Bi moralo biti otroku pri maši zabavno?
POSLUŠAJ ČLANEK
»Bodite močni, nikar se ne bojte,« nas danes spodbuja prerok Izaija (Iz 35,4). Radi bi bili močni, a je to le malokdaj res. Če drugi začutijo našo šibkost, je, kot bi zavohali kri. Padajo pikre besede, neslanosti, zbadljivke. Nadenemo si masko, da smo videti brezhibni in potem nekako gre.
Še preden se bomo lotili raziskovanja poti za pridobitev moči, bomo sestopiti navzdol, do vzrokov naše nemoči.
Osnovni razlog naše nemoči je naše človeška narava, ki je v vseh pogledih ranljiva in nepopolna. Z našim telesom so konstantne nevšečnosti. Od otroštva imamo potolčene in popraskane ude, poleti nas spravljajo ob živce komarji, komaj kak dan je, ko nas ne boli ali glava ali zob ali kak del drobovja. Še več križev je z neobvladljivimi čustvi jeze, ljubosumja, nevoščljivosti, strahu, osamljenosti in z nešteto drugimi tem podobnimi dušnimi tegobami.
Če so ti razlogi naše šibkosti, ki smo jih pravkar omenili, razvidni na prvi pogled, pa druge teže prepoznamo. Številni od njih se nas držijo že od malih nog. Na začetku šolskega leta ne bo napak, če starši in vsi drugi, ki smo kakorkoli vključeni v vzgojo, pomislimo na šestletne otroke, ki vstopajo v prvi razred.
Šestletnik še vedno živi v svojem sanjskem svetu. Starši so večinoma pozorni na otrokove intelektualne sposobnosti, ali denimo otrok že bere, piše in računa, zato ne opazijo, da je čustveno preveč občutljiv, zahteven, da ima kratkotrajno pozornost, težave v socialnih stikih, da mora biti vse po njegovo itd.
Seveda za starše ni preprosto, da bi svojega otroka poznali z vseh strani. Ni čudno, da papež Frančišek v apostolski spodbudi Amoris Laetitia spomni starše, da od vseh vprašanj, ki si jih zastavljajo v zvezi s svojim otrokom, ni najvažnejše vprašanje, kje je njihov otrok in kaj dela, ali vprašanje, kako je njihovemu otroku, ali se dobro počuti ali ne, temveč je temeljno vprašanje, kje je duša mojega otroka.
Tako torej papež. To je zelo podobno ugotovitvi psihologinje dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki govori o pozornosti staršev do vseh plati otrokove osebnosti (Prim. Zdenka Zalokar Divjak, Imamo obrnjeno lestvico vrednot, Ona, 4. 9. 2018).
Eden od simptomov krhkosti sodobnega otroka je, da mu je pogosto dolgčas. Nenehno ga je treba animirati, ga zabavati, sicer ne ve, kaj bi sam s sabo. Dr. Divjakova meni, da otrokom vse bolj manjka duševna hrana, ker je vse organizirano, po navodilih in vnaprej določeno.
Sam bi temu dodal, da ob duševni hrani otrokom manjka tudi duhovna hrana. Na to je svet povsem pozabil. Otrokova duša ima odprt dostop do Boga. Otrok je dobesedno potopljen v božjo ljubezen, doživlja jo neposredno, brez posrednikov: besed, pojmov, podob, oznanila in razlag.
Majhen otrok na skrivnostno preprost način izroča Bogu svoje frustracije. Če pa je otrok zavrnjen ali žrtev kakšnega hudega pretresa, se ta duhovni svet v njem razkroji in zatemni. Bog zanj postane institucija prisile. Neartikulirani doživljanji se v njem zgoščajo in ga razjedajo.
Divjakova nadalje ugotavlja, da je prišlo do obrnjene lestvice vrednot. Zabava je postala glavni moto življenja. Namesto, da bi zabava sledila opravljenemu delu, je zdaj najprej zabava, potem pa nič. V takšnem stanju duha si mladi težko zastavijo cilje, ki so bili nekdaj samoumevni: pridobitev izobrazbe, iskanje življenjskega sopotnika, družina, poklic ter ta ali ona oblika participacije v družbenem in cerkvenem življenju.
Nekaj je narobe tudi z govorom otrok. Ko sem bil župnik, sem imel pri praktičnem uvajanju otrok v družinsko molitev največ težav z izgovorjavo. Zato se Divjakova sprašuje, čemu tuj jezik v prvem razredu, ko pa tretjina otrok hodi k logopedu, veliko jih je, ki govorijo nerazumljivo. Začeti je torej treba pri izgovorjavi. Če namreč ta ne steče, je mlad človek pri vključevanju v družbo in poklic v osnovi negotov.
Zelo podobno kot Divjakova razmišlja klinični psiholog Aleksander Zadel: »Ali gre lahko otrok danes še svobodno ven, na igrišče, med vrstnike, kot nekoč? Starši želijo imeti nadzor nad njim. Hočejo vedeti, kaj dela, kaj misli, malo manj pa jih zanima, kaj čuti« (Pogovor Patricije Maličev z Aleksandrom Zadelom, V naši kulturi preveč govorimo o neuspehih, Delo – Sobotna priloga, 18. 8. 2018). Premalo jih zanima, kot bi rekel papež Frančišek, kje je duša mojega otroka.
Vse to »otroku onemogoča kakovostno osamosvajanje. Pogosto se zdi, da je danes otrokov dan strukturiran podobno kot dan vrhunskega menedžerja, ki je do minute natančno določen. Usoda otrok je do pičice načrtovana. Otroci so starševski projekt, mora hoditi na te in te krožke, poleti teden tu, teden tam. …
Gibanja otrok zunaj, brez prisotnosti odraslih, skorajda ni več. … V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je z izjavo Edwarda Bernaysa (1891–1995, ameriški pionir na področju odnosov z javnostmi, nečak Sigmunda Freuda, eden izmed sto najbolj vplivnih Američanov 20. stol.), da je ljudem treba prodati tisto, česar si želijo, in ne tistega, kar potrebujejo, začel kult ugodja.
Nekoč smo za duševni mir potrebovali zdravje in delo. Danes potrebujemo zdravje in delo, ki nam je všeč. Ni dovolj, da imaš delo, ki ti zagotavlja socialno varnost, pri delu je treba uživati. … To je bistvena razlika s preteklostjo,« pravi Zadel. In dodaja: »Ljudje so nekoč sprejemali dejstvo, da je lahko del kakovostnega življenja tudi neugodje. Danes se nad tem zgražamo. … Človek, ki živi v stalnem ugodju, postane nemiren, agresiven in na koncu nesrečen. Za polno življenje nujno potrebujemo frustracijo, neuspeh, neugodje, ki jih premagamo z lastnim naporom, lastnimi močmi ali s pomočjo ljudi,« meni Zadel.
Kultu ugodja, do katerega je kritičen Zadel, podlega tudi Cerkev, ne da bi se tega zavedala. Naj omenim dvoje: družinske maše in oratorij. Mladi starši od župnikov zahtevajo takšne sv. maše, pri katerih se bodo dogajale stvari, ki bodo otrokom všeč.
V tem sicer iskrenem pričakovanju staršev in otrok je past, o kateri vsaj za zdaj v Cerkvi nismo pripravljeni razpravljati. En del resnice je, da je Jezus imel rad otroke in jih sprejemal, druga stran istega vprašanja pa je, kaj to konkretno pomeni pri sv. maši, kako naj torej oblikujemo družinske maše, da ne bodo zgolj nadaljevanje njihovega doživljanja v sekularnem okolju.
Vse naj bi služilo otrokovemu dobremu počutju, tako tisto zunaj cerkve, kot tisto v cerkvi, pri verouku in bogoslužju. Tako tudi Cerkev nehote vse stavi na nenehno animiranje otrok in njihovo zabavo, o čemer se je kritično izrekla Divjakova.
Zadnja leta raste število župnijski oratorijev, ki postajajo nekakšen paradni konj evangelizacije otrok in mladih. Vsi smo veseli in ponosni na vedno večje število župnij, ki oratorije prirejajo, na število animatorjev in otrok, ki so vključeni. Številke so impresivne, gredo v tisoče. Oratoriji nam uspevajo, starši jih podpirajo, a žal ne obstaja noben tehten premislek, kako je zarisan pastoralno-katehetski kontekst, katerega del so oratoriji.
Neki psihiater, ki je poslal svojega otroka na oratorij v župniji, kjer sem deloval, je vprašal svoje sina, ko je prišel domov, kako je bilo na oratoriju. »Dunajc, oči, dunajc,« mu je odgovoril sin. Kot župnika me je namreč bolj kot vsebina skrbelo, s čim bomo otroke postregli, da bodo drugič spet prišli. V bližnji gostilni smo naročili dunajske zrezke s pomfrijem. In oratorij je seveda uspel.
Ugodje, kot smo videli, ne sme biti cilj vzgoje, ali sredstvo manipulacije pri vzgoji, še manj bi to smelo usmerjati oznanjevanje in katehezo. Zadrega in zmeda je velika. Ni čudno, da se je dr. Kozma Ahačič, slovenist in raziskovalec, sam oče odraščajočih otrok, v Delovi kolumni (5. 9. 2018) lotil primerjave med pravili, ki so po načrtu Adama Bohoriča veljala v šoli leta 1575, in pravili, ki po letu 1992, z reformami ministra Gabra, spravljajo ob pamet najprej učitelje, potem pa še vse druge deležnike šolskega sistema.
Ahačič ugotavlja: »Če je v 16. stol. učenec vprašal učitelja, ali lahko gre na stranišče, in mu je ta dovolil (ali tudi ne), bo očitno v bližnji prihodnosti ob nadaljnjem 'razvoju' odšel učenec na stranišče, učitelj pa bo ob tem naredil uradni zapisnik, da se zaščiti, če bi se v tem času učencu kaj zgodilo. Zveni kot znanstvena fantastika, dokler ne srečate učitelja ali ravnatelja, ki se je zaradi potentnih staršev znašel na sodišču.«
Vsi smo nemočni: starši, otroci, župniki, učitelji, psihologi, terapevti, ravnatelji. Izaija pa nam kliče: »Bodite močni …! Dejansko smo pred kvadraturo kroga. Ali obstaja izhod? Popolnoma iluzorno je, da bi lahko preboj pričakovali od psihološke in pedagoške stroke. Še manj upanja lahko polagamo v šolsko politiko. Vsi veliki preskoki: od nežive do žive narave, od enoceličnih bakterij do kompleksnih organizmov, od živali do človeka, od propadle kulture k novi kulturi, so posledica nepojasnjenih naključij, pravijo nekateri, kristjani pa verujemo, da so sad Božjega posega.
Teh preskokov znanost ne more zadovoljivo obrazložiti. Znanost lahko ugotavlja samo etape evolucije, torej razvoj med dvema kakovostnima preskokoma, razlogi za kakovostne preskoke pa bodo ostali vedno nepojasnjeni. Zato nam Izaija kliče: »Glejte vaš Bog. … Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci voda« (prim. Iz 35,4–7 a).
Kdaj se bo kritična masa ljudi obrnila k Bogu, ne vemo. Svet zaenkrat ne pusti, da bi ta, po katerem je vse nastalo, prišel v svojo lastnino, kot pravi sv. Janez (prim. Jn 1,10–11). V tem vmesnem času, ki ga včasih težko prenašamo, naj sledimo programu Jezusovega Govora na gori: vsi ste luč sveta, vi ste sol zemlje (prim. Mt 5,13–14), blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3). To zadostuje, da živimo polno in normalno.
Še preden se bomo lotili raziskovanja poti za pridobitev moči, bomo sestopiti navzdol, do vzrokov naše nemoči.
Osnovni razlog naše nemoči je naše človeška narava, ki je v vseh pogledih ranljiva in nepopolna. Z našim telesom so konstantne nevšečnosti. Od otroštva imamo potolčene in popraskane ude, poleti nas spravljajo ob živce komarji, komaj kak dan je, ko nas ne boli ali glava ali zob ali kak del drobovja. Še več križev je z neobvladljivimi čustvi jeze, ljubosumja, nevoščljivosti, strahu, osamljenosti in z nešteto drugimi tem podobnimi dušnimi tegobami.
Kaj manjka otroku
Če so ti razlogi naše šibkosti, ki smo jih pravkar omenili, razvidni na prvi pogled, pa druge teže prepoznamo. Številni od njih se nas držijo že od malih nog. Na začetku šolskega leta ne bo napak, če starši in vsi drugi, ki smo kakorkoli vključeni v vzgojo, pomislimo na šestletne otroke, ki vstopajo v prvi razred.
Šestletnik še vedno živi v svojem sanjskem svetu. Starši so večinoma pozorni na otrokove intelektualne sposobnosti, ali denimo otrok že bere, piše in računa, zato ne opazijo, da je čustveno preveč občutljiv, zahteven, da ima kratkotrajno pozornost, težave v socialnih stikih, da mora biti vse po njegovo itd.
Otrok je dobesedno potopljen v božjo ljubezen, doživlja jo neposredno, brez posrednikov: besed, pojmov, podob, oznanila in razlag.
Seveda za starše ni preprosto, da bi svojega otroka poznali z vseh strani. Ni čudno, da papež Frančišek v apostolski spodbudi Amoris Laetitia spomni starše, da od vseh vprašanj, ki si jih zastavljajo v zvezi s svojim otrokom, ni najvažnejše vprašanje, kje je njihov otrok in kaj dela, ali vprašanje, kako je njihovemu otroku, ali se dobro počuti ali ne, temveč je temeljno vprašanje, kje je duša mojega otroka.
Tako torej papež. To je zelo podobno ugotovitvi psihologinje dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki govori o pozornosti staršev do vseh plati otrokove osebnosti (Prim. Zdenka Zalokar Divjak, Imamo obrnjeno lestvico vrednot, Ona, 4. 9. 2018).
Eden od simptomov krhkosti sodobnega otroka je, da mu je pogosto dolgčas. Nenehno ga je treba animirati, ga zabavati, sicer ne ve, kaj bi sam s sabo. Dr. Divjakova meni, da otrokom vse bolj manjka duševna hrana, ker je vse organizirano, po navodilih in vnaprej določeno.
Sam bi temu dodal, da ob duševni hrani otrokom manjka tudi duhovna hrana. Na to je svet povsem pozabil. Otrokova duša ima odprt dostop do Boga. Otrok je dobesedno potopljen v božjo ljubezen, doživlja jo neposredno, brez posrednikov: besed, pojmov, podob, oznanila in razlag.
Majhen otrok na skrivnostno preprost način izroča Bogu svoje frustracije. Če pa je otrok zavrnjen ali žrtev kakšnega hudega pretresa, se ta duhovni svet v njem razkroji in zatemni. Bog zanj postane institucija prisile. Neartikulirani doživljanji se v njem zgoščajo in ga razjedajo.
Zabava je postala glavni moto življenja. Namesto, da bi zabava sledila opravljenemu delu, je zdaj najprej zabava, potem pa nič.
Divjakova nadalje ugotavlja, da je prišlo do obrnjene lestvice vrednot. Zabava je postala glavni moto življenja. Namesto, da bi zabava sledila opravljenemu delu, je zdaj najprej zabava, potem pa nič. V takšnem stanju duha si mladi težko zastavijo cilje, ki so bili nekdaj samoumevni: pridobitev izobrazbe, iskanje življenjskega sopotnika, družina, poklic ter ta ali ona oblika participacije v družbenem in cerkvenem življenju.
Nekaj je narobe tudi z govorom otrok. Ko sem bil župnik, sem imel pri praktičnem uvajanju otrok v družinsko molitev največ težav z izgovorjavo. Zato se Divjakova sprašuje, čemu tuj jezik v prvem razredu, ko pa tretjina otrok hodi k logopedu, veliko jih je, ki govorijo nerazumljivo. Začeti je torej treba pri izgovorjavi. Če namreč ta ne steče, je mlad človek pri vključevanju v družbo in poklic v osnovi negotov.
Nadzorovani
Zelo podobno kot Divjakova razmišlja klinični psiholog Aleksander Zadel: »Ali gre lahko otrok danes še svobodno ven, na igrišče, med vrstnike, kot nekoč? Starši želijo imeti nadzor nad njim. Hočejo vedeti, kaj dela, kaj misli, malo manj pa jih zanima, kaj čuti« (Pogovor Patricije Maličev z Aleksandrom Zadelom, V naši kulturi preveč govorimo o neuspehih, Delo – Sobotna priloga, 18. 8. 2018). Premalo jih zanima, kot bi rekel papež Frančišek, kje je duša mojega otroka.
Vse to »otroku onemogoča kakovostno osamosvajanje. Pogosto se zdi, da je danes otrokov dan strukturiran podobno kot dan vrhunskega menedžerja, ki je do minute natančno določen. Usoda otrok je do pičice načrtovana. Otroci so starševski projekt, mora hoditi na te in te krožke, poleti teden tu, teden tam. …
Gibanja otrok zunaj, brez prisotnosti odraslih, skorajda ni več. … V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je z izjavo Edwarda Bernaysa (1891–1995, ameriški pionir na področju odnosov z javnostmi, nečak Sigmunda Freuda, eden izmed sto najbolj vplivnih Američanov 20. stol.), da je ljudem treba prodati tisto, česar si želijo, in ne tistega, kar potrebujejo, začel kult ugodja.
Nekoč smo za duševni mir potrebovali zdravje in delo. Danes potrebujemo zdravje in delo, ki nam je všeč. Ni dovolj, da imaš delo, ki ti zagotavlja socialno varnost, pri delu je treba uživati. … To je bistvena razlika s preteklostjo,« pravi Zadel. In dodaja: »Ljudje so nekoč sprejemali dejstvo, da je lahko del kakovostnega življenja tudi neugodje. Danes se nad tem zgražamo. … Človek, ki živi v stalnem ugodju, postane nemiren, agresiven in na koncu nesrečen. Za polno življenje nujno potrebujemo frustracijo, neuspeh, neugodje, ki jih premagamo z lastnim naporom, lastnimi močmi ali s pomočjo ljudi,« meni Zadel.
del resnice je, da je Jezus imel rad otroke in jih sprejemal, druga stran istega vprašanja pa je, kaj to konkretno pomeni pri sv. maši, kako naj torej oblikujemo družinske maše, da ne bodo zgolj nadaljevanje njihovega doživljanja v sekularnem okolju.
Kult ugodja in Cerkev
Kultu ugodja, do katerega je kritičen Zadel, podlega tudi Cerkev, ne da bi se tega zavedala. Naj omenim dvoje: družinske maše in oratorij. Mladi starši od župnikov zahtevajo takšne sv. maše, pri katerih se bodo dogajale stvari, ki bodo otrokom všeč.
V tem sicer iskrenem pričakovanju staršev in otrok je past, o kateri vsaj za zdaj v Cerkvi nismo pripravljeni razpravljati. En del resnice je, da je Jezus imel rad otroke in jih sprejemal, druga stran istega vprašanja pa je, kaj to konkretno pomeni pri sv. maši, kako naj torej oblikujemo družinske maše, da ne bodo zgolj nadaljevanje njihovega doživljanja v sekularnem okolju.
Vse naj bi služilo otrokovemu dobremu počutju, tako tisto zunaj cerkve, kot tisto v cerkvi, pri verouku in bogoslužju. Tako tudi Cerkev nehote vse stavi na nenehno animiranje otrok in njihovo zabavo, o čemer se je kritično izrekla Divjakova.
Zadnja leta raste število župnijski oratorijev, ki postajajo nekakšen paradni konj evangelizacije otrok in mladih. Vsi smo veseli in ponosni na vedno večje število župnij, ki oratorije prirejajo, na število animatorjev in otrok, ki so vključeni. Številke so impresivne, gredo v tisoče. Oratoriji nam uspevajo, starši jih podpirajo, a žal ne obstaja noben tehten premislek, kako je zarisan pastoralno-katehetski kontekst, katerega del so oratoriji.
Neki psihiater, ki je poslal svojega otroka na oratorij v župniji, kjer sem deloval, je vprašal svoje sina, ko je prišel domov, kako je bilo na oratoriju. »Dunajc, oči, dunajc,« mu je odgovoril sin. Kot župnika me je namreč bolj kot vsebina skrbelo, s čim bomo otroke postregli, da bodo drugič spet prišli. V bližnji gostilni smo naročili dunajske zrezke s pomfrijem. In oratorij je seveda uspel.
Ugodje, kot smo videli, ne sme biti cilj vzgoje, ali sredstvo manipulacije pri vzgoji, še manj bi to smelo usmerjati oznanjevanje in katehezo. Zadrega in zmeda je velika. Ni čudno, da se je dr. Kozma Ahačič, slovenist in raziskovalec, sam oče odraščajočih otrok, v Delovi kolumni (5. 9. 2018) lotil primerjave med pravili, ki so po načrtu Adama Bohoriča veljala v šoli leta 1575, in pravili, ki po letu 1992, z reformami ministra Gabra, spravljajo ob pamet najprej učitelje, potem pa še vse druge deležnike šolskega sistema.
Ahačič ugotavlja: »Če je v 16. stol. učenec vprašal učitelja, ali lahko gre na stranišče, in mu je ta dovolil (ali tudi ne), bo očitno v bližnji prihodnosti ob nadaljnjem 'razvoju' odšel učenec na stranišče, učitelj pa bo ob tem naredil uradni zapisnik, da se zaščiti, če bi se v tem času učencu kaj zgodilo. Zveni kot znanstvena fantastika, dokler ne srečate učitelja ali ravnatelja, ki se je zaradi potentnih staršev znašel na sodišču.«
Vsi smo nemočni: starši, otroci, župniki, učitelji, psihologi, terapevti, ravnatelji. Izaija pa nam kliče: »Bodite močni …! Dejansko smo pred kvadraturo kroga. Ali obstaja izhod? Popolnoma iluzorno je, da bi lahko preboj pričakovali od psihološke in pedagoške stroke. Še manj upanja lahko polagamo v šolsko politiko. Vsi veliki preskoki: od nežive do žive narave, od enoceličnih bakterij do kompleksnih organizmov, od živali do človeka, od propadle kulture k novi kulturi, so posledica nepojasnjenih naključij, pravijo nekateri, kristjani pa verujemo, da so sad Božjega posega.
Teh preskokov znanost ne more zadovoljivo obrazložiti. Znanost lahko ugotavlja samo etape evolucije, torej razvoj med dvema kakovostnima preskokoma, razlogi za kakovostne preskoke pa bodo ostali vedno nepojasnjeni. Zato nam Izaija kliče: »Glejte vaš Bog. … Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci voda« (prim. Iz 35,4–7 a).
Kdaj se bo kritična masa ljudi obrnila k Bogu, ne vemo. Svet zaenkrat ne pusti, da bi ta, po katerem je vse nastalo, prišel v svojo lastnino, kot pravi sv. Janez (prim. Jn 1,10–11). V tem vmesnem času, ki ga včasih težko prenašamo, naj sledimo programu Jezusovega Govora na gori: vsi ste luč sveta, vi ste sol zemlje (prim. Mt 5,13–14), blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3). To zadostuje, da živimo polno in normalno.
Povezani članki
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
7 komentarjev
debela_berta
Še odraslemu človeku ni, kaj šele otroku... Mislim, kaka vprašanja, joj...
Kajtimara
Ce nimas kaj pametnega za napisat, se raje ne oglasaj.
debela_berta
Lahko utemeljiš, kaj neumnega je v moji izjavi? Povej mi, kako lahko dojenček, dvo-, štiri-, desetletni otrok uživa oz. se zabava pri maši?! Izvzemi klepetanje s kolegi otroci...
AlojzZ
Maša ni narejena za otroke. Lahko se sicer najde kaka izjema npr. sv. Leopold v otroških dneh.
NatalijaL
Prav je, da otroci hodijo h maši. Med mašo se lahko umirijo. In za moje pojme ni treba vse nekaj prilagajat, da je zabavno za otroke npr. petje, ploskanje z rokami, itd.
Maša med tednom traja v povprečju dvajset do petindvajset minut, ob nedeljah in praznikih cca 45 minut! V tem času se moli, poje, stoji, sedi, kleči. Tudi pridige niso posebno dolge. Torej, otrokom ni nič hudega. Tudi v šoli morajo poslušati in sedeti v miru, snov pa ni vedno zanimiva in zabavna. Še marsikaj bo v življenju, kar jim ne bo ravno všeč, pa bo treba delati.
Kajtimara
Podpisem
Anita
Podpišem vse kar ste napisala. Bom pa še moja opažanja napisala. Nimam nič niti proti otrokom, ki se pri maši sprehajajo ali igrajo med mašo, ker ne motijo nikogar vsaj mene ne, sem pa proti temu, da starši katerih otrok joka ali celo kriči v cerkvi med mašo, da kar ostanejo v cerkvi s tem namreč ni nihče pri maši vsi se ozirajo tja, jih grdo gledajo vidim pa da ti novodobni starši se delajo Francoze kot, da se to njih ne tiče. No, ko sem ravno pri pisanju, pa bom napisala še nekaj, kar me zelo moti. Ob večjih cerkvenih praznikih so ponavadi cerkve zelo polne in imam s tem zelo slabe izkušnje. Namreč jaz sem srčna bolnica in ker to vem in ker celo mašo včasih ni luštno stati posebno pri slabem prezračevanju je za mene bolje, da sem v klopi, da če slučajno pride do tega da zlezem skupaj, da pač ne padem po tleh. Zato grem k maši toliko prej v cerkvi sem ponavadi že pol ure prej usedem se v zadnjo ali pred zadnjo klop zaradi tega, če mi pride slabo, da grem ven in pri tem ne motim veliko ljudi. Kaj pa je problem, problem so ponavadi stari ljudje, ki pridejo k maši že takrat ko se maša začne in začnejo izsiljevati za sedež češ vi ste mladi pojdite iz klopi, če vedo, da ne zmorejo stati naj pridejo k maši prej pa bodo sedež že dobili. Lani me je ena taka gospa ozmerjala češ kaj sedim, ko je pa ona tako stara in tega ne more šla sem ven in tudi iz cerkve, ker vem da stati v tistem zraku ne bi mogla celo mašo in bi me lahko pobirali po tleh . Tako da tudi starejši bi morali imeti neko spoštovanje do drugih tudi malo manj stari ali celo mladi včasih ne moremo stati celo mašo zaradi zdravstvenih težav.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.