Zelo verjetno.
Ni nujno, da bi bil ravno glavni na gasilskih veselicah in da bi se smejal z gasilskih koledarjev pred novo Rosenbauerco. Bi pa bil gotovo prvi, ko bi bilo treba iti bližnjemu na pomoč. Glede na to, da je imel še drugo službo, bi bil verjetno prostovoljni gasilec.
V priliki o usmiljenem Samarijanu je postavil merila, kdo je naš bližnji in kako naj mu pomagamo. Vsak, ki potrebuje pomoč, takrat, ko jo potrebuje in tako, kot jo potrebuje. Ne ozirajoč se na kakršnokoli statusno, politično ali versko pripadnost.
Ali ne ravnajo tako gasilci?
Nedavni požari in druge nesreče so nas malo bolj kolektivno spomnile na to, da so gasilci potrebni še za kaj drugega kot za organiziranje veselic in izdajo koledarjev. Tako so se iz stereotipnih možakarjev, ki najraje gasijo svojo žejo, v javni podobi spet pojavili kot narodni heroji, ki veliko tvegajo, da ubranijo naše premoženje in življenje.
Videti je, da gre drugim narodom popularizacija družbeno pomembnih organizacij in poklicev bistveno bolje od rok kot nam. Skoraj nemogoče je spregledati »gasilsko tematiko« v hollywoodskih filmih. Bi si lahko človek skoraj nehote zaželel, da bi mačka obtičala na drevesu in bi jo prišel rešit postaven, plemenit in pogumen gasilec…
Seveda gre za neprimerljivo večji trg, toda škoda je, da se našemu medijskemu prostoru in kulturi to ne zdi zadosti zanimiva tema, da bi uvrstili v svoj repertoar še kaj globljega kot je reklama za razpršilo za grlo in popevke, ki namigujejo na pivske ali žgečkljive teme v zvezi z gasilci. Pa se tudi pri nas najde veliko zgodb o pogumnih gasilcih.
Seveda so gasilci tudi ljudje dobre volje. Kakršni pa bi naj bili tisti, ki svoj prosti čas in trud darujejo za druge, če ne dobrega in vedrega srca? Tako prostovoljni kot poklicni. Kajti tudi slednji niso plačani tako dobro, da bi to naporno delo opravljali zgolj zaradi plačila.
In tudi sami se radi nasmejejo na svoj račun. (Recimo, kaj pomeni PGD? – Pogorelo Gremo Domov)
Pa vendar, šalo na stran; gasilstvo je resen posel. To vedo vsi, ki so imeli z njimi še kak drug opravek kot druženje na gasilski veselici.
Malo zgodovine…
Ogenj je bil tudi našim prednikom dober služabnik, vendar slab gospodar, kot pravi pregovor. Požari so bili pogosti, z veliko žrtvami in škodo. V ljudskem izročilu najdemo veliko tem, povezanih z ognjem. V liturgičnih knjigah so še danes prisotne prošnje za varstvo pred požarom in nesrečami (glede na dogodke zadnjih tednov, še očitno niso čisto za odpis…).
V drugi polovici 19. stol. se na naših tleh pojavijo prvi resni poskusi ustanovitve gasilske službe, ki bi bila vedno in strokovno na razpolago. Začela se je hitra rast prostovoljnih društev in leta 1914 je bilo na Slovenskem že 378 gasilskih društev. Njihovo geslo je bilo: »Bogu na čast, bližnjemu na pomoč!«.
Stanje po drugi svetovni vojni je bilo težko, opreme malo, vendar so se ob podpori novonastale države spet organizirali in v vse večjem številu so se gasilskim vrstam pridruževale tudi žene. Gasilska organizacija se je krepila na vseh področjih.
Sicer je tudi res, da je takratna oblast likvidirala, prej zelo čaščenega, zavetnika gasilcev sv. Florijana (simbolično, dejansko so ga že Rimljani). Vendar jim glede na to, da je požarna varnost v teh desetletjih zelo napredovala, očitno ni preveč zameril. Kot mučenec je seveda navajen na preganjanje, pa tudi po osamosvojitvi se je zopet vrnil tako na prapore kot na gasilske domove.
Optimizem za naš narod
Seveda je prva naloga gasilcev preventiva, gašenje in pomoč pri nesrečah, toda njihova vloga je tudi širša. V mnogih krajih so gonilo družabnega in tudi kulturnega življenja. Gasilski dom je navadno center vaškega dogajanja.
Tudi sicer gasilci zbujajo optimizem. Optimizem nad slovenskim narodom. Nad tem, da tolikšna množica mož in žena (preko 130.000) goji idejo nesebičnega služenja in pomoči drugim. Da smo se sposobni učinkovito povezovati in sodelovati, ne glede na kakršno koli politično barvo in delitev.
Kot je rekel Franci Snoj (1902-1962), je gasilska organizacija strogo nepolitična in ustanovljena samo z namenom, da pomaga bližnjemu v nesreči. Zato mora gasilstvo postati in ostati last celotnega naroda, odprto vsem in vsakomur. (Ali ni o podobnih stvareh govoril že Tisti, zaradi katerega so sv. Florijana vrgli v reko?)
Čeprav je bil avtor izjave obsojen na Nagodetovem procesu, so gasilci njegovo izjavo ohranili in jo še danes izpolnjujejo. In to daje upanje vsemu našemu narodu. Da je jedro naroda zdravo, da smo Slovenci dobri ljudje ter da so politične in druge delitve med nami spodbujene, umetne in nepotrebne.
Zato le glejte, da ne boste konec leta kot tisti Gorenjec, ki je gasilcem, ko so prinesli koledarje, kot prostovoljni prispevek dal vedro vode.
*Zgodovinski podatki so povzeti po strani http://www.gasilec.net/
Drage bralke in bralci,
v ponedeljek, 26. junija, smo uradno zaključili letošnjo pomladno donacijsko akcijo. Do tega datuma smo zbrali 21.409 EUR, nakazila pa še prihajajo.
Ker ste nekateri rekli, da nas boste v dneh po izteku akcije še podprli, bo števec donacij ostal še nekaj dni viden na naši prvi strani. Če nas še želite podpreti, lahko to storite tukaj.
Hvala vsem, ki ste nas podprli! Vaša podpora ostaja osrednji steber delovanja Domovine v prihajajočem letu (julij 2017 – junij 2018).
Veseli bomo vsake vaše spodbude in kritike, kako Domovino narediti še boljšo.
Se strinjam. Hkrati sem pa zelo proti “prisiljenemu prostovoljstu”, ki se ga gre država parkrat na leto ko na poštah in železniških postajah (mogoče še kje) “prodaja” znamke za gasilce, pa rdeči križ itd. Že res lahko rečemo “kaj pa je tistih nekaj centov”. Pa prostovoljstvo gor in dol. Ampak osnova je zgrešena. Ne more nekdo (še najmanj država) drugemu določat koliko in komu bo “prostovoljno” doniral. Z veseljem dam, ampak tistemu, ki ga sama izberem kot zaupanja vrednega in toliko kot zmore moj finančni proračun (kar je običajno več kot 0,17€ za znamko).
Moj komentar ni v neposredni povezavi s člankom, vendar so me takšne “prostovoljne” akcije doslej že večkrat razjezile.