Prebiram našo novo Belo knjigo o obrambi, ki na lep, bralcu prijazen način razlaga, kako se bo Slovenska vojska razvijala in izpopolnjevala v naslednjih letih. Kot že tolikokrat doslej tudi letošnja izdaja premore kanček humorja. Saj veste, ne smemo je jemati preveč resno. Ali pa sploh ne, glede na vse, kar se dogaja okoli vojske, pa tudi znotraj nje. In občutek imam, da je tudi snovalcem knjige to kristalno jasno.
Podcast komentarja Roka Freliha je na voljo na koncu prispevka.
Pa so jo vseeno spisali. Razumen človek se vpraša, zakaj. No, malo zato, da nam bo NATO dal mir za nekaj časa, malo pa zato, ker Bela knjiga pač mora biti. Nočemo, da nam sistem popolnoma razpade, in za to potrebujemo srednjeročne smernice. Kakšne, ni pomembno; pomembno je, da jih imamo.
Preveč ambiciozni cilji …
Ne rečem, da so vse začrtane smernice slabe. V mnogih pogledih so nekatere celo dobre. V okviru postopnega dviga obrambnega proračuna na zahtevana in obljubljena 2 % predvidevajo denimo ustanovitev dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin, ki jih nujno potrebujemo, in tudi nakup večnamenskih helikopterjev.
Za mnoga sredstva je predvidena dvojna uporaba, kar pomeni, da bi bila na razpolago tudi pri zaščiti in reševanju. Skratka, razvoj zmogljivosti je zastavljen v smeri, da bi naša vojska lahko učinkovito delovala doma in v okviru zavezništva. Vsaj načeloma; tokrat pustimo pri miru tisti del knjige, ki zveni, kot da je prepisan iz doktrine vsaj kake Francije, če že ne ZDA ali Rusije, in njen realnejši del vzemimo za potencialno osnovo premika na boljše.
A ne glede na vse še vedno trdim, da Bele knjige ne gre jemati resno, in da so zapisane smernice bolj pobožne želje kot pa nekaj uresničljivega. Razlogov za to je več, in eden izmed njih je pomanjkanje politične volje.
Kordiš in Mesec bi orožje imela samo za izvajanje revolucij, Fajonova v svoji novodobni maniri lažnega humanizma vojski že a priori nasprotuje.
… in zakaj se ne bodo uresničili
Da, to leti na levičarje. Kordiš in Mesec bi orožje imela samo za izvajanje revolucij, Fajonova v svoji novodobni maniri lažnega humanizma vojski že a priori nasprotuje. Takšni ekstremi so le izraz splošnega razpoloženja v svojih strankah. Ti v političnih oblakih živeči ljudje se ne zavedajo, da potencialne grožnje obstajajo in da moramo biti nanje pripravljeni; za vojsko jim je škoda vsakega centa. Kam to vodi, vemo.
Tudi zmernejši levičarji tipa Šarec, ki sicer s polnimi usti zmagoslavnega domoljubja strašno radi hodijo na partizanske proslave, se za našo vojsko ne menijo kaj dosti. Na žalost je mačehovstvo vladajočih postalo pravilo, in vojska kot organizacija zato preživlja težke čase.
Malokdo se odloča za vojaški poklic, saj je socialna usoda pripadnikov negotova. Nihče od odločevalcev se namreč ne zaveda, da je vojaka potrebno izšolati, plačati, mu omogočiti normalen karierni razvoj in po odhodu iz vojske poskrbeti za njegov socialni status v smislu prezaposlitve, prešolanja itd. Tu je več kot nujno potrebna sprememba zakonodaje, ki ureja status pripadnikov. To vsi vedo, pa se še kar nič ne zgodi … iz malomarnosti ali namenoma?
Kaj Slovenci čutimo do domovine?
A četudi bi uredili financiranje in zakonodajo, močno dvomim, da bi vojaštvo postalo hit med mladimi. Bela knjiga predvideva SV z 8.000 pripadniki, od tega 6.000 poklicnimi in 2.000 rezervnimi. Ne bo šlo, fantje. Škoda, a vsaj zaenkrat ne.
Razlog tiči v dveh žalostnih, med seboj prepletenih dejstvih: nizki varnostni kulturi Slovencev in pomanjkanju domoljubja. Prvič, ljudje ne vedo, kaj varnost sploh je in kako se zanjo skrbi, in drugič, ne vedo, da so država naši bližnji ter naše vrednote in način življenja, kar je treba varovati. In ljudem je treba povedati, da je vojaški poklic nekaj častnega in plemenitega. A to so že druge zgodbe.
Bela knjiga predvideva SV z 8.000 pripadniki, od tega 6.000 poklicnimi in 2.000 rezervnimi. Ne bo šlo, fantje. Škoda, a vsaj zaenkrat ne.
Rešitev je še daleč
Naj ne bom razumljen narobe; mogoče je videti, da Belo knjigo predstavljam kot kakšno Pavlihovo pratiko in da se s tem norčujem iz Slovenske vojske. Nikakor, nikoli in nikdar. Sem prvi, ki je na strani naših fantov in deklet, ki še vztrajajo. Kapo dol!
Želim pa izpostaviti nekatere ključne težave, ki razjedajo naš obrambno-varnostni sistem, izvirajo pa iz velikanskih razhajanj med željami vojske, voljo politike in mišljenjem ljudstva. In Bela knjiga pooseblja točno to: vojska (nekako v oblakih) želi nekaj, česar ne bo dobila, ker politiki to ni v interesu, ljudem pa je vseeno.
Situacija je rešljiva, vsekakor. A ne čez noč. Vojska in politika bosta morali stopiti na realna tla, se poenotiti in prenehati s slepomišenjem doma in med zavezniki. Za takšna dejanja so potrebni pravi ljudje in pravo ljudstvo, in nisem prepričan, da to že imamo. Da pridemo do tja, bo treba najprej napisati pravo Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju.
Kaj pa tisti, ki gredo preko Libije v Evropo? To je samo pot za uresničitev plana, ki ga je izumil Richard Coudenhove-Kalergi
Zato so pa morali uničiti Libijo, ker želijo uničiti suverenost narodov.
Se popolnoma strinjam z napisanim,posebno je zaskrbljujoče je to o domoljubju!
Za državo, kjer se bo povzdigovalo Rupnikovo-domobransko domoljubje, ne premaknem niti malega prsta!
Pogoj za obstoj in mednarodno priznanje države je, da ima ljudi in ozemlje.
Ozemlje mora varovati in braniti z vojsko. Torej je vojska eden bistvenih državotvornih elementov.
Podobna je ograji. Za njo ni bistveno, koliko je visoka in koliko je trdna, bistveno je, da je in vakdo, ki jo prestopi, moti posest in se ga lahko preganja.
Podobo je z vojsko. Ni važno, koliko je močna, številna, pomembno je, da je, in da brani ozemlje.
Seveda pa ima vojska še mnogo drugih nalog.
Ker je namenjena obrambi državnega ozemlja, se pravi domovine, je eden bistvenih elementov domoljubje. Poznamo vojaško zaprisego, ki se običajno glasi, da bo vojak, ki zaprisega, branil domovino in zanjo dal tudi življenje, če bo potrebno.
Na katerem delovnem mestu se še to zahteva?
Poleg drugih nalog, recimo pomoč pri večjih nesrečah, ima vojska pred vsem domoljubno nalogo.
V Sloveniji domoljubje vse bolj bledi in izgublja na pomenu., kot da se politika in ves državni aparat s šolstvom vred ne zaveda, da država marsikomu pomeni edino domovino in če jo izgubimo utegnemo postati begunci, prav takšni, ki oblegajo naše meje.
Domovina je dom. Domovina pomeni varnost za svoje državljane. Domovino je potrebno ceniti. Domovini je potrebno žrtvovati marsijkaj, samo da jo imamo, da je naša, da nas brani.
Zato je potrebno vojsko ceniti, spoštovati in zanjo tudi žrtvovati.
Zavedati bi se morali, da nas vojska brani, saj nam čuva domovino.
Žal vodilna politika počne vse, da bi vojsko, pa tudi domovino čim bolj potsnila na rob.
Edino, kar bi v Sloveniji naj vzbujalo domoljubje so dve, ali tri državne proslave, ki pa so pred vsem namenjene, poceni zaslužku avtorju, ali avtorici negledljivi proslavie in govorcu, ki po notah vdolne politike kvasi neumnsoti in publika komaj čaka, da tortura mine.
Vojska, ki bi morala biti ponos države, pa obubožana, slabo opremljena, slabo plačana in na robu štrajka, pa kaže na stanje v državi. Kakršna vojska, takšna država.
Ko se pojavi na proslavi Univerze, dvigne prah in kopica polintelektualcev zažene vik in krik, da vojska ne dosi na takšno proslavo.
Dragi mazači doktorske provinience, ali ste se sposobni vprašati, ali ste v družbi koristni? Ali s svojimi znastvenimi zmazki čuvate domovino? Ste kaj prispevali za njo?
Prav vi ste iz vojakov naredili berače in ste odgovorni, da se izgublja domovina.
V svoji sebičnosti cenite le sebe in svoje neužitne litanije
Dober kritičen zapis. Dodal bi še: kje bodo teh dobili 8000 fantov (+ deklet, da ne bo kakša užaljena) ob tej rodnosti?
Če je knjiga nastala za časa “KAHLNA”,je en nič,še bolj zanič pa so tiste,ki jih izdaja,tovariš Janez Janša.
Kako jemati resno “Belo knjigo” obrambnega ministrstva, ki je bila objavljena kak dan po nepričakovanem volilnem porazu ministra Karla Erjavca v njegovi stranki Desus ter po njegovi večerni čustveni napovedi odstopa z ministrske funkcije, ki pa do današnjega dne še ni dobila ne ustne in ne pisne ministrove potrditve.
Ali je javna predstavitev “Bele knjige” ministrova “oporoka”, ali celo “nagrobni napis”, ali pa morda nepričakovan akt samovolje neučakanih in doslej njemu podrejenih funkcionarjev na ministrstvu?
Nekoliko smešno ali vsaj neresno je “belo” pisanje, ki obeta resnejše izpolnjevanje obrambnih zavez znotraj zavezništva Nato šele po letu 2035, ko ne na ministrstvu in ne na vladi ne bo več istih odločevalcev in ko nemara niti Slovenske vojske do tedaj (glede na porazno aktualno stanje) ne bo več.
Res je že simptomatično, kako z veseljem in s kolikšno drzno fantazijo ustvarjajo vladni odločevalci in uradniki državne administracije ter honorarni zunanji sodelavci “bele knjige” kot neobvezujoče fantazijske spise in sezname želja za naše nič hudega sluteče otroke in vnuke okoli leta 2035 ali celo 2050, prav nič pa jih ne zanima niti ustvarjalno ne spodbuja njihovo tukajšnje in današnje družbeno in državno okolje v letu 2020.
Namesto da bi končno kdaj zapustili svoje klimatizirane pisarne in kabinete ter blindirane limuzine z zatemnjenimi šipami, s katerimi se skrbno varujejo svojih državljanov, davkoplačevalcev in volivcev, se rajši puščajo razkošno zavajati naročenim rutinskim mesečnim anketam javnega mnenja ter njihovim sanjavim pravljičarskim interpretacijam in populističnim manipulacijam.