Bertoncelj = Janus. In kaj to zdaj pomeni
POSLUŠAJ ČLANEK
Letošnja Planica je potekala v sončnem in toplem vremenu. O organizacijskih vidikih štiridnevne prireditve nima smisla izgubljati besed, saj utečena ekipa v dolini pod Poncami vsako leto pripravi boljši dogodek, kar so letos potrdili tudi obiskovalci, ki so množično obiskali tekmovanja.
Zanesljivo jih je bilo več tudi zaradi napovedanega slovesa Roberta Kranjca, še nekaj se jih je za obisk odločilo po izjemnem koncu tedna poletov v Vikersundu. Rezultati zadnjih dveh tednov, ko so Slovenci dvakrat zmagali in se štirikrat uvrstili na zmagovalni oder, so lepa tolažba za širšo javnost. Odgovorne pa čaka precej težkih razprav in neprijetnih odločitev.
Slovenska skakalna reprezentanca letos ni bila v svoji najboljši izvedbi. Poškodbe so jo zdesetkale že pred prvo tekmo zimske sezone. Peter Prevc, Tilen Bartol in Žiga Jelar so tekmovalci, na katere bi selektor Gorazd Bertoncelj resno računal od začetka, če ne bi moral čakati, da so fizično povsem pripravljeni za nastope.
Bertoncelj je stopil v velike čevlje, kaj kmalu pa je postalo jasno, da se v njih ne znajde. Sence Gorana Janusa se je poskušal otresti z drugačnimi prijemi, ki pa niso obrodili sadov. Še več, pogosto je želel dobro in dosegel nasprotno. Najprej je izgubil zaupanje starejših članov ekipe, potem so začeli dvomiti še mlajši.
Vzdušje, na katerem so v pripravah precej gradili, se je na vsaki novi postaji svetovnega pokala slabšalo iz dneva v dan. Tekom sezone so moštveni kolegi bolj kot prijatelji postajali tekmeci. Temu primerno je šlo z rezultati. Na kvalifikacijah ali prvi tekmi še zadovoljivo, na naslednjih preizkušnjah je namesto napredka prišlo do strmega padca.
Nič tega ne pokaže bolje kot primer Timija Zajca in njegova nastopa na dveh vrhuncih sezone. 18-letnik je na novoletni turneji skakal izvrstno, na zadnji tekmi pa zaradi težave z materialom obstal v prvi seriji in zapravil visoko skupno uvrstitev. Zadrga se je strgala po nesreči, če Timi ne bi menjal dresa, ki mu je dobro služil, pa bi verjetno bilo drugače.
Na svetovnem prvenstvu je bila težava drugje. Zajc je drzno napovedoval kolajno, po razočaranju na veliki skakalnici v Innsbrucku pa je pravzaprav obupal. Ni mu ustrezala skakalnica, preveč je bilo prostega časa (po njegovih besedah!) in tekmo je končal na zadnjem mestu.
Zanimivo, še dva tedna prej je prvič v karieri zmagal in bil nato vsako tekmo slabši. Bojda zaradi utrujenosti. Res je mlad in bil je edini slovenski tekmovalec, ki je na tekmah najvišje ravni nastopal od začetka poletne velike nagrade do finala v Planici. Glede na to in na mladost je v Planici še veliko iztržil.
Če primerjamo prvo sezono Gorana Janusa in Gorazda Bertonclja, najdemo precej neverjetne podobnosti. Najboljši tekmovalec v svetovnem pokalu je bil na 9. mestu (tedaj Kranjec, tokrat Zajc), Slovenci so na posamičnih tekmah obakrat osvojili 2 zmagi, na moštvenih tekmah je Slovenija pod Bertoncljem iztržila eno tretje mesto več, še v pokalu narodov je rezultat povsem primerljiv. Razlika je v tem, da je Kranjec pred sedmimi leti postal svetovni prvak v poletih, letos so svetovno prvenstvo naši skakalci zapustili praznih rok.
Drži pa tudi, da Bertoncelj s svojim načinom dela in komunikacijo ni navdušil javnosti. Vprašanje, če je prepričal tekmovalce. Ob koncu sezone so možni vsi scenariji. Če si je prislužil zaupanje tudi za naslednja štiri leta, ga bo podaljšanje pogodbe na mestu trenerja obdržalo do svetovnega prvenstva, ki bo v Planici leta 2023.
Zanesljivo jih je bilo več tudi zaradi napovedanega slovesa Roberta Kranjca, še nekaj se jih je za obisk odločilo po izjemnem koncu tedna poletov v Vikersundu. Rezultati zadnjih dveh tednov, ko so Slovenci dvakrat zmagali in se štirikrat uvrstili na zmagovalni oder, so lepa tolažba za širšo javnost. Odgovorne pa čaka precej težkih razprav in neprijetnih odločitev.
Brez udobja in ravnovesja
Slovenska skakalna reprezentanca letos ni bila v svoji najboljši izvedbi. Poškodbe so jo zdesetkale že pred prvo tekmo zimske sezone. Peter Prevc, Tilen Bartol in Žiga Jelar so tekmovalci, na katere bi selektor Gorazd Bertoncelj resno računal od začetka, če ne bi moral čakati, da so fizično povsem pripravljeni za nastope.
Sence Gorana Janusa se je Gorazd Bertoncelj poskušal otresti z drugačnimi prijemi, ki pa niso obrodili sadov.
Bertoncelj je stopil v velike čevlje, kaj kmalu pa je postalo jasno, da se v njih ne znajde. Sence Gorana Janusa se je poskušal otresti z drugačnimi prijemi, ki pa niso obrodili sadov. Še več, pogosto je želel dobro in dosegel nasprotno. Najprej je izgubil zaupanje starejših članov ekipe, potem so začeli dvomiti še mlajši.
Vzdušje, na katerem so v pripravah precej gradili, se je na vsaki novi postaji svetovnega pokala slabšalo iz dneva v dan. Tekom sezone so moštveni kolegi bolj kot prijatelji postajali tekmeci. Temu primerno je šlo z rezultati. Na kvalifikacijah ali prvi tekmi še zadovoljivo, na naslednjih preizkušnjah je namesto napredka prišlo do strmega padca.
Mladi štajerski rešitelj
Nič tega ne pokaže bolje kot primer Timija Zajca in njegova nastopa na dveh vrhuncih sezone. 18-letnik je na novoletni turneji skakal izvrstno, na zadnji tekmi pa zaradi težave z materialom obstal v prvi seriji in zapravil visoko skupno uvrstitev. Zadrga se je strgala po nesreči, če Timi ne bi menjal dresa, ki mu je dobro služil, pa bi verjetno bilo drugače.
Na svetovnem prvenstvu je bila težava drugje. Zajc je drzno napovedoval kolajno, po razočaranju na veliki skakalnici v Innsbrucku pa je pravzaprav obupal. Ni mu ustrezala skakalnica, preveč je bilo prostega časa (po njegovih besedah!) in tekmo je končal na zadnjem mestu.
Zanimivo, še dva tedna prej je prvič v karieri zmagal in bil nato vsako tekmo slabši. Bojda zaradi utrujenosti. Res je mlad in bil je edini slovenski tekmovalec, ki je na tekmah najvišje ravni nastopal od začetka poletne velike nagrade do finala v Planici. Glede na to in na mladost je v Planici še veliko iztržil.
Kaj se kuha?
Če primerjamo prvo sezono Gorana Janusa in Gorazda Bertonclja, najdemo precej neverjetne podobnosti. Najboljši tekmovalec v svetovnem pokalu je bil na 9. mestu (tedaj Kranjec, tokrat Zajc), Slovenci so na posamičnih tekmah obakrat osvojili 2 zmagi, na moštvenih tekmah je Slovenija pod Bertoncljem iztržila eno tretje mesto več, še v pokalu narodov je rezultat povsem primerljiv. Razlika je v tem, da je Kranjec pred sedmimi leti postal svetovni prvak v poletih, letos so svetovno prvenstvo naši skakalci zapustili praznih rok.
Drži pa tudi, da Bertoncelj s svojim načinom dela in komunikacijo ni navdušil javnosti. Vprašanje, če je prepričal tekmovalce. Ob koncu sezone so možni vsi scenariji. Če si je prislužil zaupanje tudi za naslednja štiri leta, ga bo podaljšanje pogodbe na mestu trenerja obdržalo do svetovnega prvenstva, ki bo v Planici leta 2023.
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
6 komentarjev
Kraševka
dzi..... 8,28
Predvidevam, da te je izbral Šarec za svetovalca, zato tako "dobro" fura. In to se odraža na vseh nivojih, zdravstvu, športu in kulturi.
Ker veliko znaš - svetujmu, da naj se preseli v opozicijo, kjer bo lahko spodobno ob Janši tudi dozorel. ......
Kraševka
Slovenec kremeniti, res je vprašanje: "Kdo bo kaj zafural" ? Furerji so skoraj isti.
Že ko vidimo KOCJANČIČA, spoznamo, da je on eden izmed "stricev" Kdo bi drugi vodil naš OLIMPIJSKI KOMITE, SMUČARSKO ZVEZO, v preteklosti ZVEZO KO MUNISTOV...........
Tudi pri smučarjih skakalcih menjujemo trenerje, toda MEDALJE vedno podeljuje KOCJANČIČ. Kajti taki ljudje so "nenadomestljivi".
MEFISTO
Če bodo zafurali smučarijo, bomo preživeli.
Mene bolj skrbi uničevanje gospodarstva in zdravstva ter bohotenje nekoristne državne administracije, ki služi zaposlovanju " naših" nesposobnih kadrov.
Alojzij Pezdir
"Žaganje" trenerja ali selektorja državne reprezentance že po prvi sezoni je tako rekoč "nacionalni šport" skrajno samopašnih ter večinoma cehovsko in strokovno neprofesionalnih športnih novinarjev in urednikov, ki si na Slovenskem domišljajo, da se bolj od poklicnih športnikov in izšolanih ter specializiranih športnih strokovnjakov spoznajo na posamezne športne panoge ter po svoji svobodni in subjektivni presoji samopašno medijsko "odstavljajo" in "postavljajo" nove in nove trenerje in selektorje.
Za naše neprofesionalne novinarske "kibice" je značilno, da so prepričani, da nikjer drugje nimajo enako nadarjenih in enako pripravljenih športnikov, zato vselej zahtevajo od naših športnikov "stopničke", saj je že četrto mesto "nehvaležno", v resnici pa so nehvaležni in nestrokovni praviloma prav ti naduti in brezčutni "dreserji javnega mnenja", ki so najbolj "srečni", kadar so "nesrečni", kot bi zapisal Tone Partljič.
Ker njihovim "vrhunskim" tekmovalnim kriterijem in ambicijam že precej časa ne zadoščajo več domača in evropska prvenstva ter domači in evropski športni zvezdniki, se vse rajši poročevalsko in profesionalno razprodajajo kot vdane sluge globalne medijske propagande in masaže najbolj profanih komercialnih dosežkov in podvigov najbolj medijsko reklamiranih globalnih zvezdnikov oz, najbolj plačanih ameriške profesionalne košarkarske ali hokejske lige (med katerimi nam tako rekoč vsakodnevno in v vseh možnih formnatih poročajo o vsakem koraku ali poškodbi "pobožanstvenega" Dončića, Dragića ali Kopitarja).
Na eni strani neokusno in skrajno sporno oglaševanje naših "super zvezdnikov" v najbolj pogrošnih ameriških ligah, kot da bi Američani plačevali naša športna uredništva in si z visokimi plačili zagotavljali oglasni prostor za svoje globalne lovke "globalnega športnega biznisa", na drugi strani skrajna vzvišenost naših športnih medijskih dreserjev javnega nad vsemi drugimi športniki na državni in mednarodni ravni kakovosti, ki po razmišljanjih domačih medijskih odločevalcev ne sodijo na raven "poslovnega razreda" ameriških poslovno-medijskih zlorab vrhunskega športa.
oakhrast
Kakor vem, zgoraj navedeni novinar precej od blizu pozna situacijo in razmere, pa tudi komentarje tekmovalcev.
Kadar je bob bob, je prav, da se ga tako tudi imenuje. V SLO, pa je tudi navada reči komedijantu gospod predsednik.
romanos1
Ni vse na trenerju,to bi novinarji morali vedeli.
S takimi članki ne pomagate nobeni strani.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.