Bi v Sloveniji morali več vzeti bogatim in dati revnim?

Izpostavljanje visokih plač v javnosti je v Sloveniji eden najbolj učinkovitih in zato tudi najpogosteje uporabljenih načinov javne diskreditacije.

Zadnji primer je nova predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Zdenka Čebašek-Travnik, kateri očitajo zahtevo po 8.000 € bruto, oziroma dobrih 4.000 € NETO mesečne plače.

Povprečnemu Slovencu se to morda zdi veliko, vendar ta članek ni namenjen ukvarjanju s tem ali si Čebašek-Travnikova takšno plačo tudi zasluži.

Že prejšnjič smo namreč ugotavljali, da Slovenija sodi v vrh svetovnih držav, ki tistim z najvišjimi plačami pobere največ denarja, pa se v pri nas kljub temu najdejo razni “strokovnjaki”, ki javno trdijo, da bi se jim moralo odvzeti še več.   

Zato smo se odločili pogledati, koliko posamezniki z različnimi prihodki dejansko prispevajo v državne blagajne in pri tem prišli do zanimivih ugotovitev.

Tisti, ki na račun dobi devetkrat več denarja od nekoga na minimalni plači, hkrati za socialno varnost in dohodnino prispeva kar 22-krat toliko finančnih sredstev. 

Slovenije je po tako imenovanem Ginijevem koeficientu ena najbolj egalitarnih držav na svetu, kar pomeni, da so razlike med najbogatejšim in najrevnejšim slojem državljanov najnižje.

Premoženjska in dohodkovna enakost v veliki meri izhaja iz koncepta družbene solidarnosti, v katerem tistim, ki imajo, oziroma zaslužijo več, država preko progresivnih obdavčitev odvzame in prerazporedi med prebivalstvo bodisi v obliki socialnih transferjev, finančne podpore nevladnim organizacijam in društvom, bodisi preko financiranja javnega zdravstva, šolstva, kulture itd.

Je Slovenija res vse manj solidarna in socialna?

V nekaterih osrednjih medijih se pogosto pojavljajo trditve, da je Slovenija vse manj solidarna in socialna država ter da bi morali “bogati” v skupno dobro prispevati več.

Takšnih ni manjkalo v nedavnem intervjuju z dekanjo Fakultete za socialno delo dr. Vesno Leskošek na portalu MMC RTV Slovenija.

Na novinarkino vprašanje, ali bi bila smiselna obdavčitev bogatejših, med drugim pravi: “ne samo smiselna, mislim, da pravična … obdavčitev najvišjih prihodkov in finančnih transakcij je pravična, ker nikakor ni več odraz dela, ki ga opravimo.”

Koliko za solidarnost in socialno državo namenjajo državljani z različnimi osebnimi prihodki

Ob iskanju odgovora na vprašanje ali je Slovenija res tako nesolidarna do tistih z nizkimi dohodki, smo se odločili preveriti, koliko za zdravstvo, pokojnine in preko dohodnine za davščine na splošno dajejo ljudje, ki zaslužijo minimalno plačo, povprečno plačo in tisti, katerih dohodki so med najvišjimi v državi.

Tisti, ki denimo v Sloveniji zasluži minimalno plačo, to je 804 € bruto, za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plača 124,6 evrov, za zdravstvo prispeva  51,1 €,  € in 56,2 evrov dohodnine (splošna olajšava).

Nekaj malega plača še za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Na račun prejme NETO izplačilo 614 €, a če upoštevamo še dohodnino brez drugih olajšav, mu ostane 570 €. Delodajalec v razne blagajne doda še 128 €

Povprečna plača v Sloveniji je oktobra 2016 znašala 1.688 € BRUTO. Od tega prejemnik za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odšteje 261,6 € za zdravstveno varstvo 107,4 €, akontacija dohodnine (ob upoštevanju splošne olajšave) pa ga stane 207,2 €. Po odštetju sredstev za starševsko varstvo in zaposlovanje je njegov prihodek 1.107,7 evra. Delodajalec v razne blagajne doda še 271,8 €.

Recimo, da nekdo zasluži 2.000 evrov NETO, oziroma 3.428 € BRUTO. Od tega gre za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 531 €, v zdravstveno pa 218 €. Dohodnine plača 670 €. Delodajalec na to v razne blagajne prispeva še 557,8 €.

Poglejmo še, kaj se godi z denarjem največjih zaslužkarjev v Sloveniji. Kdor dobiva 10.000 € bruto plače, v pokojninsko blagajno plača 1.550 evrov, v zdravstveno 636 € dohodnine 2.914 €, po prispevkih za zaposlovanje in starševsko varstvo pa je njegov dejanski prihodek več kot polovico nižji od zaslužene plače, 4.876 €. Delodajalec v razne blagajne na to doda še 1610 €. 

Spodnji graf kaže, kako se razdelijo mesečni  bruto prihodki posameznika glede na višino plače. V graf ni vključen prispevek, ki ga v državno blagajno še doda delodajalec (16,10 % osnovne bruto plače).

tr4catsNekdo z 9-krat višjo neto plačo od minimalne plača 52-krat višjo dohodnino

V spodnjem grafu pa lahko pogledamo, koliko posamezniki z različnimi plačami letno prispevajo za socialno varnost in za dohodnino. Pri tem niso upoštevani dodatni prihodki, ki jih na posamezno plačo v državno blagajno nakaže še delodajalec (16,1 % osnovne bruto plače).

letni3Zanimiva so razmerja med osebnimi neto prejemki in deležem, ki gre državi.

Če je razmerje NETO prejemkov med prejemnikom minimalne plače in prejemnikom plače 10.000 bruto, 1 proti 9, je razmerje vplačila v zdravstveno blagajno 1 proti 13, enako razmerje je pri pokojninski blagajni,  pri dohodnini pa je to razmerje (ob upoštevani zgolj splošni olajšavi) celo 1 proti 52.

Pri tem je potrebno opozoriti, da višji prispevek v pokojninsko blagajno pomenijo tudi višjo pokojnino po koncu aktivnega obdobja, vendar še zdaleč ne v razmerju 1:13, kot se plačujejo prispevki, saj je najvišja pokojnina v Sloveniji trenutno okrog 2.600 €, najnižja ob polni delovni dobi pa približno 460 €

Gledano v celoti torej nekdo, ki ima iz plače devetkrat višji prihodek od delavca na minimalni plači, v državne blagajne nameni kar 22-krat več denarja od svoje bruto plače (brez upoštevanja delodajalčevega deleža).

Vse lepo in prav, ampak ne zavajajte, da Slovenija ni socialna in solidarna država

Zanimivo je, kako že bežni vpogled v številke razkrije zavajanja in laži, s katerimi razni levonazorski družboslovni strokovnjaki Slovenijo slikajo v nekaj kar ni – kot nekakšno povampirjeno neoliberalistično talko globalnega kapitala.

V številnih člankih smo pokazali, da je resnica namreč ravno obratna – v Sloveniji delujočega kapitalizma nimamo, prerazporejanje ustvarjenega od “bogatih” k “revnim” pa je eno največjih v svetovnem merilu.

Vse lepo in prav, lahko se gremo takšno politiko in najbrž se večina Slovencev strinja s socialno in solidarnostno naravo naše družbe. Problem nastane, ko gre tovrstna “uravnilovka” predaleč in gre državi, v primerjavi z veliko bolj “neoliberalnim” okoljem, vse slabše.

To pa pomeni, da je na voljo tudi vse manj denarja za tovrstno “prerazporejanje”, vse več ljudi, sposobnih ustvarjanja dodane vrednosti, pa pred državnim skubljenjem beži v tujino.

Začarani krog sklenejo levičarski oblikovalci javnega mnenja kot je prof. Vesna Leskošek, ki nas v osrednjih medijih prepričujejo, da je za vse to kriv neoliberalni družbeno-ekonomski ustroj, ki je v resnici svetlobna leta daleč od slovenske realnosti.

Ironično, Irska, Češka, Slovaška in podobne države dokazujejo, da če bi ga vsaj malo imeli, bi nam vsem skupaj šlo precej bolje.

4 komentarji

  1. Pozabljate na premoženje kot tako. Nekdo, ki ima ogromno nepremicnin ali tudi premicnin v obliki denarja, delnic, slik ipd ne placa prakticno nic. Koliko plač po 10 k€ bi morali imeti za tako premozenje?

    Place so absolutno prevec obdavcene glede na ostale obdavcitve.

  2. Plača mora biti odvisna od vrednosti dela, ki ga prejemnik plače opravi.V Sloveniji pa plače zavisijo pred vsem o plačilnih razredih, ko gre za javni sektor, o sindikalnem sporazumu, ki določa minimalne plače in o drznosti posameznikov, ki si vzamejo toliko denarja, kolikor ga lahko in še več.
    Plačilni razredi so nekoliko bolj sproščena uravnilovka. Za mnoge poklice v javnem sektroju so spona, ki zaposlene navaja k lenobi, ali pa kriminalu. Eni se pač vdajo v usodo in ker vedo, da bi lahko naredili mnogo več, kot jim to omogoča plača in plačni razred, se udajo v brezdelje in naredijo mnogo manj, kot bi lahko. Niko me ne može toliko malo platiti , koliko malo mogu raditi. Drugi ekstrem je pri tistih, ki delajo več, želijo delati več in sveda več zaslužiti. Ti najdejo na tisoče možnosti, kako se to naredi. So na robu, ali čez rob kriminala ampak reskirajo. Mnogi končajo potem na sramotilnih stebrih, kot napr. sposobni zdravnilki. Problem samovoljnega in pollegalnega dvigovanja plač pa je tudi v tem, da se med zelo sposobne in aktivne, vrine množica lenuhov, ki si neupravičeno dviguje plače in se uvrščajo med najbolje plačane javne uslužbence. Med temi je cela vrsta funkcionarjev, ki jim funkcije in delaovna mesta izumljajo politične stranke, ki vladajo.
    Potem imamo plače, ki jih regulirajo sindikalni sporazumi. Sindikati v realnem sektroju so zlizani z delodajalci in jim gredo na roke tako, da pristajajo na minimalne plače, ki ne zadostujejo za dostojno preživetje.V takšnem primeru priskoči na pomoč država, ki takšnim delacvem dpolačuje socialno pomoč, med tem ko si kapitalistične barabe delijo blazne dobičke. Seveda, sindikati in komunistična vrhuška benti proti takšnim izkoriščevalcem a nič ne storijo, da bi jih privila. Kaj bi bilo, če bi pokvarjencec in prevarant Dušan Semnolič pripeljal 200.000 delavcev pred parlament in zahteval, da znaša minimalna neto plača v Sloveniji 1.000€? Mnogim tajkunom bi s tem prirezali peruti. Ampak brez skrbi.Pokvarjenec, prevarant,gnoj, imenovan Dušan Semolič tega nikoli ne bo naredil, saj ga je inštalirala prav vrhuška, katero ščiti na račiun bede delavcev.
    Problem v Sloveniji so nezaslužene plače javnih uslužbencev, ki jim politika odpira senekure, na katerih ne naredijo popolnoma nič, a vlečejo razmeroma visoke plače. Ali se kdo morda vpraša kaj počne Jožef Školjč, znani politik LDS, ki ni naredil še nič pametnega, pa se šverca že vse od osamosvojitve? Ni edini, je pa najbolj blesteč primer. Bil je proti osamosvojitvi Slovenije. Postal je predsenik parlamenta, bil visoki funkcionar, celo minister države, proti kateri je bil, sedaj pa na njen račun živi z dobro plačo v brezdelju.
    Ljudem je pač potrebno dopovedati, da zaslužene plače niso problem, problem so plače, ki si jih delijo plenilci, ki ne naredijo nič koristnega.
    Če si pogedamo Čebškovo. Tudi ona se šverca po javnem sketorju in dobesedno krade denar. Bila je varuhinja človekovih pravic. Funkcija, pri keteri nihče v Sloveniji ne ve, kaj je takrat počela, je ena najbolje plačanih v javnem sektorju. Za brezdelje in za škodo, ki jo je povzročala, je bila bogovsko plačana. Njena naslednica Vlasta Nusdorfer, je še večji gnoj.
    Kaj lahko od Čebaškove pričakujemo na čelu zdravnipške zbornice. Nič, popolnima nič. In za to bo dobivala bajno plačo, ki bo mnogo višja od plače marsikaterega zdravnika, ki pa opertivno deluje in zdravi paciente.
    Dela na mestu zdravniške zbornice pa je ogromno, saj vemo, da je zdravstvo v kaotični stuaciji. Da se štala ne bo očistila pa je porok politično nastavkjeno truplo, ki se imenuje tovarišica Čebašek. Denar mečemo skozi okno.

  3. AlojzZ – tako je. Cel članek je (lahko) razumljen tudi kot propaganda ljudem, da bodo bolj tolerirali bogate, bogatenje bogatih in hkrati bolj sprijaznjeni s svojim nič, ker bodo vedeli, da so naši bogati še najmanj bogati na svetui med bogatimi. Ne bodo pa videli tega, da so naši (oni sami) revnio med najbolj revnimi v evropi. Ja, naše povprečje je že na sveropskem povprečju, drži. Kot eden je nag, drugi v dveh plaščih in statistično sta oba fajn.
    Sloveniaj NIMA visoke obdavčitve, ampak NIZEK standard in cenzus za obdavčitev. Pri nas pri 8000 EUR že plačuješ 17%; znesek, ki je v neki Avstraliji 15.000 (in tu je potem, 10%), tudi največ 30% pri 150.000 letnega prihodka. Razlika je v plačah. Ogromna. Bodo rekli, da je sorazmerno pri nas isto 12 x 650 = 8000, se pravi človek na minimalcu ne plača nič. Sam problem je, ker z minimalcem NE preživiš !! če nimaš hiše, varstva in hrane od staršev (ki so to v SOCIALIZMU zgradili – namenoma se ponorčujem).
    APM – tako je, zato smo država minimalca. Se strinjam v celoti! Če bom len in malo delal, bom imel minimalca, nič obdavčitve, ter dosti časa za fuš, kjer bom pa mastno služil za BMW. če bom pa priden, mi bo država skoraj linerano naložila toliko kot bom več zaslužil tudi bremen in bom samo garal, za isti denar, bom preutruje in ne bom mogel fušati. Nisem norec! In zdravniška stavka… nobenemu ZDRAVNIKU in SESTRI se plača ne bo dvignila. Samo stricem s stresočo roko, za katere so operativni zdravniki prepričani, da so že zdavnaj pomrli v penzijonu. Niso… Ko sem hodil v decembru po UKC, so me jezili plakati po stenah: Stavkamo ZA VAS. Za koga??? Sem zbodel mimoidoče v belem ali modrem. Dobivsal sem samo besne poglede in eden mi je le povedal, ker se ni moge zogniti sam z menoj v dvigalu, rekoč: mi nimamo časa za stavko. To ni naša stavka. Mi smo lahko samo tiho.

Komentiraj