Besede, ki preidejo in tiste, ki kljubujejo apokalipsi

POSLUŠAJ ČLANEK
Temina novembrskih poznih juter in zgodnjih večerov nas pogosto navdaja s tesnobo in brezvoljnostjo. Celo evangelij, ki ga poslušamo danes, opisuje podobno stanje: »V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále.« (Mt 13,24-25)

K razumevanju tega presunljivega opisa nam lahko pomaga sv. Janez Krizostom (oz. Zlatousti), ki je živel med leti 347 in 407. Bil je velik govornik, mojster besede in pronicljiv razlagalec Svetega pisma, zato nam lahko njegova misel tudi danes pomagal najti smelost in trdnost ob na videz podirajočem se svetu okoli nas.

Sonce bo otemnelo


Ko Kristus govori o stiski ob koncu časov in tudi o času antikrista in lažnih prerokov, želi Krizostom s svojo razlago podati upanje, da tako stanje ne bo trajalo v nedogled: »Stiska bo namreč tedaj velika, ker bodo prevaranti tako številni, toda ne bo trajala dolgo. Kajti če je bila že judovska vojna zaradi izvoljenih skrajšana, koliko hitreje bo ta preizkušnja zaradi njih minila. Zato Gospod ni rekel le »po stiski«, temveč 'takoj po stiski tistih dni bo sonce otemnelo.' (prim. Mt 24,29)« (Hom. o Mt 76.3)

Včasih se nam zdi, da smo tudi sami v našem času del te končne stiske, ko na videz ne razumemo družbenih silnic in se zdi, da plavamo sredi nereda in kaosa. Krizostom odgovarja: »Vse se dogodi skoraj hkrati; lažni preroki in lažni kristusi bodi prišli ter napravili zmedo, in na mah se bo tudi sam prikazal. Preplah in zmeda, ki bosta na svetu, ne bosta majhna. Kako pa bo prišel? Vse stvarstvo se bo tedaj spremenilo. 'Sonce bo otemnelo', pa ne zato, ker bi izginilo, temveč, ker ga bo prekosila luč njegovega prihoda.« (Hom. o Mt 76.3)

Ko je v evangelijih govora o apokaliptičnih oz. eshatoloških dogodkih, to ni zapisano z namenom strašenja, vzbujanja obupa oziroma brezplodnega fantaziranja. Ta besedila nas želijo bolje opremiti za dejavnost in zavestno življenje sedanjega trenutka, saj nam celotno resničnost postavljajo v pravo razmerje. Če bo otemnelo celo sonce, to ne pomeni zgolj evangeljskega soglasja s fizikalnimi zakoni entropije, temveč da materialna stvarnost nima zadnje besede, kar nam lahko vzbudi tolažbo.
Ko je v evangelijih govora o apokaliptičnih oz. eshatoloških dogodkih, to ni zapisano z namenom strašenja, vzbujanja obupa oziroma brezplodnega fantaziranja.

Moje besede ne bodo prešle


»Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Mr 13,31) Silovite besede, katerim le stežka najdemo vzporednice v vsej zgodovinski človeškega prebijanja k smislu.

A vendar ne prepričajo vedno vsakogar. Krizostom zato odgovarja tudi na naše dvome: »In če bi hotel kdo kaj ugovarjati glede tega, naj vse natančno pretehta, in če bo videl, da je resnično – in to bo videl brez dvoma – naj mu preteklost utrdi vero v bodočnost. Vse naj natančno preišče in videl bo, da izpolnitev pričuje za resničnost te prerokbe.«

Nebo in zemljo pa Gospod omeni zato, da bi na eni strani opozoril, da je Cerkev več vredna kot nebo in zemlja, na drugi strani pa zato, da bi se pokazal kot stvarnik vesoljstva. Ker je namreč govoril o koncu sveta, o dogodku, v katerega jih ni veliko verovalo, se sklicuje na nebo in zemljo, da bi pokazal svojo neizrekljivo moč in z največjim poudarkom podčrtal, da je on Gospod vseh stvari. S tem hoče doseči, da bodo tudi najhujši dvomljivci verjeli njegovim besedam.« (Hom. o Mt 77.1)

Ruski mislec Nikolaj Berdjajev je v svojih razmišljanjih izpostavil prav to dejstvo, da človek ob Božji besedi ne ostaja več odvisen od kozmičnih sil neba, zemlje, vetra, sonca, lune. Prav tako ni več podvržen različnih ideologijam, temveč nas trdnost, neizprosnost, a tudi prodirnost in blagodejnost Božje besede osvobajajo za dejavno soočenje z življenjem tudi dokler naše sonce še ni povsem otemnjeno in se kakšna zvezda še vidi na nebu.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike