Srečanje med ameriškim predsednikom Joejem Bidnom in papežem Frančiškom žal ni minilo brez kontroverznosti. Najprej je Vatikan dan pred dogodkom odpovedal načrtovani tradicionalni prenos srečanja v živo in novinarjem odrekel prisostvovanje rokovanju med glavnima akterjema, zaradi česar so ti protestirali ter izrazili razočaranje. Kot razlog so v Vatikanu sicer navedli novi covid-19 protokol, a kljub temu čudi odpoved v zadnjem trenutku.
Zatem sta se, kot so izpostavili denimo na Cruxu, Frančišek in Biden pogovarjala nenavadno dolgo: medtem ko običajni pogovori med papežem in predsedniki trajajo okoli 30 minut, sta se tokrat zadržala 45 minut dlje.
A še precej burnejši odziv javnosti je sprožilo dejstvo, da se je papež, če gre verjeti Bidnovim besedam po sestanku, jasno postavil na stran, ki zagovarja, da se Bidnu zaradi njegovega političnega delovanja v podporo splavu ne sme odreči prejemanja svetega obhajila. Sveti oče naj bi mu v zasebnem pogovoru dejal, da je "vesel, da je dober katoličan, in da bi moral nadaljevati s prejemanjem svetega obhajila". Sveti sedež na poizvedovanje novinarjev Bidnovih trditev ni želel komentirati, češ da je šlo za zaseben pogovor. Kot so poročali na A.P., je ameriški predsednik včeraj zvečer med sv. mašo v cerkvi sv. Patrika obhajilo tudi res prejel.
Prepričan sem, da sta se Frančišek in Biden pogovarjala o mnogih rečeh, ki rešujejo konkretne problematike in pri katerih Vatikan z diplomatskimi odnosi z ZDA lahko veliko naredi. A Cerkev ima poleg skrbi za okolje in človekovo dostojanstvo še pomembnejšo vlogo: voditi duše h Kristusu - in to se prejemanja zakramentov še kako tiče, zato se mi vnovično posvečanje pozornosti temu ne zdi zgrešeno, ampak nujno potrebno. Kar zahvalil bi se papežu, da ponuja iztočnice za takšno pisanje ...
Majava vera v sveto evharistijo ...
Namreč, raziskava izpred dveh let je pokazala, da kar 69 % ameriških katoličanov ne verjame v resnično Kristusovo navzočnost v kruhu in vinu, posvečenemu pri mašni daritvi. Izjemno zaskrbljujoči podatki sami kličejo po neizmerni nujnosti delovanja na tem področju - po preučitvi razlogov za takšno nejevero in iskanju ter načrtovanju sprememb, ki bi stanje izboljšale.
Hiter pogled v zgodovino nam pokaže za današnje čase malone čudaško pobožnost do svete evharistije in previdnost pri njenem prejemanju, ki iz naše zavesti vse bolj izginja. Čeprav zunanji izraz gotovo še ne pomeni nujno tudi večje notranje pobožnosti, pa pove precej o splošnem odnosu družbe do svetih reči.
Začnimo z naštevanjem primerov pri prvih kristjanih: sv. Pavel je Korinčane, ki so pri svojem obhajanju evharistije postali malomarni in objestni (nekateri so se opili in prenajedli, zanemarjali so revnejše ...) ostro opomnil, da je nevredno pitje tega kruha in vina greh: "Kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa," je zapisal. Za Pavlom so o prejemanju obhajila mnogo pisali Cerkveni očetje; posvečali so se tudi zunanji formi. Kot je razvidno iz njihovih poročil, so kristjani Kristusovo telo prejemali tako kleče kot stoje, vendar slednje drugače, kot to počnemo danes: "prestol za Gospoda" so pripravili tako, da so desno roko položili na levo, nanjo pa posebej za to hranjen bel prtič; zatem so se sklonili in z jezikom pobrali hostijo (in je ne vzeli z roko).
A kot najbolj primerno za spodbujanje vere v Križanega, ki ga prejemamo, se je skozi čas izkazala drža "kleče in na usta", s pateno, ki lovi morebitne odpadle drobce hostije - vsak izmed njih je namreč cel Kristus. Podobnemu namenu služi tudi tradicionalna drža duhovnika, ki pri sveti daritvi pred in po posvečenju palec in kazalec, s katerima prijema sv. hostijo, drži skupaj, da se drobci ne izgubijo.
Duhovnik prsta drži skupaj, da zagotavlja največjo previdnost pri ravnanju s Kristusovim telesom.
Da se je v vernikih zbudilo hrepenenje po Gospodu v evharistiji in zavedanje, kaj prejemajo, je stoletja (zagovarjata ga že sv. Avguštin in Tomaž Akvinski) veljal strog evharistični post: od polnoči do prejema obhajila je bilo prepovedano zaužiti in popiti karkoli, razen v smrtni nevarnosti. Poleg tega je bilo dejstvo, da človek, ki živi v večjem grehu, obhajila ne sme prejeti, v družbi splošno priznano in (bolj) upoštevano. Iz novejše literature o tem priča denimo roman G. G. Márqueza Ljubezen v času kolere, v katerem žena slabo vest svojega moža (ki jo vara) med drugim prepozna po tem, da ga več nedelj ni videla iti k sv. obhajilu. In Garcia Márquez ni bil kakšen teolog, ki bi študiral Cerkveno zgodovino ... Tudi samo dejstvo, da se moramo na prejem obhajila pripraviti in očistiti srca, je bilo pri tradicionalnem obredu bolj poudarjeno - denimo s kropljenjem (eksorcizmom) ljudstva pred začetkom maše, obsežnejšim kesanjem, odvezo pred obhajilom ...
Bržkone je bralcu zadnjih odstavkov že jasno, kaj želim poudariti: vse naštete zunanje pobožnosti smo v zadnjem stoletju opustili ali zrelativizirali. Evharistični post se je najprej skrajšal na tri, zatem pa le na eno uro, sodobni način prejemanja obhajila na roko so promovirali in ponekod celo v normo spravili liberalni teologi iz držav, v katerih katoliška vera danes najhitreje izginja (Nizozemska, Nemčija), omenjena duhovnikova drža je bolj ali manj stvar preteklosti, za dejstvo, da je sveto hostijo sploh moč prejeti nevredno, pa sem prvič slišal pred kakšnim letom iz You-Tube videov.
Ne pravim, da bomo problem nevere v resnično navzočnost preprosto rešili z vračanjem v opuščene prakse. A lastna izkušnja, ki naj jo tu zapišem, da bo morda v pomoč kakšnemu duhovniku, ki na tem področju išče rešitve, bi temu pritrdila. Ker sem človek, občutljiv na zunanje dražljaje, začutim, da je Gospod gospod, ko vse obnašanje in okoliščine temu pritrjujejo in mu dajejo pozornost, ki mu menda gre, če je Odrešenik. Zato se mi razpara srce (in ne le meni) vsakič, ko mi duhovnik v imenu epidemije zavrne sprejetje Kristusa na usta. Ne, ker bi se s svojim "načinom" čutil superiornega, ampak ker močno čutim, da tako zagotovim Gospodu največjo čast in previdnost. Duhovniki, ne povzročajte teh nepotrebnih bolečin ...
Prepoved obhajila Bidnu bi bila zato najbolj ljubeča in pastirska poteza, ki bi jo papež oz. škofje lahko storili.
In če dodam le še eno svojo izkušnjo, ki sem jo dobil kot ministrant: toliko zlorab in zmede kot v zadnjem času pri prejemanju najsvetejšega ni bilo še nikoli. Toliko malomarnosti, hostij, padlih na tla, ker so jih verniki želeli zaužiti "skozi masko" itd. ... Zato: namesto da na vse pretege ugotavljamo in dokazujemo, kaj vse je sprejemljivo in dovoljeno, raje razmislimo, kaj je najbolj primerno za spodbujanje pobožnosti (čeprav v praksi zelo pogosto ne dosegamo niti minimalnega standarda).
V skrbi za predsednikovo zveličanje
Kot jaz sam, ima verjetno tudi bralec občutek, da sem s prvotne teme konkretno zašel. A prav zadnje besede so tudi bistvo razmišljanja o debati glede podeljevanja obhajila politikom s stališči, ki niso skladna z naukom Cerkve. Razumem, da se papežu razprava zdi postranska, ker se po svoji izkušnji osredotoča na druge teme, ki so prav tako pomembne. A zadnje Bidnove trditve, ki jih Vatikan ni niti zanikal niti potrdil, so žal nedvomno še ena v vrsti relativizacij, ki povsem očitno daje vernikom po svetu vedeti: do Kristusa imamo pravico ne glede na naša mnenja in dejanja, ki niso skladna z Njegovim naukom.
Prepoved obhajila Bidnu bi bila zato najbolj ljubeča in pastirska poteza, ki bi jo papež oz. škofje lahko storili. V skrbi za predsednikovo zveličanje bi mu dali vedeti, da ga Gospod kliče, naj se vrne na pravo pot zagovarjanja življenja, tisočem vernikom po svetu bi pokazali, da sveto obhajilo ni hec, saj je v njem pravi Kristus, povrhu pa bi pomirili skeptike, ki se sprašujejo, ali ni Cerkev morda pozabila na lasten nauk, ki pravi, da v stanju smrtnega greha Jezusa ne moremo prejeti.
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.