Srečanje Bidna in Putina: konec naklonjenosti in topline med predsednikoma velesil

Rok Frelih
7

Embed from Getty Images
Evropska turneja ameriškega predsednika Joeja Bidna je včeraj dosegla vrhunec, ko se je v Ženevi sestal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Mnogi so menili, da bo to srečanje določilo smer svetovne diplomacije in geopolitike v naslednjih letih, a z vsebinskega vidika se to ni zgodilo, saj državnika nista potrdila nobenih odmevnih skupnih stališč, niti nista stopnjevala dosedanjega konflikta.

Kljub vzdrževanju pat položaja pa je bil sestanek zelo poveden na simbolni ravni: s tem, ko nista povedala nič, sta povedala pravzaprav zelo veliko. Jasno je, da kakšno novo prijateljstvo med njima ni vzklilo, zato osebni odnos med predsednikoma ne bo vplival na nadaljnjo usodo sveta; veliko pomembnejša bo profesionalna diplomacija obeh držav, pa tudi retorika, s katero nagovarjata vsak svojo publiko.

Ne preveč dobri odnosi med Bidnom in Putinom so očitni že dalj časa. Biden je pred kratkim Putina nekoliko nediplomatsko označil za morilca, medtem ko Putin Bidna precej prezirljivo vidi kot “zgolj kariernega politika”, za razliko od Trumpa, katerega ima za “zelo nadarjenega človeka”.

Če sta se predsednika strinjala glede podnebnih sprememb, nadzora jedrske oborožitve, dogovorila sta se za vzpostavitev “dvostranskega dialoga strateške stabilnosti” ter ponovno vzpostavitev iranskega jedrskega odgovora, pa pri mnogih drugih temah nista našla skupnih točk, kot so denimo kibernetski napadi na ameriško kritično infrastrukturo, ki so jih izvedle skupine na ruskem ozemlju, človekove pravice in stanje demokracije v Rusiji (ravnanje z disidentom Navalnim, itd.), vojaška posredovanja Rusije v tujini ter njeno vmešavanje v ameriške volitve 2016.

Posnetek komentarja Roka Freliha je na voljo na koncu prispevka.

A vse zgoraj povedano za svetovno politiko nima tako rekoč nobene teže. Situacija je večdimenzionalna, ima že dolgo brado in sega preko ZDA in Rusije. Vidimo, da Biden nadaljuje Obamovo politiko ostrine in tudi klofut. Trump, na drugi strani, je (mogoče zato, ker ga je Putin spravil na položaj, kot piše FBI v Millerjevem poročilu) prenehal podpirati ukrajinsko vojsko v spopadih s separatisti, hkrati pa je Putinu vojaško prepustil večino Bližnjega Vzhoda, kjer je Rusija po zmagi nad ISIS-om sama ali preko svojega proxyja Irana s svojimi sateliti začela nadzirati velikanske zaloge energentov.

Amerika pa je začela povečevati vojaško prisotnost v Azijsko-pacifiški regiji, kjer se skriva pravi in neposredni sovražnik: Kitajska. Ta ne skriva teženj po tem, da postane najmočnejša sila sveta. Kaj to pomeni za ostale, vemo. Čeprav te poteze nikoli niso bile predstavljene javnosti kot skupen projekt, koščki sestavljanke premikov in interesov dajejo zelo jasno sliko.

Trump je zagovarjal koncept America first, kar pomeni tudi, da je svojo državo sicer videl kot velesilo, a vseeno kot del mozaika Zahoda. S tem je drugim državam dajal več odgovornosti, pa tudi več svobode. Biden pa, kot kaže, želi Ameriko postaviti nazaj na mesto hegemona Zahoda. Evropskim državam to kar nekako ustreza, saj se same v svetu geopolitike na globalni ravni ne znajdejo najbolje, Rusija pa sebe v taki situaciji vidi kot žrtev.

Zna se zgoditi, da Rusija postane azijska država. Zaradi lastnega imperializma, pa tudi zaradi zavračanja novodobnih vrednot Zahoda, v Evropi ne bodo več dobrodošli.

Evropa izgublja Rusijo

Sodelovanje med ZDA in Rusijo je bilo v zadnjih desetletjih mogoče najbolje vidno pri skupnih vesoljskih projektih; ne glede na medsebojne sankcije, izgone diplomatov in še kaj, sta državi sodelovali. Pred kratkim pa je Rusija napovedala, da bo čez nekaj let začela graditi skupno vesoljsko postajo s Kitajci. To pomeni, da Zahod Rusijo izgublja, in da se izgublja tudi Rusija sama. Počasi, a vztrajno. V preteklosti sta se državi videli kot dva pola iste civilizacije, ki ju ločuje kapital, povezujejo pa neke temeljne (krščanske) vrednote, sedaj pa so razhajanja takšna, da kljub določeni kapitalski povezanosti ideološka razhajanja napovedujejo razkol. In tudi pat položaj, ki ga predsednika tako vztrajno, kar z neko prikrito nadutostjo hočeta obdržati, je korak v tej smeri.

Visoki predstavnik EU za zunanjo politiko Josep Borell je povedal, da se mora EU pripraviti na poslabšanje odnosov z Rusijo in zavzeti pristop potiskanja nazaj, zadrževanja in sodelovanja. Takoj podpišem, ker si resnično ne želim ruskih tankov v EU. A težava je v tem, da niti ZDA niti EU ne vesta, kako bi to izvedli; mogoče bi bilo za začetek bolje, če bi takšne prijeme izvajali v duhu izboljšanja, in ne poslabšanja odnosov.

Zna se zgoditi, da Rusija postane azijska država. Zaradi lastnega imperializma, pa tudi zaradi zavračanja novodobnih vrednot Zahoda, v Evropi ne bodo več dobrodošli. In ker bodo, kot je pravilno napovedal Borell, hoteli obdržati status velesile, se bodo navezali na Kitajsko, ki jih bo sčasoma nadvladala. V poenostavljenem jeziku geopolitike to pomeni, da bomo dobili Kitajce na meje EU, zahodna civilizacija pa izgubila ogromen ruski potencial (vojaški, ekonomski in še kakšen).

Če drugega ne, zaradi lastnega obstoja Rusije ne smemo poriniti v naročje Kitajcem.

Vse to se da preprečiti. Pa ne s popuščanjem Putinovim nedemokratičnim prijemom, nikakor. Ampak z dialogom in daljnovidnostjo. Včerajšnje srečanje, za katero je visoki ameriški predstavnik Eric Green povedal, da si glede na trenutno stanje znotraj Rusije niso delali iluzij o konstruktivnosti pogovorov, hkrati pa so enaki signali prihajali tudi z ruske strani, ni predstavljalo preboja v izboljšanju odnosov, veliko pa lahko pomeni že to, da sta se predsednika sploh začela pogovarjati.

V prihodnosti bodo potrebne modre odločitve, saj lahko prepotentnost na eni ali drugi strani vodi v konflikt, ki bo zelo negativno vplival na našo civilizacijo in naš način življenja. Če drugega ne, zaradi lastnega obstoja Rusije ne smemo poriniti v naročje Kitajcem. In jasno je, da je Rusija na tem momentu zmožna izsiljevati do konca, ZDA in EU pa zaradi svoje ekonomske moči ne bosta popustili.

Trump je nalogo “mediatorja” opravljal solidno. Biden ima vse možnosti, da njegove dosežke za svetovni mir in preprečevanje konfliktov še izboljša. Da pa bi lahko upali na kakršenkoli optimalen kompromis, pa se bo najverjetneje moral Putin posloviti.

7 KOMENTARJI

  1. Rusija je že davno azijska država, zaradi zavračanja evropskih vrednot ni bila nikoli evropska država. Pa tega ne mislim v slabem pomenu besede, saj z azijskimi državami načelno ni nič narobe. So pač v Aziji in drugačne od nas. Problem postanejo, ko začno prodirati v Evropo.
    Tudi z Afričani, Arabci in musliči ni nič narobe, dokler so doma. Ko začnejo uvajati svojo zločinsko ideologijo v Evropo, pa postanejo velik, bojim se, da nepremagljiv problem.

  2. Vsi normalni zavračamo “novodobne vrednote zahoda”, samo globalistični LGBTQP jih zagovarja. Zahod si bo sam kriv za izgubo Rusije in posledično za poraz proti Kitajski. Celo več, normalne EU države se bodo obrnile proti vzhodu. Na vzhodu kjer bo sicer neliberalna demokracija, bo pa preživetje.

    Biden je bil sicer tarča posmeha;
    https://youtu.be/thJEfIT8DRI

  3. Putin ima o Bidnu podobno mnenje, kot Janša. Ne najboljše. Ko to pove ali pokaže Vladimir, je to za naše levičarje povsem sprejemljivo. Ko pa to pove Janša, je za naše levičarje skoraj kot vojna napoved Ameriki. Ko se Vladimir Vladimirovič pri ruski kapelici v prime time in osrednjem kadru lepo po pravoslavno pokriža, nobeden od naših putinofilov tega (vsaj javno) ne osporava. Če to naredi Janša, je to že ustavni problem združljivosti države in cerkve. Samo toliko o enakih vatlih, ki več povedo o avtorjih, kot pa o dejanju samem.

  4. Svet ne bo nikoli več žrtev bi-polarne imperialistične igre zgolj med dvema velesilama.
    Časi hladne in mestoma skoraj vroče vojne med dvema velesilama (ZDA in SZ) so nepreklicno minili.
    Pojav eksponentno vzpenjajoče se tretje imperialistične supersile, LR Kitajske, terja od obeh naslednic številnih izkušenj “bi-polarnega sveta” 20. stoletja mnoge nove premisleke in nove odgovore, saj ne ZDA in ne Ruski federaciji ne ustreza eksponentno naraščajoča moč in mednarodni vpliv tretje velesile, ki glasno terja novo delitev sveta in ki skuša aktivno interesno zasesti vse še preostale in na novo nastale razpoložljive strateške interesne “praznine” v Aziji, Afriki in latinski Ameriki.
    Seveda je bil svet z dvema neznankama (ZDA in SZ, Natom in Varšavskim paktom) precej bolj pregleden in predvidljiv, a zdi se, da bo prav pojav tretje svetovne imperialistične velesile v 21. stoletju pozitivno vplival na spravljivi politični pragmatizem voditeljev obeh klasičnih supersil, da bosta oba “požrla” ali tudi zavestno “spregledala” kako odvečno besedo in dejanje iz bližnje preteklosti.
    Ali pa bo svetovni red v “trikotu velesil” bolj pregleden in predvidljiv, bolj pravičen in bolj miroljuben, bomo šele videli?
    Kot bomo tudi šele videli, kolikšno moč in kolikšen vpliv bo med stranicami trikotnika zmogla združena EU, a tudi generalna skupščina OZN s svojim Varnostnim svetom, ki vsaj že zadnje desetletje ne sledi več pričakovanjem in potrebam svetovne skupnosti.

  5. Cigave so vrednosti Krizarji, Konkviskadori, Napoleon, Hitler?. Anrifasizem je Evropska vrednost v vseh casih, samo ne v casu fasizma. Tedaj je to fasizem!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime