Beseda življenja, ki se je učlovečila, se nam je v Betlehemu razodela tako nazorno, da smo jo lahko videli in otipali

vir: pixabay.com

Beseda življenja, ki se je učlovečila, se nam je v Betlehemu razodela tako nazorno, da smo jo lahko videli in otipali, pravi sv. Janez. Prvi, ki so novico o Jezusovem rojstvu ponesli v svet, so bili modri z Vzhoda. Trideset let pozneje se zgodi novi prelomni dogodek – Jezusov krst v Jordanu. Od tedaj naprej se odpirajo nebesa vsakomur, ki je krščen. Od tam, kjer je Vstali Kristus, v naše borno telo po krstu doteka studenec življenja. Sprehodimo se od prve epifanije, na dan obiska modrih z Vzhoda, do druge epifanije, na dan Jezusovega krsta, pa vse do današnjih dni.

Zavest evropskega človeka o dojemanju sebe, Boga, družbe, kulture, znanosti in politike se je skozi stoletja spreminjala, še najbolj pa v zadnjih dvesto letih. Nekateri vidiki teh sprememb se nam odkrijejo, če od bliže pogledamo razvoj praznika Gospodovega razglašenja. Zanima nas, kaj je nekoč pomenil t. i. poklon Svetih treh kraljev in kaj danes pomeni Gospodovo razglašenje. Čeprav je sporočilo praznika vseskozi isto, so se vsebinski poudarki skozi stoletja precej spreminjali.

V krščanski ikonografiji je prizor poklona Kristusu, »kralju kraljev«, eden najpogostejših motivov krščanske umetnosti. Marija z detetom sedi na prestolu, ko mu modri izročajo darila: zlato, kadilo in miro. Motiv najdemo v Priscilinih katakombah že v 2. stoletju in na zgodnjekrščanskih sarkofagih v 4. stoletju. Od takrat naprej postaja prizor vse bolj reprezentativen: prestol obdajajo angeli, Jezušček je oblečen in blagoslavlja. Razlog za to spremembo je v tem, da krščanstvo ni več v ilegali, temveč postane državna religija.

V 10. stoletju začnejo modrece zamenjevati kralji; na Zahodu od 12. stoletja kar redno. Okrog leta 1400, v obdobju t. i. »mednarodne gotike«, za katero so značilne vitke, usločene drže oseb, bogata oblačila in razkošno okolje, se število likov poveča, nastopi konjeniški sprevod kraljev z dvornim spremstvom v razkošni opravi s pridatkom anekdotičnih in pripovednih prvin. Ena najbolj znanih takšnih upodobitev Poklona Svetih treh kraljev je delo Gentileja da Fabriana, ki ga hrani Galerija Uffizi v Firencah. Vincenc iz Kastva je leta 1474 prizor Poklona Svetih treh kraljev naslikal v cerkvici na Škrilinah pri Beramu v Istri, Janez iz Kastva pa enak prizor leta 1490 v Hrastovljah.

V visokem srednjem veku je nastala t. i. »zlata legenda«, ki ve povedati, da je Melhior prišel iz Nubije, iz dežele Južnega Egipta in Severnega Sudana, in je zato temne polti, Gašper iz maloazijskega Tarza, Baltazar pa iz Sabe v Arabiji. Legenda pripoveduje, da so se prvič sešli šele v Jeruzalemu. Vse tri je pozneje sv. Tomaž posvetil za škofe in vsi trije so umrli istega meseca: Melhior 1., Baltazar 6. in Gašper 11. januarja. Njihove posmrtne ostanke je našla sv. Helena, mati cesarja Konstantina Velikega, in jih dala shraniti v Carigradu. Cesar Mavricij je relikvije Svetih treh kraljev okoli leta 500 podaril milanskemu nadškofu sv. Evstorgiju. Ko je leta 1162 Friderik I. Barbarossa, cesar Svetega rimskega cesarstva, zavzel Milano, je dal relikvije prenesti v Köln. In tako je to mesto zaslovelo kot romarsko središče po vsej Evropi. V čast svetim trem kraljem so leta 1248 začeli zidati veličastno gotsko stolnico. Kölnska katedrala, dolga 144 m, njen zvonik pa je visok 157 m, je še danes najbolj obiska kulturna znamenitost v Nemčiji. Köln, pri nas znan pod imenom Kelmorajn, kar pomeni Köln ob Renu, je vse do 18. stol. privabljal tudi velike množice slovenskih romarjev.

Čeprav evangelist Matej ne govori o kraljih, ampak o modrih z Vzhoda, ki so v času kralja Heroda prišli v Jeruzalem, ima aluzija na kralje osnovo v številnih starozaveznih besedilih. Pri preroku Miheju beremo: “Ti Betlehem Efrata, majhen si, a iz tebe pride on, ki bo vladal v Izraelu.” Podobno pripoveduje Jeremija: “Resnično, pridejo dnevi, govori Gospod, ko obudim Davidu pravično mladiko; kralj bo in bo modro vladal.” V 1 Mz 49 najdemo stavek: “Mlad lev je Juda. Ne bo vzeto žezlo od Juda, ne vladarska palica od njegovih nog.” Prerok Izaija pa napoveduje, “da bodo narodi prišli k njegovi luči in kralji k siju njegove zarje.” In na drugem mestu: “Vstani, prestolnica Jeruzalem, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj. Povzdigni oči naokrog in poglej, vsi se zbirajo, prihajajo k tebi.”

Jeruzalem je bil sen velikih poganskih osvajalcev. Babilonski kralj Nabukodonosor II. ga osvoji leta 587 pr. Kr., perzijski kralj Kir II. leta 538 pr. Kr., Aleksander Veliki leta 333 pr. Kr., rimski konzul Pompej pa leta 63 pr. Kr. V 4. stoletju rimski cesarji postanejo kristjani. Na nek način so oni prvi kralji, ki se Kristusu poklonijo tako, kot napovedujejo preroki. Vsi njihovi predhodniki, ki smo jih omenili, so bili samo osvajalci.

Rimskim cesarjem postane samoumevno, da je Palestina z Jeruzalemom po dolgih stoletjih spet v pravih rokah. Do sredine 11. stol. ostaneta pod njihovo zaščito. Ko pa so Turki, veja Seldžukov, iz Palestine izpodrinili Bizanc, Vzhodno rimsko cesarstvo, so svete kraje vzeli v bran evropski krščanski kralji, knezi, grofje, tako rekoč vsi aristokrati, ki so tedaj v Evropi kaj pomenili. Na kraj Jezusovega rojstva in na kraj njegovega trpljenja in vstajenja so v križarskih pohodil med letom 1095 in 1272 (177 let) prišli: angleška kralja Henrik II. in Rihard I. Levjesrčni, francoska kralja Ludvik VII. in Filip II., kralja Svetega rimskega cesarstva Konrad III. in Friderik I. Barbarossa.

Poklon Svetih treh kraljev je skozi stoletja ohranjal temeljno duhovno sporočilo, da je namreč v Betlehemu rojeni in od mrtvih vstali Jezus edini človekov odrešenik.

Poklon Svetih treh kraljev je skozi stoletja ohranjal temeljno duhovno sporočilo, da je namreč v Betlehemu rojeni in od mrtvih vstali Jezus edini človekov odrešenik. Toda evropski krščanski vladarji so imeli v mislih še nekaj drugega: V zaščiti svetih krajev so iskali legitimnost za svojo oblast v Evropi in na Bližnjem Vzhodu. Za križarske vojne so se odločali, ker so se imeli za legitimne naslednike krščanskega Bizanca. Potem, ko je Bizanc oslabel, naj bi Palestina z Jeruzalemom in drugimi pokrajinami Bližnjega Vzhoda pripadala njim. V treh modrih so hoteli videti predvsem kralje, v Kristusu pa kralja kraljev. Na tej osnovi so od ljudi pričakovali, da se priklonijo najprej Kristusu, potem pa tudi njim, ki od Kristusa kralja sprejemajo oblast, da vladajo svojim deželam in podložnikom.

Danes je prepletanje vere in politike, ki smo ga kratko opisali, v celoti preseženo. Katoličani po 2. vatikanskem koncilu govorimo o avtonomiji zemeljskih stvarnosti. Znanost, tehnika, umetnost, gospodarstvo, politika in druga področja človekovega ustvarjanja imajo namreč svoje lastne zakone, notranja odvisnost od Bogom pa seveda ostaja, ker imajo vse stvari samo v Bogu svoj obstoj.

Kot vidimo praznik Svetih treh kraljev danes nima več neposredne družbene in politične razsežnosti, kot je bilo to značilno za srednji vek in vse do začetka dvajsetega stoletja. Sedaj poudarjamo drugo poimenovanje praznika – Gospodovo razglašenje, ki se z latinsko besedo, vzeto iz grščine, imenuje epiphania. Nedoločnik te besede pomeni: prikazati, razodeti, zasvetiti se. Epifanije so vedno pomenile Božji nagovor človeku. Starozavezne epifanije Boga Jahveja dosežejo višek v Kristusu, ko teofanije postanejo kristofanije. Kristusove epifanije, denimo, ob krstu v Jordanu, spremenjenju na gori, hoji po morju, dosežejo vrhunec z epifanijo ob vstajenju od mrtvih. Za evangelista Janeza je celotno Gospodovo življenje na Zemlji epifanija, ki jo himnično poveličuje v svojem prvem pismu: “Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja. In življenje se je razodelo in videli smo ga. To oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami.” (prim. 1 Jn 1,1–4)

Izročilo modrih, ki so ga za njimi v naš čas skozi dvajset stoletij prenašali naši predniki po veri, v moči svojega krsta hvaležno sprejemamo in ga želimo posredovati naprej. Svojim sodobnikom in zanamcem ne posredujemo le minljivega vedenja, znanosti, tehnike in kulture, kar je seveda tudi pomembno, ampak jim oznanjamo Življenje samo, resnico, da obstaja upanje za vse, tako za tiste, ki jim je bil svet naklonjen, kot za tiste, ki so skozi stoletja umirali pod težo krivic, ponižanj, suženjskega dela, ali pa na bojiščih, v zaporih, pod ruševinami in plazovi, v osamljenosti ali splavljeni. Nad slehernim, ki je bil spočet, se od krsta v Jordanu razodeva glas iz nebes: Ti si moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje.                                                       

Komentiraj