Srečanje med ameriškim predsednikom Joejem Bidnom in papežem Frančiškom žal ni minilo brez kontroverznosti. Najprej je Vatikan dan pred dogodkom odpovedal načrtovani tradicionalni prenos srečanja v živo in novinarjem odrekel prisostvovanje rokovanju med glavnima akterjema, zaradi česar so ti protestirali ter izrazili razočaranje. Kot razlog so v Vatikanu sicer navedli novi covid-19 protokol, a kljub temu čudi odpoved v zadnjem trenutku.
The @whca joins Vatican reporters in expressing our disappointment that the world won’t see live pictures of President Biden’s meeting with Pope Francis. https://t.co/zEcbkOvxkO
— Steven Portnoy (@stevenportnoy) October 28, 2021
Zatem sta se, kot so izpostavili denimo na Cruxu, Frančišek in Biden pogovarjala nenavadno dolgo: medtem ko običajni pogovori med papežem in predsedniki trajajo okoli 30 minut, sta se tokrat zadržala 45 minut dlje.
The word around Rome is that Biden’s meeting with the Pope was unusually long because Biden had a bit of an “bathroom accident” at the Vatican & it had to be addressed prior to him leaving.
I know we joke often about this, but this is the actual rumor going around Rome now.
— Amy Tarkanian (@MrsT106) October 30, 2021
A še precej burnejši odziv javnosti je sprožilo dejstvo, da se je papež, če gre verjeti Bidnovim besedam po sestanku, jasno postavil na stran, ki zagovarja, da se Bidnu zaradi njegovega političnega delovanja v podporo splavu ne sme odreči prejemanja svetega obhajila. Sveti oče naj bi mu v zasebnem pogovoru dejal, da je “vesel, da je dober katoličan, in da bi moral nadaljevati s prejemanjem svetega obhajila”. Sveti sedež na poizvedovanje novinarjev Bidnovih trditev ni želel komentirati, češ da je šlo za zaseben pogovor. Kot so poročali na A.P., je ameriški predsednik včeraj zvečer med sv. mašo v cerkvi sv. Patrika obhajilo tudi res prejel.
The Vatican has not confirmed that Pope Francis told Joe Biden he's a "good Catholic" who should still receive communion. It appears likely that Biden just made it up to make himself look good.
— LifeNews.com (@LifeNewsHQ) October 30, 2021
Prepričan sem, da sta se Frančišek in Biden pogovarjala o mnogih rečeh, ki rešujejo konkretne problematike in pri katerih Vatikan z diplomatskimi odnosi z ZDA lahko veliko naredi. A Cerkev ima poleg skrbi za okolje in človekovo dostojanstvo še pomembnejšo vlogo: voditi duše h Kristusu – in to se prejemanja zakramentov še kako tiče, zato se mi vnovično posvečanje pozornosti temu ne zdi zgrešeno, ampak nujno potrebno. Kar zahvalil bi se papežu, da ponuja iztočnice za takšno pisanje …
Majava vera v sveto evharistijo …
Namreč, raziskava izpred dveh let je pokazala, da kar 69 % ameriških katoličanov ne verjame v resnično Kristusovo navzočnost v kruhu in vinu, posvečenemu pri mašni daritvi. Izjemno zaskrbljujoči podatki sami kličejo po neizmerni nujnosti delovanja na tem področju – po preučitvi razlogov za takšno nejevero in iskanju ter načrtovanju sprememb, ki bi stanje izboljšale.
Hiter pogled v zgodovino nam pokaže za današnje čase malone čudaško pobožnost do svete evharistije in previdnost pri njenem prejemanju, ki iz naše zavesti vse bolj izginja. Čeprav zunanji izraz gotovo še ne pomeni nujno tudi večje notranje pobožnosti, pa pove precej o splošnem odnosu družbe do svetih reči.
Začnimo z naštevanjem primerov pri prvih kristjanih: sv. Pavel je Korinčane, ki so pri svojem obhajanju evharistije postali malomarni in objestni (nekateri so se opili in prenajedli, zanemarjali so revnejše …) ostro opomnil, da je nevredno pitje tega kruha in vina greh: “Kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa,” je zapisal. Za Pavlom so o prejemanju obhajila mnogo pisali Cerkveni očetje; posvečali so se tudi zunanji formi. Kot je razvidno iz njihovih poročil, so kristjani Kristusovo telo prejemali tako kleče kot stoje, vendar slednje drugače, kot to počnemo danes: “prestol za Gospoda” so pripravili tako, da so desno roko položili na levo, nanjo pa posebej za to hranjen bel prtič; zatem so se sklonili in z jezikom pobrali hostijo (in je ne vzeli z roko).
A kot najbolj primerno za spodbujanje vere v Križanega, ki ga prejemamo, se je skozi čas izkazala drža “kleče in na usta”, s pateno, ki lovi morebitne odpadle drobce hostije – vsak izmed njih je namreč cel Kristus. Podobnemu namenu služi tudi tradicionalna drža duhovnika, ki pri sveti daritvi pred in po posvečenju palec in kazalec, s katerima prijema sv. hostijo, drži skupaj, da se drobci ne izgubijo.
Da se je v vernikih zbudilo hrepenenje po Gospodu v evharistiji in zavedanje, kaj prejemajo, je stoletja (zagovarjata ga že sv. Avguštin in Tomaž Akvinski) veljal strog evharistični post: od polnoči do prejema obhajila je bilo prepovedano zaužiti in popiti karkoli, razen v smrtni nevarnosti. Poleg tega je bilo dejstvo, da človek, ki živi v večjem grehu, obhajila ne sme prejeti, v družbi splošno priznano in (bolj) upoštevano. Iz novejše literature o tem priča denimo roman G. G. Márqueza Ljubezen v času kolere, v katerem žena slabo vest svojega moža (ki jo vara) med drugim prepozna po tem, da ga več nedelj ni videla iti k sv. obhajilu. In Garcia Márquez ni bil kakšen teolog, ki bi študiral Cerkveno zgodovino … Tudi samo dejstvo, da se moramo na prejem obhajila pripraviti in očistiti srca, je bilo pri tradicionalnem obredu bolj poudarjeno – denimo s kropljenjem (eksorcizmom) ljudstva pred začetkom maše, obsežnejšim kesanjem, odvezo pred obhajilom …
Bržkone je bralcu zadnjih odstavkov že jasno, kaj želim poudariti: vse naštete zunanje pobožnosti smo v zadnjem stoletju opustili ali zrelativizirali. Evharistični post se je najprej skrajšal na tri, zatem pa le na eno uro, sodobni način prejemanja obhajila na roko so promovirali in ponekod celo v normo spravili liberalni teologi iz držav, v katerih katoliška vera danes najhitreje izginja (Nizozemska, Nemčija), omenjena duhovnikova drža je bolj ali manj stvar preteklosti, za dejstvo, da je sveto hostijo sploh moč prejeti nevredno, pa sem prvič slišal pred kakšnim letom iz You-Tube videov.
Ne pravim, da bomo problem nevere v resnično navzočnost preprosto rešili z vračanjem v opuščene prakse. A lastna izkušnja, ki naj jo tu zapišem, da bo morda v pomoč kakšnemu duhovniku, ki na tem področju išče rešitve, bi temu pritrdila. Ker sem človek, občutljiv na zunanje dražljaje, začutim, da je Gospod gospod, ko vse obnašanje in okoliščine temu pritrjujejo in mu dajejo pozornost, ki mu menda gre, če je Odrešenik. Zato se mi razpara srce (in ne le meni) vsakič, ko mi duhovnik v imenu epidemije zavrne sprejetje Kristusa na usta. Ne, ker bi se s svojim “načinom” čutil superiornega, ampak ker močno čutim, da tako zagotovim Gospodu največjo čast in previdnost. Duhovniki, ne povzročajte teh nepotrebnih bolečin …
Prepoved obhajila Bidnu bi bila zato najbolj ljubeča in pastirska poteza, ki bi jo papež oz. škofje lahko storili.
In če dodam le še eno svojo izkušnjo, ki sem jo dobil kot ministrant: toliko zlorab in zmede kot v zadnjem času pri prejemanju najsvetejšega ni bilo še nikoli. Toliko malomarnosti, hostij, padlih na tla, ker so jih verniki želeli zaužiti “skozi masko” itd. … Zato: namesto da na vse pretege ugotavljamo in dokazujemo, kaj vse je sprejemljivo in dovoljeno, raje razmislimo, kaj je najbolj primerno za spodbujanje pobožnosti (čeprav v praksi zelo pogosto ne dosegamo niti minimalnega standarda).
V skrbi za predsednikovo zveličanje
Kot jaz sam, ima verjetno tudi bralec občutek, da sem s prvotne teme konkretno zašel. A prav zadnje besede so tudi bistvo razmišljanja o debati glede podeljevanja obhajila politikom s stališči, ki niso skladna z naukom Cerkve. Razumem, da se papežu razprava zdi postranska, ker se po svoji izkušnji osredotoča na druge teme, ki so prav tako pomembne. A zadnje Bidnove trditve, ki jih Vatikan ni niti zanikal niti potrdil, so žal nedvomno še ena v vrsti relativizacij, ki povsem očitno daje vernikom po svetu vedeti: do Kristusa imamo pravico ne glede na naša mnenja in dejanja, ki niso skladna z Njegovim naukom.
Prepoved obhajila Bidnu bi bila zato najbolj ljubeča in pastirska poteza, ki bi jo papež oz. škofje lahko storili. V skrbi za predsednikovo zveličanje bi mu dali vedeti, da ga Gospod kliče, naj se vrne na pravo pot zagovarjanja življenja, tisočem vernikom po svetu bi pokazali, da sveto obhajilo ni hec, saj je v njem pravi Kristus, povrhu pa bi pomirili skeptike, ki se sprašujejo, ali ni Cerkev morda pozabila na lasten nauk, ki pravi, da v stanju smrtnega greha Jezusa ne moremo prejeti.
Krasen in nujno potreben članek. Hvala in Bog povrni.
Izjemen članek, vse pohvale tudi z moje strani!
Vprašanje prejemanja Svetega rešnjega telesa je v slovenskem prostoru izjemno zapostavljeno in zato tudi tematik, kot je omenjena z predsednikom Biden-om, slovenski katolik praviloma ne razume, oz. ne razume v čem je težava. Tudi papež Frančišek žal s takšnimi srečanji kot je nedavno s predsednikom Biden-om, ne pripomore k razjasnitvi stališč, temveč ustvarja še dodatno zmedo, ki jo številni v Cerkvenih vrstah z veseljem izkoristijo za promocijo svojih ”idej”.
Sicer razumem trenutno epidemiološko stanje in ukrepe povezane s tem, vendar pa se zelo bojim, da so tudi v Cerkvi na Slovenskem zelo močne silnice, ki bodo poskušale narediti vse, da se zavedanje o prejemanju Svetega rešnjega telesa na usta in kleče dokončno izgubi. Sploh, če bi stanje trajalo še nekaj let….
Šokantno je tudi dejstvo, da se je v Sloveniji v zadnjem desetletju popolnoma izgubil občutek za sveto in tisti verniki, ki pridejo k maši preprosto gredo brez pomisleka še k obhajilu, kot da je to nekaj kar ”spada zraven”, spovednice pa v veliki meri samevajo. Epidemija je to stanje še poslabšala in trende pohitrila. Šokantno pa je tudi, da verniki o nevrednem prejemanju Svetega rešnjega telesa ne vemo skorajda nič in obenem je tudi zelo malo duhovnikov, ki bi si to temo v pridigah upali načeti. Povezava med zakramentom svete spovedi ter prejemanjem svete evharistije pa se je povsem porazgubila, ker je Nauk očitno za številne ”pretežak”, ”tog” in ”rigiden” ter ”srednjeveški”.
Zgodovinsko je bil nauk o Svetem rešnjem telesu vedno temelj katolištva, po čemer se je Cerkev razlikovala od protestantskih sekt, danes pa se na žalost zelo širi občutek, da takšna protestantizacija Cerkve preštevilnim v Cerkvi na Slovenskem očitno ustreza in na tem aktivno delajo.
Morda pa je čas sinode primeren, da se začnemo pogovarjati tudi o pastorali in poučevanju odraslih, da verniki zopet začnemo odkrivati prave temelje ter verske resnice katoliške vere. To pa bi bili konkretni sinodalni sadovi.
Čestitam, če lahko.Odlično.
Pomen vrednote “Par excellance Luxorious Grande Top Magical Majestic De luxe Nr.1 on the Earth” , sv. Obhajila se je povsem razlezel, raztegnil, zvodenel in se razkomotil, ja, razvrednotil do neprepoznavnosti.
To se kar gre, kar navalijo, akcija – ljudstvo se usuje iz klopi, da samo gledaš in pogleduješ: “Pa kaj je bilo sinoči kakšno ekstra masovno spovedovanje ali kaj, da gre množica v strahu pred udarom kakega kometa še zadnjič k obhajilu ali kaj…?”
Med ljudstvom ločeni-ampak ne samski, koruzniki in vse sorte in to redno, to kar gredo, kar tako, gremo malo v vrsto, tja in nazaj…neverjetno, Jesus Christ Superstar na razprodaji…TO NE GRE NIKAMOR. Pa ne , da se ne ve, vsi se poznajo, vsi vedo, ampak kar gredo – in- dobijo … Halooooooo?
Kdo sem jaz, da bom sodila kdo lahko gre k obhajilu in kdo ne? Papež Frančišek ima svojo človeško držo. In tudi Jezus je češ čas sprejemal grešnike.
Tisti pa,ki mislite da ste nad Jezusom in drugim govorite kako morajo živeti,pa se vprasajte,koliko dobrega naredite drugemu in kako s svojo ljubeznijo spreminjate svet. Ali pa vidite povsod samo greh,no mogoče začnite kar pri sebi
Se strinjam z vami, če bi jaz sodil, Biden sicer ne bi prejel obhajila, a jaz ne sodim in on ima svojo vest in odgovornost, če ji sledi ali ne. Vsak odloča zase in bo nosil posledice. In koliko ljudi prejema obhajilo po mojem nevredno, npr. brez redne spovedi, a jaz gledam in sodim s človeškimi očmi, zato lahko sodi samo Bog, ki edini vidi celo sliko.
Ni človeka, ki nima greha. Toda razlikovati moramo male grehe, od SMRTNIH grehov.
Za mali greh se lahko samo pokesaš in greš k obhajilu. Ko pa narediš SMRTNI GREH, moraš k SPOVEDI, kjer moraš narediti tudi trdni SKLEP POBOLJŠANJA in potem dobiš ODVEZO. Kdor naredi splav in ta, ki ga javno podpira, pa imata SMRTNI GREH.
Mogoče je prišel Biden k spovedi, zato je bil OBISK dolg?
Mogoče se bo sedaj dal na pozicijo “PROTI-SPLAVU”?
Če bo pa Biden delal vse tako, kot Levičarji hočejo, ni Katolik, ampak le POVZPETNEŽ.
In PAPEŽ, katero stvar zagovarja? Nič se ni izjasnil.
Se vam zdi, da je greh nekoga nekaj, o čemer bi morali obveščati javnost? Kar sta se pogovarjala vesta onadva in Bog in tako je edino prav.
Barbara, še nekaj časa nazaj ste bili polni teorij zarot proti papežu Frančišku in jezuitom, ste obrnili kaseto?
Pozdravljeni,
Kar je zapisano v članku drži kot pribito. Greh je greh in nikoli ne bo nekaj, kar je prav. Greh pomeni tudi zgrešiti smer delovanja. In če naš Frančišek ne ve, kdaj obhajati in kdaj ne, pomeni da cerkev tone in izgublja na svojem pomenu. Da je cseeno če delamo narobe, ker itak dobimo”keks”. Sv. Evharistija je središče bogoslužja kot tudi vera v posmrtno življenje, zato je še kako pomembno kaj v zvezi s tem dela glava Petrovega prestola.
G. Šifrar, se vam zdi res potrebno, da bi se duhovnik, ki deli obhajilo, uklonil vaši želji po tem, da bi se dobro počutili, in bi vam hostijo dal v usta? S tem bi tvegal, da če ste kužni, okuži tudi tiste, ki bodo k obhajilu pristolili za vami. S tem bi tudi ravnal proti cerkveni disciplini (prepovedi obhajanja na usta zaradi epidemije), ki jo tako zelo poudarjate. Da se vam ne bi “razparalo srce” od žalosti, ker ne morete prejeli obhajila na usta, ste pripravljeni zdravstveno ogroziti druge vernike!
In tako zelo trpite tudi spričo dejstva, da pade polno drobtinic od hostij po tleh … Pa pravite, da živo verujete v Jezusovo navzočnost v hostiji. Ali ne verujete tudi, da ima Jezus moč v hostijo priti in da ima moč iz hostije in delca hostije oditi, kadar hoče. In tudi tega, da verjetno ne zahteva od nas tako škrupulozne vere, da bi se pikolovsko držali vseh zunanjih pravil in navad?
Seveda je pomembna tudi oblika, zunanjost, a je kljub temu treba le vedeti, da je ta tu zaradi nas, ne zaradi Boga ali Kristusa. Ta pride v nas ali odide od nas, tudi če se držimo ali ne držimo nekih pravil – pomembnejše je naše srce, notranja drža in odnos do bližnjih.
Jezus je v svojih javnih nastopih največkrat govoril prav proti dlakocepskim učiteljem postave, ki so cedili muhe in požirali slone, Jezusu očitali, da ozdravlja v soboto, ljudem, ki so nalagali težka bremena, ki se jih sami še dotakniti nočejo … Proti farizejem.
V glavnem se strinjam z mislijo Urbana Šifrarja, moti me pa dlakocepska zunanja forma.
Tukaj je gospod Jože Kurinčič zadel bistvo.
Spomnimo se, da so duhovniki v času kuge obolelemu dali zadnjo odvezo in ga še živečega več mesecev imeli že za mrtvega. Brez vsakršne nadaljne zakramentalne oskrbe. Kruto, a to je bil način, da so zajezili širjenje epidemije.
Na roke ali na jezik? Kakorkoli, da je le spoštljivo in v zavedanju Boga.
Spominjam se nelagodja župnika, ki je nehote pri obhajanju na jezik dobil še slino obhajanca na svoje prste. Higienično?
Pa dajmo se zresnit. Danes 2000 let po ustanovitvi Svete Evharistije imamo vodovod, milo in brisače. Torej imamo čistejše roke. Na jeziku pa ravno toliko bakterij, kot nekdaj. In če je v času pandemije dana prepoved obhajanja na jezik, bom preživel tudi tako.
Zapovedi nismo nič spreminjali. Še vedno velja NE UBIJAJ. Ko s svojim, za čas pandemije, nevarnim ravnanjem ogrožam zdravje in življenje soljudi, kar konkretno grešim proti šesti Božji zapovedi!
Srce! Drža srca šteje!
Pa še malo za šalo in malo za res:
Mar mislite, da bi danes Jezus še oznanjal množicam iz čolna? Bi bil zadovoljen, če bi ga poslušali le na tistem obrežju?
Danes bi uporabil današnje komunikacijske platforme.
No, danes dejansko uporablja druge načine, da se nam približa.
Kljub romantičnosti čolna…
Gospod al čmo rečt tovariš? Obesili ste se na nepotreben boj z piscem. Namesto, da bi vas kot duhovnika, bolelo, ker se daje JEZUSA kriminalcem kot je biden, se vsi vsajate o objanju na usta.Gravžajo se vam tisti, kateri bi hoteli sprejeti Jezusa na usta, ne gravža pa se vam denar, ki se Bog ve kje vala.
Odličen članek.
Ob tem samo moj kratek dostavek k zgoraj zapisanemu tako v članku kot v komentarjih:
Ker imamo grehe opustitve in storitve “…mnogo dobrega opustil in slabega storil…”, bi že zaradi morale Byden moral vedeti, če je dober katolik, da brezpogojna podpora umetni prekinitvi nosečnosti ni v skladu s katoliškim navkom, mislim pa, da tudi protestantske cerkve tega ne odobravajo.
Kar pomeni, da bi se moral obhajilu že sam odpovedati, dokler aktivno podpira ubijanje, kar je pa smrtni greh, ki ga pa pri mašah samo z molitvijo kesanja ne moreš izbrisati.
In zaradi tega je tudi papeževo dejanje, če je res potrdil, da lahko prejme obhajilo, strel v koleno katoliške cerkve. Kje je potem še smisel vsega?
p.s. Ob tem opravičilo vsem, ki ste morale/i skozi izkušnjo umetne prekinitve nosečnosti,če sem vas s svojim komentarjem prizadel. Verjamem, da je bila izkušnja huda in da si je ne želite ponoviti.
“Sveti oče naj bi mu v zasebnem pogovoru dejal, da je “vesel, da je dober katoličan,”” – nič čudnega, da katoliška vera na zapadu tako izgublja. Biden s svojimi dejanji ni in ne more biti dober katoličan saj neprenehoma deluje proti Evangeliju. Lahko, da se za svoje grehe zelo pokori, lahko so zadaj druge ovire, o tem ne želim soditi in tudi glede obhajila je stvar njegovega spovednika.
Vendar ne more biti dober katoličan tisti, ki neprestano pljuva pa Evangeliju.
Nič čudnega, da islam tako uspeva. Tam se takega sprenevedanja ne gredo.
Katoličani smo ob takih dejanjih upravičeno zmedeni. In nič čudnega, da se katoličani spreobračajo v ateiste, antikriste in celo v muslimane.
Tudi jaz tako razmišljam, kot vi.
Bergolio pravi, da greha ni, vasj takega ne, ki postavlja pod vparšaj zveličanje. Prav. Ampak velja za vse, ne le za predsednika ZDA.
Vprašanje:
Kako bi bilo, če bi hostijo prejemali na bel prtiček. Ali v tem primeru ne obstaja možnost, da bi odlomljeni drobci hostije ostali neopaženi ( bel drobec na beli podlagi )? Kaj bi se zgodilo s prezrtimi drobci ob večkratni oporabi prtička ali ob pranju?
Nobenih dodatnih besed. PA TO JE ABNORMALNO !
Papež Frančišek je živa pričujoča katastrofa za Jezusovo Katoliško Cerkev.
To, kar je naredil zdajle, to pa je šlo daleč , zelo daleč čez rob.
To pa je Satansko.
Tu se nehajo vse debate.
Ta papež mora s položaja!
Upam, da ameriški škofje hitro sprejmejo svojo odločitev v zvezi prepodvedi dajanja sv.obhajila bidenu (z malo) in njemu podobnim.
Mogoče pa se bo kdo odločil da sv. obhajila ni vreden neki france in bo od škofov zahteval zanj prepoved obhajila. Ali se sploh zavedate, kdo je tisti, ki nam bo edini sodil? Hvala Bogu, da te oblasti ni dal nekemu francetu.
G. Šifrarja že nekaj časa spremljam in večkrat je bilo iz njegovih člankov zelo jasno razvidno, da goji odkrito simpatijo do ti. tradicionalistov.
Sam se ne štejem mednje, pa kljub temu (začuda – ali pa ne) zelo cenim sv. Evharistijo. Iz tovrstnih razprav sem že velikokrat dobil občutek, da se začenjamo deliti na tiste, ki ste popolni in na nas odpadnike. Malo mi to smrdi po tisti čudni stvari … pri nas smo ji rekli napuhu. Če se motim, hvala Bogu.
Pa še to: tako se vam lušta starih časov, pa toliko imate za povedati čez papeža. Mogoče pa res imate slab spomin: v starih časih je papež take izobčil. Frančiškova potrpežljivost je res svetniška. Razlog več, da še bolj goreče molite zanj v kanonu (tega itak ne smete opustiti).
Molim za vas; upam, da si boste tudi vi upali moliti zame.
Papeževemu dejanju rečeš potrpežljivost, sem prebral pravilno ?
Gledano fragmentarno, nemarno površno, morda ja.Če ni Boga, je dovoljeno vse!
—————————————————————————————–
V sklopu zadev iz vsebine SPLAV v ZDA pa absolutno ne.
Se strinjam, kdor ne priznava, da oblast v Cerkvi daje Bog, zelo težko moli, da veruje v sveto katoliško Cerkev. In je torej vse kaj drugega kot katoličan.
Frančišek je s tem, ko je obhajal Bidna še enkrat umoril vse splavljene otroke v Limbu. To je sramota in še en žebelj v krsto cerkvi.
Da, še enkrat jih je umoril.To so strašno težke besede in po premisleku si jih upam zapisati,še enkrat jih je pobil. Namestnik živega Boga – a sem pri tapravi-si res upam zapisati, kar sem zapisal? O, Groza! Gorje meni ?
Da, vsem trpečim , ki niso postale matere in tudi tistim ki jim v indutriji splavarstava ZDA še bo povzročil hude preizkušnje, traume, bolezni in bolečine, pa je storil nekaj strahovitega, nekaj čemur bodo odplačevale zemeljsko in še kasnejšo moralno, čustveno in duševno tlako brez primere…
Papež Frančišek se ti je zmešalo, zi poblaznel, kaj se to dogaja?
Ne obsojam, sprašujem, ljubi Bog, tukaj gre nekaj strahotno narobe !
PREPUSTIMO BOGU, KER JE PREVELIKO IN JE PREHUDO, MISLIM, DA STRAHOTNO.
Odličen prispevek, zlasti tudi zaključna misel.
Sama sem nad papeževo neznostno lahkostjo skedenja ključnih postulatov Kristusove Cerkve zgrožena.
Se bojim, da ta človek ni voden po Svetem duhu, niti malo. Deluje mi kot kislina, katere smoter je najedkanje najsvetejšega, dokler od njega ne bi ostalo prav nič.
Bog mu odpusti, grešniku, jaz pa mu ne morem.
Ko omenim te zadeve svoji materi; pri 94-ih je še fino pri pameti, me ustavi in milo prosi naj takoj neham, saj ne prenese.
Pravi, da naj jo pustim umreti skupaj z njenim verovanjem, zaupanjem, spoštovanjem v predanosti Popolnosti in doda, da hoče umreti po starem in nikakor ne v niti najmanjšem dvomu, ki prihaja iz pričujočih grotesknosti dejanja poglavarja jezusove Cerkve.
In je skrajno žalostna, razočarana in bi takoj odšla naprej v Večnost…