Biti kristjan in biti misijonar je eno in isto

vir: Wikipedia

V današnjem evangeliju evangelist Luka, preden predstavi Jezusov programski govor v Nazaretu, kratko povzame njegovo evangelizatorsko dejavnost. To dejavnost Jezus udejanja z močjo Svetega Duha. Njegova beseda je izvirna, saj razodeva smisel Svetega pisma, in njegova beseda ima moč, saj ukazuje celo nečistim duhovom in ti ga ubogajo (prim. Mr 1,17). Jezus je drugačen kot učitelji njegovega časa. Na primer Jezus ni ustanovil šole za proučevanje postave, temveč je šel okoli in povsod pridigal ter poučeval, torej po shodnicah, cestah, po hišah. Jezus je drugačen tudi od Janeza Krstnika, ki naznanja skorajšnjo Božjo sodbo, medtem ko Jezus oznanja Očetovo odpuščanje.

Sedaj pa tudi mi, predstavljajmo si, vstopimo v shodnico v Nazaretu, vasici v kateri je Jezus živel in odraščal vse do svojih trideset let. To, kar se je tam zgodilo, je zelo pomemben dogodek, ki zariše Jezusovo poslanstvo. Vstal je, da bi bral Sveto pismo. Odprl je zvitek preroka Izaija in izbral odlomek, v katerem je napisano: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim« (Lk 4,18). Zatem je po trenutku tišine, polne pričakovanja in med splošnim začudenjem, rekel: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (v. 21).

Evangelizirati uboge je Jezusovo poslanstvo, kot on pravi. To je tudi poslanstvo Cerkve in vsakega krščenega v Cerkvi. Biti kristjan in biti misijonar je eno in isto. Oznanjati evangelij z besedami, bolj kot z njimi z življenjem, je osnovni namen krščanske skupnosti ter vsakega njenega člana. Tu je zaznati, da je Jezus namenil blagovest vsem, ne da bi koga izključil, obrobne …

Gre za to, da ponudimo moč Božjega evangelija, ki spreobrača srca, zdravi rane, preoblikuje človeške in družbene odnose glede na logiko ljubezni.

Pomeni približati se jim, streči jim, osvoboditi jih iz zatiranja in vse to v imenu in z Duhom Kristusa, saj je on Evangelij Boga, On je Usmiljenje Očeta, On je Božja osvoboditev, ki je postal ubog, da bi nas obogatil s svojim uboštvom. Izaijevo besedilo, okrepljeno z majhnimi Jezusovimi dodatki, nakazuje, da je mesijansko naznanilo Božjega kraljestva prišlo med nas in je naslovljeno predvsem obrobnim, zapornikom in zatiranim.

Prav gotovo v Jezusovem času te osebe niso bile v središču verske skupnosti. Vprašajmo se: Smo danes, v naših župnijskih skupnostih, v združenjih, v gibanjih, zvesti Jezusovemu programu? Je evangelizacija revnih, prinašati jim blagovest, prednostna naloga? Pozor, tu ne gre za socialno pomoč, še manj za politično dejavnost. Gre za to, da ponudimo moč Božjega evangelija, ki spreobrača srca, zdravi rane, preoblikuje človeške in družbene odnose glede na logiko ljubezni. Ubogi so namreč v središču evangelija.

Devica Marija, Mati evangelizatorjev, naj nam pomaga, da bomo močno začutili lakoto in žejo, ki je v svetu po evangeliju, še posebej v srcu in v mesu revnih. Naj izprosi vsakemu od nas in vsaki krščanski skupnosti, da bomo konkretno pričevali usmiljenje, veliko Usmiljenje, ki nam ga je Kristus podaril.

Duhovni nagovor papeža Frančiška ob 3. nedelji med letom, povzet po vaticannews.va

2 komentarja

  1. da. Jezus ni teoriziral, ni brezplodno razpravljal o niču, niti ni samo molil in se postil, niti zgolj abstraktno in splošno brezimni množici razlagal svetih spisov, daleč od vsakdanje stvarnosti. Ni se šel farizejske religiozne igre molitev, obredov, askez a brez usmiljenja.
    Jezus je dajal zgled in živel kakor je pridigal. Nosil je posledice za svoja stališča, za svoje izjave in dejanja in tudi druge pozival k temu. Pokazal je da se živa vera v resnici vrti okoli konkretnih dejanj usmiljenja, okoli zavzemanja za pravičnost in resnico in to s konkretnimi dejanji in tudi če ti glede tega številni ostro nasprotujejo. Da ni vere brez iskrene skrbi za zadnje v družbi, za najmanjše brate.
    Kot so to po njem pri nas menda storili duhovniki kot so Janez Cerar, Bogdan Knavs, Jože Roblek in mnogi drugi in drugače kot to v praksi večinoma počenjamo ostali. Življenje po Mt 25, 34-40 in Lk 10, 25-37. Drugače kot to po mojem denimo počenjajo premnogi katoličani v duhovni vaji Exodus 90, kjer se v resnici bolj ali manj vse vrti okoli njih, njihove družine in kroga prijateljev. Kjer ljudje Boga pravzaprav niti ne iščejo niti ne potrebujejo, ker imajo vero – in jim je to dovolj.

Komentiraj