Bela knjiga o obrambi: zakaj je ne gre jemati resno

Prebiram našo novo Belo knjigo o obrambi, ki na lep, bralcu prijazen način razlaga, kako se bo Slovenska vojska razvijala in izpopolnjevala v naslednjih letih. Kot že tolikokrat doslej tudi letošnja izdaja premore kanček humorja. Saj veste, ne smemo je jemati preveč resno. Ali pa sploh ne, glede na vse, kar se dogaja okoli vojske, pa tudi znotraj nje. In občutek imam, da je tudi snovalcem knjige to kristalno jasno.


Podcast komentarja Roka Freliha je na voljo na koncu prispevka.




Pa so jo vseeno spisali. Razumen človek se vpraša, zakaj. No, malo zato, da nam bo NATO dal mir za nekaj časa, malo pa zato, ker Bela knjiga pač mora biti. Nočemo, da nam sistem popolnoma razpade, in za to potrebujemo srednjeročne smernice. Kakšne, ni pomembno; pomembno je, da jih imamo.

Preveč ambiciozni cilji ...


Ne rečem, da so vse začrtane smernice slabe. V mnogih pogledih so nekatere celo dobre. V okviru postopnega dviga obrambnega proračuna na zahtevana in obljubljena 2 % predvidevajo denimo ustanovitev dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin, ki jih nujno potrebujemo, in tudi nakup večnamenskih helikopterjev.

Za mnoga sredstva je predvidena dvojna uporaba, kar pomeni, da bi bila na razpolago tudi pri zaščiti in reševanju. Skratka, razvoj zmogljivosti je zastavljen v smeri, da bi naša vojska lahko učinkovito delovala doma in v okviru zavezništva. Vsaj načeloma; tokrat pustimo pri miru tisti del knjige, ki zveni, kot da je prepisan iz doktrine vsaj kake Francije, če že ne ZDA ali Rusije, in njen realnejši del vzemimo za potencialno osnovo premika na boljše.

A ne glede na vse še vedno trdim, da Bele knjige ne gre jemati resno, in da so zapisane smernice bolj pobožne želje kot pa nekaj uresničljivega. Razlogov za to je več, in eden izmed njih je pomanjkanje politične volje.
Kordiš in Mesec bi orožje imela samo za izvajanje revolucij, Fajonova v svoji novodobni maniri lažnega humanizma vojski že a priori nasprotuje.

... in zakaj se ne bodo uresničili


Da, to leti na levičarje. Kordiš in Mesec bi orožje imela samo za izvajanje revolucij, Fajonova v svoji novodobni maniri lažnega humanizma vojski že a priori nasprotuje. Takšni ekstremi so le izraz splošnega razpoloženja v svojih strankah. Ti v političnih oblakih živeči ljudje se ne zavedajo, da potencialne grožnje obstajajo in da moramo biti nanje pripravljeni; za vojsko jim je škoda vsakega centa. Kam to vodi, vemo.

Tudi zmernejši levičarji tipa Šarec, ki sicer s polnimi usti zmagoslavnega domoljubja strašno radi hodijo na partizanske proslave, se za našo vojsko ne menijo kaj dosti. Na žalost je mačehovstvo vladajočih postalo pravilo, in vojska kot organizacija zato preživlja težke čase.

Malokdo se odloča za vojaški poklic, saj je socialna usoda pripadnikov negotova. Nihče od odločevalcev se namreč ne zaveda, da je vojaka potrebno izšolati, plačati, mu omogočiti normalen karierni razvoj in po odhodu iz vojske poskrbeti za njegov socialni status v smislu prezaposlitve, prešolanja itd. Tu je več kot nujno potrebna sprememba zakonodaje, ki ureja status pripadnikov. To vsi vedo, pa se še kar nič ne zgodi ... iz malomarnosti ali namenoma?

Kaj Slovenci čutimo do domovine?


A četudi bi uredili financiranje in zakonodajo, močno dvomim, da bi vojaštvo postalo hit med mladimi. Bela knjiga predvideva SV z 8.000 pripadniki, od tega 6.000 poklicnimi in 2.000 rezervnimi. Ne bo šlo, fantje. Škoda, a vsaj zaenkrat ne.

Razlog tiči v dveh žalostnih, med seboj prepletenih dejstvih: nizki varnostni kulturi Slovencev in pomanjkanju domoljubja. Prvič, ljudje ne vedo, kaj varnost sploh je in kako se zanjo skrbi, in drugič, ne vedo, da so država naši bližnji ter naše vrednote in način življenja, kar je treba varovati. In ljudem je treba povedati, da je vojaški poklic nekaj častnega in plemenitega. A to so že druge zgodbe.
Bela knjiga predvideva SV z 8.000 pripadniki, od tega 6.000 poklicnimi in 2.000 rezervnimi. Ne bo šlo, fantje. Škoda, a vsaj zaenkrat ne.

Rešitev je še daleč


Naj ne bom razumljen narobe; mogoče je videti, da Belo knjigo predstavljam kot kakšno Pavlihovo pratiko in da se s tem norčujem iz Slovenske vojske. Nikakor, nikoli in nikdar. Sem prvi, ki je na strani naših fantov in deklet, ki še vztrajajo. Kapo dol!

Želim pa izpostaviti nekatere ključne težave, ki razjedajo naš obrambno-varnostni sistem, izvirajo pa iz velikanskih razhajanj med željami vojske, voljo politike in mišljenjem ljudstva. In Bela knjiga pooseblja točno to: vojska (nekako v oblakih) želi nekaj, česar ne bo dobila, ker politiki to ni v interesu, ljudem pa je vseeno.

Situacija je rešljiva, vsekakor. A ne čez noč. Vojska in politika bosta morali stopiti na realna tla, se poenotiti in prenehati s slepomišenjem doma in med zavezniki. Za takšna dejanja so potrebni pravi ljudje in pravo ljudstvo, in nisem prepričan, da to že imamo. Da pridemo do tja, bo treba najprej napisati pravo Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30