V torek je Združenje za slovensko besedo, katerega predsednik je zgodovinar Stane Granda, v prostorih Muzeja slovenske osamosvojitve organiziralo pogovor z dr. Bernardom Nežmahom o svobodi govora in tiska v Sloveniji nekoč in danes.
Zgodovina časnikarstva na Slovenskem
Dr. Nežmah je na prošnjo Grande najprej kratko obnovil zgodovino časopisja na Slovenskem, s katero se je tudi profesionalno ukvarjal.
Po Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah se v 2. pol. 19. stoletja na Slovenskem vzpostavi resen medijski prostor z nastankom dveh dnevnih časopisov Slovenec in Slovenski narod, med katerima kmalu nastane plodovit antagonizem in se oblikuje tudi kavarniška kultura primerjanja obeh.
Po nemški invaziji nastopi vojaška cenzura, s katero se tudi konča profil pravega žurnalista oz. časnikarja. Med vojno sta sicer v Ljubljani poleg štirih uradnih izhajala tudi dva ilegalna časopisa Ljudska pravica in Slovenski poročevalec, z združitvijo katerih je kasneje nastalo tudi Delo.
Po osvoboditvi in komunistični revoluciji se spremeni pojmovanje novinarja v družbeno-političnega delavca, ki zgolj posreduje in povzema pomembne odločitve oblasti ali glavne dogodke.
(Ne)pluralnost medijskega prostora
V 80. letih se s procesi demokratizacije seveda pojavijo tudi prvi do oblasti kritični mediji in razvoj tiska v smer pluralnosti, ki pa po osamosvojitvi kar nekako zamre. Ob Slovencu se poajvita še nova časnika Jutranjik, ki, tako kot Slovenec, klavrno propade, in pa Finance, ki pa niso splošen časopis.
Dr. Nežmahu se zdi zanimivo, kako so nekateri publicisti, literati in novinarji, ki so strastno zagovarjali osamosvojitev in demokracijo, po tem postali kar nekako otopeli in nekritični. Za vse to vidi 2 razloga: odsotnost pluralne tradicije in pa samocenzuro v 80., ki pri piscih povzroči še večji hendikep kot cenzura.
Omeni, da so se denimo mladinski mediji proti cenzuri v 80. borili z uporništvom, odpiranjem tabujev in pa kreativnim oblikovnim pristopom. Opazil pa je, da se je npr. kritična drža na Mladini po prevzemu vlade s strani Janeza Drnovška močno zmanjšala.
Današnji medijski odmev dogodkov
Če pogledamo današnje dogajanje, se zdi govorcu zelo poveden primer nekritičnega in faktičnega poročanja prihod multinacionalke Magne Steyr v Slovenijo. Tu denimo praktično nihče ne sprašuje o stališčih lokalnega prebivalstva do izgube najboljših kmetijskih površin.
Osnovno načelo poročanja bi moralo biti dati vsaj nekaj prostora obema stranema, pa celo če so to denimo islamski skrajneži.
Nekaj besed sta Granda in Nežmah namenila tudi omejevanju javnega razpravljanja zaradi (politične) korektnosti ali vljudnosti. Dr. Nežmahu se zdi to nekaj zelo slabega in tudi nevarnega.
Nekaj najbolj normalnega je namreč, da se ljudje ob določenih pisanjih počutijo nelagodno, kdaj pa se preide na nivo žalitve, pa je včasih resda težko definirati. Tak primer je recimo diskusija o islamu in islamofobiji v Franciji. Pojem sovražnega govora, ki tukaj pride v poštev, je lahko tako raztegljiv kot elastika, zagotovo pa kritika ni že kar sovraštvo.
Na koncu se je razprava dotaknila tudi nevarnosti degradacije novinarskega poklica, ki jo prinaša sodobni čas. Pogosto se namreč internetna logika kratkih, instant sporočil prenaša v mainstream medije, kar lahko zelo osiromaši medijsko krajino in razvrednoti novinarstvo v instant poročanje.
Sovražni govor je le sredstvo za obračunavanje z nasprotniki. Tisti, ki je na oblasti ima vedno prav, vsaj tako je v Sloveniji, kjer imamo pohabljeno demokracijo. Torej tisti, ki so na oblasti sami določajo kaj je sovražni govor, zato lahko svoje nasprotnike nenehno ovajajo in obsojajo zaradi sovražnega gpvora.
Če je sovražni govor ohlapno definiran, in to je v Sloveniji, je lahko prav vse sovražni govor. Tudi tisto, kar očitno ni, je pa možno, saj je od tolmačenja odvisno, kaj sovražni govor je. Ko Mihec recimo napiše, “mama preč kruh”, je to lahko sovražni govor. Da mama peče kruh je samo po sebi nenavadno,saj se pri bogati ponudbi malokdo odloči, da peče kruh. Je to zelo sumljio, ali ni? Je, seveda je in zato je potrebno proučiti, kaj se skriva za tem. Mihec se prerosto norčuje iz bogate ponudbe slovenskih trgovcev, ko napiše,da mama preče kruh. Iz koga se Mihec norčuje? Ja iz države, iz vlade iz Mira Cerarja in njegove ministrske ekipe! In to ravno sedaj, ko nam gre na bolje, ko je vse odlično. Prav zdaj si Mihec spomni napisati stavek, da mama preče kruh. To je nezaslišano norčevanje, ki hujska vse, ki ta stavek prečitajo. To vzbuja nezaupanje v državo, v vlado v uspehe te vlade in tudi morebitne bodoče, sevda enake provinience. To je sovražni govor in pika.
Zaradi poštensti moram navesti, da je kar mnogo takšnih, ki v tem usodnem stavku ne vidijo nič nenavadnega, nič sovražnega. To je posledica tega, ker je sovražni govor dokaj ohlapno definiran. Prav to, pa lahko zaposli na stotine strokovnjakov, ki bodo sovražni govor opisali, definirali in popisali vse možnosti sovražnega govora, pravzaprav izdelali priročnik, slovar, sovtražnega govora, ki ne bo puščal niti najmanjšega dvoma o tem, kaj to je. K pisanju tega epohalnega dela bo zanesljivo pitegnjeno na stotine strokovnjakov na čelu katerih bo zanesljivo katedra za kazensko pravo pravne fakultete v Ljubljani z vsemi zaslužnimi in manj zaslužnimi profesorji, z akademiki in asistenti in tudi ostalim osebjem.
Delo bo obsežno. Nisem prepričan, če je mogoče vse spraviti med trdne platnice v manj kot na 5.000 straneh drobnega slovarskega tiska.
Ko bo to epohalno delo zagledalo luč sveta, bo Slovenija bogatejša vsaj za sto novih doktorjev znanosti, bogatejša bo za vedenje o tem, kaj je sovražni govor,. Ob prevodu v tuje jezike bo slovenska pravna zananost nenadoma dosegla svetovni vrh, saj bo postala Ljubljana vodilna avtoriteta za ta vprašanja.
Torej mihčva stavek . “mama pče kruh” lahko postane začetek epohalnega obdobja slovenskega prava in omike.
Lačni,ponižani, brezpravni in drugače izločeni, pa bodo čakali na lepše čase.