Bi moralo biti otroku pri maši zabavno?

Milan Knep
20

    »Bodite močni, nikar se ne bojte,« nas danes spodbuja prerok Izaija (Iz 35,4). Radi bi bili močni, a je to le malokdaj res. Če drugi začutijo našo šibkost, je, kot bi zavohali kri. Padajo pikre besede, neslanosti, zbadljivke. Nadenemo si masko, da smo videti brezhibni in potem nekako gre.

    Še preden se bomo lotili raziskovanja poti za pridobitev moči, bomo sestopiti navzdol, do vzrokov naše nemoči.

    Osnovni razlog naše nemoči je naše človeška narava, ki je v vseh pogledih ranljiva in nepopolna. Z našim telesom so konstantne nevšečnosti. Od otroštva imamo potolčene in popraskane ude, poleti nas spravljajo ob živce komarji, komaj kak dan je, ko nas ne boli ali glava ali zob ali kak del drobovja. Še več križev je z neobvladljivimi čustvi jeze, ljubosumja, nevoščljivosti, strahu, osamljenosti in z nešteto drugimi tem podobnimi dušnimi tegobami.

    Kaj manjka otroku

    Če so ti razlogi naše šibkosti, ki smo jih pravkar omenili, razvidni na prvi pogled, pa druge teže prepoznamo. Številni od njih se nas držijo že od malih nog. Na začetku šolskega leta ne bo napak, če starši in vsi drugi, ki smo kakorkoli vključeni v vzgojo, pomislimo na šestletne otroke, ki vstopajo v prvi razred.

    Šestletnik še vedno živi v svojem sanjskem svetu. Starši so večinoma pozorni na otrokove intelektualne sposobnosti, ali denimo otrok že bere, piše in računa, zato ne opazijo, da je čustveno preveč občutljiv, zahteven, da ima kratkotrajno pozornost, težave v socialnih stikih, da mora biti vse po njegovo itd.

    Otrok je dobesedno potopljen v božjo ljubezen, doživlja jo neposredno, brez posrednikov: besed, pojmov, podob, oznanila in razlag.

    Seveda za starše ni preprosto, da bi svojega otroka poznali z vseh strani. Ni čudno, da papež Frančišek v apostolski spodbudi Amoris Laetitia spomni starše, da od vseh vprašanj, ki si jih zastavljajo v zvezi s svojim otrokom, ni najvažnejše vprašanje, kje je njihov otrok in kaj dela, ali vprašanje, kako je njihovemu otroku, ali se dobro počuti ali ne, temveč je temeljno vprašanje, kje je duša mojega otroka.

    Tako torej papež. To je zelo podobno ugotovitvi psihologinje dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki govori o pozornosti staršev do vseh plati otrokove osebnosti (Prim. Zdenka Zalokar Divjak, Imamo obrnjeno lestvico vrednot, Ona, 4. 9. 2018).

    Eden od simptomov krhkosti sodobnega otroka je, da mu je pogosto dolgčas. Nenehno ga je treba animirati, ga zabavati, sicer ne ve, kaj bi sam s sabo. Dr. Divjakova meni, da otrokom vse bolj manjka duševna hrana, ker je vse organizirano, po navodilih in vnaprej določeno.

    Sam bi temu dodal, da ob duševni hrani otrokom manjka tudi duhovna hrana. Na to je svet povsem pozabil. Otrokova duša ima odprt dostop do Boga. Otrok je dobesedno potopljen v božjo ljubezen, doživlja jo neposredno, brez posrednikov: besed, pojmov, podob, oznanila in razlag.

    Majhen otrok na skrivnostno preprost način izroča Bogu svoje frustracije. Če pa je otrok zavrnjen ali žrtev kakšnega hudega pretresa, se ta duhovni svet v njem razkroji in zatemni. Bog zanj postane institucija prisile. Neartikulirani doživljanji se v njem zgoščajo in ga razjedajo.

    Zabava je postala glavni moto življenja. Namesto, da bi zabava sledila opravljenemu delu, je zdaj najprej zabava, potem pa nič.

    Divjakova nadalje ugotavlja, da je prišlo do obrnjene lestvice vrednot. Zabava je postala glavni moto življenja. Namesto, da bi zabava sledila opravljenemu delu, je zdaj najprej zabava, potem pa nič. V takšnem stanju duha si mladi težko zastavijo cilje, ki so bili nekdaj samoumevni: pridobitev izobrazbe, iskanje življenjskega sopotnika, družina, poklic ter ta ali ona oblika participacije v družbenem in cerkvenem življenju.

    Nekaj je narobe tudi z govorom otrok. Ko sem bil župnik, sem imel pri praktičnem uvajanju otrok v družinsko molitev največ težav z izgovorjavo. Zato se Divjakova sprašuje, čemu tuj jezik v prvem razredu, ko pa tretjina otrok hodi k logopedu, veliko jih je, ki govorijo nerazumljivo. Začeti je torej treba pri izgovorjavi. Če namreč ta ne steče, je mlad človek pri vključevanju v družbo in poklic v osnovi negotov.

    Nadzorovani

    Zelo podobno kot Divjakova razmišlja klinični psiholog Aleksander Zadel: »Ali gre lahko otrok danes še svobodno ven, na igrišče, med vrstnike, kot nekoč? Starši želijo imeti nadzor nad njim. Hočejo vedeti, kaj dela, kaj misli, malo manj pa jih zanima, kaj čuti« (Pogovor Patricije Maličev z Aleksandrom Zadelom, V naši kulturi preveč govorimo o neuspehih, Delo – Sobotna priloga, 18. 8. 2018). Premalo jih zanima, kot bi rekel papež Frančišek, kje je duša mojega otroka.

    Vse to »otroku onemogoča kakovostno osamosvajanje. Pogosto se zdi, da je danes otrokov dan strukturiran podobno kot dan vrhunskega menedžerja, ki je do minute natančno določen. Usoda otrok je do pičice načrtovana. Otroci so starševski projekt, mora hoditi na te in te krožke, poleti teden tu, teden tam. …

    Gibanja otrok zunaj, brez prisotnosti odraslih, skorajda ni več. … V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je z izjavo Edwarda Bernaysa (1891–1995, ameriški pionir na področju odnosov z javnostmi, nečak Sigmunda Freuda, eden izmed sto najbolj vplivnih Američanov 20. stol.), da je ljudem treba prodati tisto, česar si želijo, in ne tistega, kar potrebujejo, začel kult ugodja.

    Nekoč smo za duševni mir potrebovali zdravje in delo. Danes potrebujemo zdravje in delo, ki nam je všeč. Ni dovolj, da imaš delo, ki ti zagotavlja socialno varnost, pri delu je treba uživati. … To je bistvena razlika s preteklostjo,« pravi Zadel. In dodaja: »Ljudje so nekoč sprejemali dejstvo, da je lahko del kakovostnega življenja tudi neugodje. Danes se nad tem zgražamo. … Človek, ki živi v stalnem ugodju, postane nemiren, agresiven in na koncu nesrečen. Za polno življenje nujno potrebujemo frustracijo, neuspeh, neugodje, ki jih premagamo z lastnim naporom, lastnimi močmi ali s pomočjo ljudi,« meni Zadel.

    del resnice je, da je Jezus imel rad otroke in jih sprejemal, druga stran istega vprašanja pa je, kaj to konkretno pomeni pri sv. maši, kako naj torej oblikujemo družinske maše, da ne bodo zgolj nadaljevanje njihovega doživljanja v sekularnem okolju.

    Kult ugodja in Cerkev

    Kultu ugodja, do katerega je kritičen Zadel, podlega tudi Cerkev, ne da bi se tega zavedala. Naj omenim dvoje: družinske maše in oratorij. Mladi starši od župnikov zahtevajo takšne sv. maše, pri katerih se bodo dogajale stvari, ki bodo otrokom všeč.

    V tem sicer iskrenem pričakovanju staršev in otrok je past, o kateri vsaj za zdaj v Cerkvi nismo pripravljeni razpravljati. En del resnice je, da je Jezus imel rad otroke in jih sprejemal, druga stran istega vprašanja pa je, kaj to konkretno pomeni pri sv. maši, kako naj torej oblikujemo družinske maše, da ne bodo zgolj nadaljevanje njihovega doživljanja v sekularnem okolju.

    Vse naj bi služilo otrokovemu dobremu počutju, tako tisto zunaj cerkve, kot tisto v cerkvi, pri verouku in bogoslužju. Tako tudi Cerkev nehote vse stavi na nenehno animiranje otrok in njihovo zabavo, o čemer se je kritično izrekla Divjakova.

    Zadnja leta raste število župnijski oratorijev, ki postajajo nekakšen paradni konj evangelizacije otrok in mladih. Vsi smo veseli in ponosni na vedno večje število župnij, ki oratorije prirejajo, na število animatorjev in otrok, ki so vključeni. Številke so impresivne, gredo v tisoče. Oratoriji nam uspevajo, starši jih podpirajo, a žal ne obstaja noben tehten premislek, kako je zarisan pastoralno-katehetski kontekst, katerega del so oratoriji.

    Neki psihiater, ki je poslal svojega otroka na oratorij v župniji, kjer sem deloval, je vprašal svoje sina, ko je prišel domov, kako je bilo na oratoriju. »Dunajc, oči, dunajc,« mu je odgovoril sin. Kot župnika me je namreč bolj kot vsebina skrbelo, s čim bomo otroke postregli, da bodo drugič spet prišli. V bližnji gostilni smo naročili dunajske zrezke s pomfrijem. In oratorij je seveda uspel.

    Ugodje, kot smo videli, ne sme biti cilj vzgoje, ali sredstvo manipulacije pri vzgoji, še manj bi to smelo usmerjati oznanjevanje in katehezo. Zadrega in zmeda je velika. Ni čudno, da se je dr. Kozma Ahačič, slovenist in raziskovalec, sam oče odraščajočih otrok, v Delovi kolumni (5. 9. 2018) lotil primerjave med  pravili, ki so po načrtu Adama Bohoriča veljala v šoli leta 1575, in pravili, ki po letu 1992, z reformami ministra Gabra, spravljajo ob pamet najprej učitelje, potem pa še vse druge deležnike šolskega sistema.

    Ahačič ugotavlja: »Če je v 16. stol. učenec vprašal učitelja, ali lahko gre na stranišče, in mu je ta dovolil (ali tudi ne), bo očitno v bližnji prihodnosti ob nadaljnjem ‘razvoju’ odšel učenec na stranišče, učitelj pa bo ob tem naredil uradni zapisnik, da se zaščiti, če bi se v tem času učencu kaj zgodilo. Zveni kot znanstvena fantastika, dokler ne srečate učitelja ali ravnatelja, ki se je zaradi potentnih staršev znašel na sodišču.«

    Vsi smo nemočni: starši, otroci, župniki, učitelji, psihologi, terapevti, ravnatelji. Izaija pa nam kliče: »Bodite močni …! Dejansko smo pred kvadraturo kroga. Ali obstaja izhod? Popolnoma iluzorno je, da bi lahko preboj pričakovali od psihološke in pedagoške stroke. Še manj upanja lahko polagamo v šolsko politiko. Vsi veliki preskoki: od nežive do žive narave, od enoceličnih bakterij do kompleksnih organizmov, od živali do človeka, od propadle kulture k novi kulturi, so posledica nepojasnjenih naključij, pravijo nekateri, kristjani pa verujemo, da so sad Božjega posega.

    Teh preskokov znanost ne more zadovoljivo obrazložiti. Znanost lahko ugotavlja samo etape evolucije, torej razvoj med dvema kakovostnima preskokoma, razlogi za kakovostne preskoke pa bodo ostali vedno nepojasnjeni. Zato nam Izaija kliče: »Glejte vaš Bog. … Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci voda« (prim. Iz 35,4–7 a).

    Kdaj se bo kritična masa ljudi obrnila k Bogu, ne vemo. Svet zaenkrat ne pusti, da bi ta, po katerem je vse nastalo, prišel v svojo lastnino, kot pravi sv. Janez (prim. Jn 1,10–11). V tem vmesnem času, ki ga včasih težko prenašamo, naj sledimo programu Jezusovega Govora na gori: vsi ste luč sveta, vi ste sol zemlje (prim. Mt 5,13–14), blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3). To zadostuje, da živimo polno in normalno.

    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 20

    1. Izkoristil bom prložnost in dodak k članku še moje misli. Na tem ljube svetu sem skoraj (še ne) 3/4 stoletja.
      Torej vso povojno Jugo in vso samostojno Slovenijo.
      Sem prepričani kristjan, ki pa zelo redko obišče božjo hišo – cerkev
      Na glas moram povedati, da nikoli v svojem življenju nisem delal ali drugače ževiel v javni družbi med sebi podobno mislečimi ljudmi. Nikoli nisem upal na veliko oznanjati verskega prepričanja. Če pa že, sem pa naletel na nerazumevanje. Celo tisti, za katere sem vedel, da so kristjani, niso “potegnili z mano”
      To je znak, da je naša družba sekularna če že ne ateistična. Prosoten je pa tudi prastrah pred Hudo jamo, Kočevskim rogom, Tezenskini jarki itd.
      Torej, sem ker pišem, kako dolgo pa se, je vprašanje časa.

      • Zanimivo, Jožef. Tudi jaz sem že zelo blizu 70-tim in tudi jaz sem delala v okolju, ki veri ni bilo naklonjeno. Nekateri sodelavci so bili ateisti, nekateri pa zelo površni kristjani. Ampak nisem se bala povedati, kam spadam. Večkrat smo imeli kakšne debate na to temo. Sem predstavila svoja stališča, nisem pa pričakovala, da bodo vsi razmišljali tako kot jaz. Moja mama je pekla odlično potico in ker smo v tistih časih za Božič šli v službo, sem zmeraj nesla s seboj nekaj kosov te potice. Tega so se sodelavci že vnaprej veselili. Res pa je bila to industrijska firma, ne kakšno šolstvo ali policija.
        Pa še komentar na članek: pravzaprav me moti vse to prilagajanje obredov in oznanjevanja krščanstva sodobnim tokovom. Vendar – kristjani živimo v tem svetu, ne moremo se povsem izogniti tem tokovom. Kaj pa vemo mi, kakšne poti ubira Sv. Duh! Samo da ne izgubimo kompasa do pravih vrednot. Hedonizem ne spada med te vrednote.
        Razlika do raznih new age religij (ki obljubljajo ljudem telesno in duševno zdravje) bi v resnici morala biti v tem, da realno gledamo na življenje, ki nikoli ni samo z rožami postlano.
        Malo več discipline pa bomo morali pokazati tudi tako imenovani prepričani katoličani. Redna molitev, obisk maše – tudi pri meni se zmeraj najde vse polno izgovorov – ne morem od doma zaradi takih in drugačnih obveznosti, nisem zbrana… pa je od mojega zgleda odvisno, ali bodo vnuki resno vzeli tradicionalne vrednote. Tako, kot sem jaz imela zgled v eni stari teti, ki je bila – svinčenim časom navkljub – pravi zgled tradicionalne vere, pa nikoli slabe volje, nikoli zagrenjena, čeprav ji v življenju ni bilo z rožami postlano.

    2. “Če pa že, sem pa naletel na nerazumevanje.”
      v bistvu zavijanje z očmi.. in tako je.. nimate dokazov za svoje trditve.. in ste skupaj z astrologi, homeopati, onimi šlogarcami… bioenergetiki, ki prodajajo svoje “čudežne” roke…

      in ljudje ne maramo zadev brez dokazov.. tudi ti na vseh ostalih področjih svojega življenja zahtevaš dokaze.. razen pri religiji.. tam pa kr verjames…

    3. “Če pa je otrok zavrnjen ali žrtev kakšnega hudega pretresa, se ta duhovni svet v njem razkroji in zatemni. Bog zanj postane institucija prisile.”

      še ena variacija one katoliške parolce.. sigurn se mu je kar hudega zgodilo v otroštvu, zato ne mara RKCja… klasika od prenosa krivde.. ni ideologija kriva da je ne maramo.. ama oni neznani dogodek v otroštvu dotične osebe..

    4. “Otrokova duša ima odprt dostop do Boga. Otrok je dobesedno potopljen v božjo ljubezen, doživlja jo neposredno, brez posrednikov:”

      avtor bi mogoce rajsi kdaj pogledal po otroski kliniki za raka… pa ne bi kake take izjave pisal…

    5. Prav je, da otroci hodijo h maši. Med mašo se lahko umirijo. In za moje pojme ni treba vse nekaj prilagajat, da je zabavno za otroke npr. petje, ploskanje z rokami, itd.
      Maša med tednom traja v povprečju dvajset do petindvajset minut, ob nedeljah in praznikih cca 45 minut! V tem času se moli, poje, stoji, sedi, kleči. Tudi pridige niso posebno dolge. Torej, otrokom ni nič hudega. Tudi v šoli morajo poslušati in sedeti v miru, snov pa ni vedno zanimiva in zabavna. Še marsikaj bo v življenju, kar jim ne bo ravno všeč, pa bo treba delati.

      • Podpišem vse kar ste napisala. Bom pa še moja opažanja napisala. Nimam nič niti proti otrokom, ki se pri maši sprehajajo ali igrajo med mašo, ker ne motijo nikogar vsaj mene ne, sem pa proti temu, da starši katerih otrok joka ali celo kriči v cerkvi med mašo, da kar ostanejo v cerkvi s tem namreč ni nihče pri maši vsi se ozirajo tja, jih grdo gledajo vidim pa da ti novodobni starši se delajo Francoze kot, da se to njih ne tiče.
        No, ko sem ravno pri pisanju, pa bom napisala še nekaj, kar me zelo moti. Ob večjih cerkvenih praznikih so ponavadi cerkve zelo polne in imam s tem zelo slabe izkušnje. Namreč jaz sem srčna bolnica in ker to vem in ker celo mašo včasih ni luštno stati posebno pri slabem prezračevanju je za mene bolje, da sem v klopi, da če slučajno pride do tega da zlezem skupaj, da pač ne padem po tleh. Zato grem k maši toliko prej v cerkvi sem ponavadi že pol ure prej usedem se v zadnjo ali pred zadnjo klop zaradi tega, če mi pride slabo, da grem ven in pri tem ne motim veliko ljudi. Kaj pa je problem, problem so ponavadi stari ljudje, ki pridejo k maši že takrat ko se maša začne in začnejo izsiljevati za sedež češ vi ste mladi pojdite iz klopi, če vedo, da ne zmorejo stati naj pridejo k maši prej pa bodo sedež že dobili. Lani me je ena taka gospa ozmerjala češ kaj sedim, ko je pa ona tako stara in tega ne more šla sem ven in tudi iz cerkve, ker vem da stati v tistem zraku ne bi mogla celo mašo in bi me lahko pobirali po tleh . Tako da tudi starejši bi morali imeti neko spoštovanje do drugih tudi malo manj stari ali celo mladi včasih ne moremo stati celo mašo zaradi zdravstvenih težav.

    6. Lahko vse to drži. Drži pa tudi, da je zanimivo le, če je otrok vključen vsaj v delu sv. maše, potem bo bistveno bolj pozoren tudi pri ostalem delu. preevsem pa je vključenost-aktivna vključenost pomembna, da začuti, da je del aktivnega občestva. Vsak se mora čutiti del aktivnega, dejavnega občestva tudi pri maši.
      Pri pretežno sl. maši v Globasnici na Koroškem, ki je majhna župnija, npr. pri litanijah, začneta peti srežnici, potem pa vsi drugi za njima… Tudi po maši, npr. pri praznovanju, se zberejo na cerkvenem dvorišču in tam pripravijo srečanje. Vključeni so tudi otroci, ki nosijo določene stvari na mize, poberejo prostovoljne prispevke, že s puberteto se nekateri vključijo v sodelovanje pri pevskem zuboru, ki popestri prireditev. Nihče se ne dolgočasi. Tudi dedki in babice ne, ker to spremljajo zelo zavzeto in z upanjem, da gredo stvari naprej v dobre roke.

    7. Ne zagovarjam današnje permisivne vzgoje a majhnega otroka siliti v katere koli verske obrede, katere koli vere, je zame čisto NASILJE. Še za naše povojne podeželske generacije so bile najhujša nočna mora dolge poti do šol in cerkva, nekateri so imeli celo uro in pol daleč. In to skoraj v vsakem vremenu, v visokem snegu pa tudi po ves mesec na doma izdelanih smučkah. Takšne razmere so v najbolj odmaknjenih krajih trajale še okoli leta 1980. Namesto, da bi se vsaj v nedeljo lepo odpočili, (ob sobotah je bil namreč pouk še po letu 1960), smo mogli pa k maši. V cerkvi in veroučni učilnici je bila temperatura večkrat tudi pod ničlo. Ni bilo toplih bundic in nepremočljivih hlač a smo preživeli in se utrdili kot grče.
      Prvemu navdušenju nad cerkvenim petjem, vonju po svežen cvetju in kadilu, je kmalu sledil dolgčas. Najbolj sem se bala slavnostnih petih maš, ki jih ni in ni bilo konec, zunaj pa je sijalo sonce. Iz dolgočasja sem žebrala latinske besede in se spraševala, zakaj moram trpeti.
      Otroci smo imeli pod stranskima oltarjema svoje nizke lesene klopi, deklice na levi, dečki na desni strani. Najmlajši angelčki, stari pet, šest let, pa tik pod glavnim oltarjem. Ko je v glavcah popustil nadzor, smo se začeli ozirati in na tiho klepetati. Budnemu očesu duhovnika nič ni ostalo skrito, videl in slišal je vse in po maši je sledila za vsakega posebej zaslužena kazen. V zvezke od verouka smo brž po prihodu domov v vrstah pisali križe, od 50 do 200, najbolj poredni tudi več. Starejša sestra, ki je porogljivo buljila v moje nastajajoče križe, me je nekoč karajoče vprašala, če se zavedam, kaj se pri maši dela?? Stara sem bila kakšnih sedem, morda osem let. Užaljena sem ji pošteno priznala, da mi je dolgčas, da k maši hodim samo zato, ker sem zaljubljena v strežnika.
      Sem pa ponižno sprejemala kazen za mami ukradene žlice sladkorja. Bilo pa je tudi lepo. Na ta dan smo lahko oblekli najlepšo, “zakmašno” obleko. Pozimi smo po maši odšli v vaško gostilno na čaj, poleti na malinovec. Najlepše od vsega pa je bilo, da nam v nedeljo popoldne ni bilo treba v seno ali na njivo.

      • in na vse to… hodite k maši ker kler to hoče… ne bogec.. in ja.. so dolgočasne, gledališke predstave.. vsako leto isto na isto.. in pol silite otroke k masi.. zakaj ze?

        • mislite mene? jst sm generalno ze “srečen”… če bi verniki dojeli šalo religij, bi mi to bilo samo jagoda na smetani na tortici… ma 1% bi se mi zboljšalo počutje.. bi bil vesel, da živim v druzbi ljudi, ki jih zanima, kaj je res in kaj ni.. ce dobro pomislim, pa mogoce tudi kak procent vec..

      • “Še za naše povojne podeželske generacije so bile najhujša nočna mora dolge poti do šol in cerkva, nekateri so imeli celo uro in pol daleč.”

        Eh, pretiravaš. Jaz sem povojna podeželska generacija, do cerkve sem imela uro in pol hoda, pa to sploh ni bila moja nočna mora, sploh pa ne najhujša. Po maši sem šla k teti na čaj, poleti na sladoled k “Hasanu”. V zelo slabem vremenu sem seveda ostala doma. Smo imeli kmetijo in starši so šli k maši bolj redko. Spominjam se tudi praznikov, ko je mama zvečer vsem pripravila lepo zlikano obleko. Potem smo vstali sredi noči, vse naredili v hlevu, se umili in preoblekli in nato skupaj odšli k bogoslužju. Lepi spomini. Je bila pa še latinska maša takrat. Lepa po svoje, ampak z navdušenjem smo pozdravili spremembe, ki jih je prinesel 2. vatikanski koncil.
        Svojega sina sem začela “uvajati v mašo” pri njegovih 2 letih. Sva se usedla nekje blizu vrat, da sva šla lahko ven, ko je postal nemiren. Malo sva se sprehodila zunaj, potem pa spet nazaj v cerkev za nekaj časa. Kasneje se je navadil, da mi je kar v naročju zaspal in ni nikogar motil. Nisem pristaš novih navad, da se otrokom dovoli, da pri maši kričijo, jokajo, se lovijo … Mislim, da ni boljše metode, da se otroku priskuti obisk maše, če ga silimo, da je na vsak način prisoten pri dogajanju, ki ga ne razume. Sem pa pristaš teorije, da mu je treba mašo čimprej približati. Pač ostane, dokler mu je zanimivo. Počasi se ta čas podaljšuje, sploh če mu – izven maše – razložiš dogajanje na način, ki ga razume. Pomembno pa je, da se to “uvajanje” začne v rosni mladosti, da “pride v kri”, kot rečemo.

      • Saj. Tudi odločitev o tem, da je treba pred jedjo umiti roke, bi moral sprejeti vsak sam šele, ko bi imel volilno pravico. In v prvi razred bi šel otrok tudi šele, ko bi imel volilno pravico in bi se sam odločil, ali se mu zdi vredno prenašati ves tisti šolski dril ali ne.
        Spoštovani DNNJ, ti vzgajaj svoje otroke, kot ti paše. Druge pa pri miru pusti. Tudi če bosta kdaj na oblast prilezla mlečnozobi Lukec in njegova teta Violeta, bomo katoličani vzgajali svoje otroke tako, kot menimo, da je prav. Tudi naši starši so nas tako vzgojili, pa so bili hudi časi. V viharju se drevesa svojih korenin zavedo.

    Komentiraj