Bi radi mlade spravili na volitve? Namesto, da v Bruselj vozite Danico Lovenjak, raje otroke v šoli poučujte o demokraciji

Vir foto: Instagram Danice Lovenjak
POSLUŠAJ ČLANEK
Minuli teden sta mi v oči padla dva dogodka, ki odlično orisujeta tragikomično stihijskost slovenske družbene realnosti.

Najprej razprava o zasebnem šolstvu v Sloveniji pri predsedniku republike. Tam je pretežni del gostov svoje ideološke predsodke do zasebne pobude v izobraževanju skrival za mantro o visoko kvalitetnem slovenskem javnem šolstvu, katerega želijo zaščititi.

Pri tem so se sklicevali na rezultate PISA, a hkrati zamolčali, da slovenski otroci med vsemi vrstniki sodelujočih držav daleč najmanj radi hodijo v šolo. Ignorirali so še kopico drugih problemov, ki se v državnih šolah kar kopičijo: od naraščajočega vsesplošnega kaosa, sorazmernega z rastjo birokracije in erozijo učiteljske avtoritete, skokovitega porasta otrok z odločbami zaradi posebnih vedenjskih potreb, posiljevanje s preobsežno učno snovjo že pet- in šestletnikov, do porazne finančne pismenosti naših srednješolcev in še bi se našlo.

Naredimo navidezni preskok v stihijske poskuse pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji, da na evropske volitve pripeljejo čim večje število mladih. Pisarna je najbrž v ta namen dobila precej propagandnega denarja, ki ga lahko porabi po svojem prepričanju, v obeh pomenih besede.

Odločili so se, da bodo v Bruselj popeljali skrbno izbrano druščino spletnih prisotnežev, katerim so, na podlagi števila sledilcev, všečkov in kar je še tega, pripisali status nekakšnih influencerjev. Ideja je, da nekdanja vremenarka doživeto izpovedanih pregovorov in nadpovprečne pljučne kapacitete na fotkah instagram profila pomaha s prižnice velike dvorane evropskega parlamenta in se mimogrede slika še s kakšnim Šoltesom ali Fajonovo. In to naj bi sprožilo serijski naval njenih všečkarjev na volitve v Evropski parlament letošnjega maja.

Več o tem bizarnem poskusu aktivacije dela slovenske mladine je na Domovini pisala že Eva Gregorc, pa tudi Žiga Turk je imel na to temo kakšen duhovit tvit, zato se v podrobnosti ne bom spuščal.


Gremo v šolo: himna in zastava - kaj je to?


Bistvo problema nizke volilne udeležbe na vseh nivojih demokratičnega odločanja se skriva drugje in je vzročno-posledično povezano z mantro o »enem najbolj kvalitetnih šolskih sistemov na svetu« z začetka tega pisanja.

Na vezni link namiguje spodnji tvit, objavljen kot odgovor na izpostavljen Evin komentar o #tokratgremvolit kampanji.



Tudi sam bom skušal biti čim bolj plastičen in konkreten. Zato z menoj na prvi šolski dan  pospremite našo svežo šolarko v sicer kar zgledno urejeno krajevno osnovno šolo.

Kot se spodobi, so v šolski dvorani pripravili predstavitveni kulturni program za prvošolčke in njihove starše. Na odru nas je pričakal šolski zbor in ko sem se ob znaku, da se vse skupaj začenja, že vstajal, da počastim slovensko himno, je iz mladih grl prišel napev v tujem jeziku. In ne, ni bila angleška priredba Prešerna ali Oda radosti v tuji besedilni izvedbi.

Nekoliko zmedeno sem se ozrl po dvorani, v nelagodju spoznanja, da je le malokdo trznil na moj način. Sedme kitice Prešernove Zdravljice moji prvošolki na njen svečani dan vstopa v sistem našega »visoko kvalitetnega javnega šolstva« ni bilo dano slišati. Prav tako enkratnega trenutka, ne na odru, ne kje drugje v dvorani, nista počastili izobešeni slovenska in evropska zastava. V vsebini pripravljenega programa slovenske in evropske simbolike praktično ni bilo. Prav noben državni simbol ne krasi njenega prvega šolskega razreda, čeprav je po stenah in kotih navlečene vseh vrst navlake.
Učinek vzgoje v demokratični kulturi ni v tem, da ministrstvo državnim šolam predpiše, da pouk na prvi šolski dan začnejo s  himno ter izobešenjem zastav, temveč da je vsakemu ravnatelju, učitelju, hišniku, kuharju, čistilki ter staršem to najbolj samoumevna stvar na svetu.

Bolj od sledenja podajanim tehničnim navodilom ob vstopu v osnovno šolo me je tistega tretjega septembra zaposlovalo razmišljanje o tej zame nepredstavljivi situaciji. Še bolj pa občutek, da sem eden redkih, če ne nemara edini, ki se s tem obremenjuje. Poigraval sem se z mislijo, da bi stopil do ravnatelja, sicer dobrega znanca, in mu v prijateljskem tonu navrgel, da naj naslednje šolsko leto le začnejo z državno himno in slovensko zastavo na odru uvodne proslave. Ter da naj v razrede ob vsem drugem, kar visi na stenah, vendarle obesijo vsaj še kakšen državni simbol.

To misel sem nazadnje opustil, ob zavedanju, da moje dejanje ne bi imelo pravega haska. Ravnatelj bi mi verjetno dobrohotno pritegnil in v najboljšem primeru bi, ko bom v njegovo šolo pripeljal naslednjega otroka, za vso to državno simboliko tudi poskrbel. A sam zase bi si verjetno mislil nekaj podobnega kot: »lej ga, še eden zateženi esdeesovec«.

Če jih res želite na volitvah, brez vzgoje v demokratični kulturi ne bo šlo


A prav v tej točki, oziroma še nekaj let prej v sistemu vzgoje in izobraževanja, se začenja poučevanje mladih o demokratičnih vrednotah. Vzgoja za to, da bodo ob polnoletnosti svojo državljansko pravico razumeli kot privilegij življenja v svobodnem demokratičnem svetu.

Dr. Ivan Štuhec je to poimenoval »vzgoja v demokratični kulturi od vrtca naprej«. In učinek takšne vzgoje ni v tem, da Ministrstvo za izobraževanje državnim osnovnim šolam predpiše, da pouk na prvi šolski dan in na državne praznike začnejo s slovensko in evropsko himno ter z izobešenjem obeh zastav, temveč da je vsakemu ravnatelju, učitelju, hišniku, kuharju, čistilki ter staršem, ki svojega otroka zaupajo javnemu šolskemu sistemu, to najbolj samoumevna stvar na svetu.

Ker šele takrat bo demokratična participacija kot vsajena vrednota, izvirajoča iz ljubezni do domovine in zavedanja redkega privilegija, da živimo v svobodnem demokratičnem svetu, postala samoumevna tudi naši mladini.

Po zajtrku himna in nato domov


Kot je bilo povsem samoumevno skupini slovensko govorečih štiri- in petletnikov, ki so ob slovesu s smučarskega počitnikovanja v eni od avstrijskih koč na moje veliko presenečenje po zajtrku, mahajoči s slovenskimi zastavami, zapeli slovensko himno. Takrat sem za trenutek pomislil, da je še upanje za našo državo. Nakar sem izvedel, da gre za vrtec Koroških Slovencev.

Ko bo takšna samoumevnost počastitve domovine vseprisotna tudi znotraj meja naše države, pisarni EP Danice Lovenjak in prijateljev ne bo potrebno vlačiti na turistične izlete v Bruselj, da bi nekako vendarle dvignili sramotno nizko udeležbo na volitvah v Evropski parlament. In takrat tudi meni ne bo treba ravnatelju prijateljsko namigniti, zakaj bi se vendarle spodobilo, da prvošolčke ob vstopu v šolo pozdravijo na način, kot se za »enega najboljših šolskih sistemov na svetu« spodobi.

Četudi bi se vzgoje v demokratični kulturi od vrtca naprej lotili prav zdaj (pa nič ne kaže), tovrstnih sprememb pri šolanju svojih otrok najbrž ne bom dočakal, saj se resnejši učinek v družbi pozna šele po dobrih dvajsetih letih. No, razen morda, če se bo kateri izmed njih odločil vpisati na zasebno katoliško gimnazijo.

To predpostavko bomo pri ravnatelju ene izmed štirih takšnih šol v obširnem intervjuju na Domovini preverili v kratkem. In vi, ste za včerajšnji kulturni praznik izobesili slovensko zastavo?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30