Ne odrešuje nas oblast, ampak ljubezen

Uredništvo
10

Bogoslužje 4. velikonočne nedelje nam predstavlja eno najlepših podob, s katero so že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa: podobo Dobrega Pastirja. Janezov evangelij nam v desetem poglavju opiše poseben način ravnanja Kristusa Pastirja do svoje črede. To je tako močan odnos, da ne bo mogel nihče več izpuliti ovc iz njegovih rok. One so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni ter medsebojnim poznavanjem, ki jim zagotavlja neizmerni dar večnega življenja.

Istočasno pa je držo črede do Kristusa Dobrega Pastirja evangelist opisal z dvema značilnima glagoloma: poslušati in hoditi za njim. Ti dve besedi opisujeta temeljne značilnosti tistih, ki živijo v hoji za Gospodom. Predvsem gre tu za poslušanje njegove Besede, iz katere se porodi in hrani vera. Samo tisti, ki je pozoren na Gospodov glas, je sposoben v vesti sprejeti takšne odločitve, da bi deloval po Božje. Iz poslušanja torej izhaja hoja za Jezusom. Kot učenci ravnamo, potem ko smo poslušali in notranje sprejeli Učiteljev nauk, če ga vsakodnevno tudi živimo.

Na starodavnem Jutrovem je bila navada, da so se kralji označevali kot pastirji svojega ljudstva. To je bila podoba njihove oblasti, cinična podoba: ljudstva so jim bila kot ovce, s katerimi je pastir razpolagal po mili volji. Pastir vseh ljudi, živi Bog, pa je sam postal jagnje, se postavil na stran jagnjet, tistih, ki jih potolčejo in pobijejo. Prav na ta način se razodene kot pravi pastir: “Jaz sem dobri pastir … Svoje življenje dam za ovce,” pravi Jezus o sebi (Jn 10,14 sl.).

Bog, ki je postal jagnje, nam govori, da svet rešuje Križani, in ne tisti, ki križajo. Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi.

Ne odrešuje nas oblast, ampak ljubezen. Kolikokrat bi si mi želeli, da bi se Bog pokazal kot močnejši. Da bi ostro udaril, premagal zlo in ustvaril boljši svet. Vse oblastne ideologije se tako upravičujejo, upravičujejo razdejanje tega, kar bi se lahko uprlo napredku in osvoboditvi človeštva. Mi trpimo, ker je Bog potrpežljiv. In nič manj ne potrebujemo mi vsi njegove potrpežljivosti. Bog, ki je postal jagnje, nam govori, da svet rešuje Križani, in ne tisti, ki križajo. Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi.

Ena temeljnih značilnosti pastirja mora biti ta, da ljubi ljudi, ki so mu zaupani, kakor ljubi Kristus, v katerega službi je. “Pasi moje ovce,” reče Kristus Petru in v tem trenutku tudi meni. Pasti pomeni ljubiti; in ljubiti pomeni biti pripravljen trpeti. Ljubiti pomeni dati ovcam pravo dobrino, hrano Božje resnice, Božje besede, hrano njegove navzočnosti, ki nam jo daje v najsvetejšem zakramentu.

Dragi prijatelji, ta hip lahko rečem samo: molite zame, da bi se vedno bolj naučil ljubiti Gospoda. Molite zame, molite, da bi se vedno bolj naučil ljubiti njegovo čredo – vas, sveto Cerkev, vsakega od vas posebej in vse vas skupaj. Molite zame, da iz strahu pred volkovi ne pobegnem. Molimo drug za drugega, da bi nas Gospod nosil in bi se naučili nositi drug drugega.

Na današnjo nedeljo čisto spontano priporočamo Bogu pastirje Cerkve in tiste, ki se pripravljajo, da bodo pastirji postali. Prosim vas za posebno molitev za škofe, tudi za rimskega škofa, za župnike ter za vse tiste, ki so prejeli odgovornost za vodenje Kristusove črede, da bi bili zvesti in razumni pri izvrševanju njihovega služenja. Še posebej pa na današnji svetovni dan molitve za duhovne poklice prosimo za duhovniške poklice, da ne bi primanjkovalo vrednih delavcev na Gospodovi žetvi.

Duhovni nagovor Benedikta XVI. ob 4. velikonočni nedelji, povzet po vaticannews.va

10 KOMENTARJI

  1. Oba papeža, tako zaslužni Benedikt kot aktualni Frančišek imata svoje globoko poslanstvo. Oba sta prepričljiva kot božja skužabnika številka 1 na zemlji. Vprašanje je, kdo je kot politk v danem trenutku bolj sprejemljiv. Osebno me bolj nagovarja prvi, ker imam rada red v strukturi Cerkve, kjer so jasne meje do kam krščanstvo “popušča” ob trku z drugo vero. Radikalni islam ne more biti vreden dialoga s Cerkvijo. Cerkev kot Kristusovo telo ne more biti sogovornik z Grehom v taisti Cerkvi, ki se pojavlja kot ud v inštituciji!
    Ni se še rodil papež, ki bi mu to uspelo v zadostni meri. Frančišek je velik zgled kako naj kroži Ljubezen med ljudmi, vendar za moj okus človeštvo nagovarja tako, da se tudi človek, ki je v grehu počuti sprejet in ljubljen. Vse lepo in prav! Ampak Kristus pričakuje vero in SPREOBRNJENJE! Tega v sodobni cerkvi ( nalašč pišem z malo!) ne vidim veliko. Polna cerkev vernikov, ker je pridigar na moč privlačen, dolge vrste pred obhajilom, v življenju pa zavzemanje za stvari, ki so precej mimo nauka! Primer: Protestnica skandira ko tulijo ” Ubi Janšu”!, v nedeljo je pri obhajilu! Tukaj se mi malo ustavi dih! Ne vem katerega papeža občuduje, vem le, da Jezusa Kristusa čisto premalo!

    • “Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami (Lk 6,27-28). ”
      “Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih (Rim 12,14). ”
      “Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova (1 Pt 3,9)”

      Torej kaj?
      Bi moral protestnico, ki na protestih tuli “Ubi Janšu!” ta isti Janša blagoslavljati?
      In tisti, ki po svojem prepričanju spadamo na desno, bi morali redno voliti levico, naše nasprotnike, ki zdaj že spet kar javno postajajo naši smrtni sovražniki…?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime