Barbara Zobec razkrila, zakaj ne more postati ustavna sodnica

Uredništvo
Vir zajema slike: youtube
POSLUŠAJ ČLANEK
Ena izmed dveh kandidatov za ustavnega sodnika, ki ju je državnemu zboru predlagal predsednik republike Borut Pahor, je danes odstopila od kandidature.

Vrhovna sodnica Barbara Zobec je državnemu zboru posredovala dopis, v katerem pojasnjuje, zakaj odstopa od kandidature za ustavno sodnico. 

Dopis objavljamo v celoti (z dodanimi podnaslovi) in ga, pod tekstom, tudi komentiramo. 

V uvodu Zobčeva pojasnjuje, da se je za kandidaturo odločila v prepričanju, da bi lahko kot sodnica s 35 letno prakso sojenja pripomogla k bolj uravnoteženemu Ustavnemu sodišču, predvsem z vidika razmerja med teorijo in prakso.

Vendar se je po njenih besedah kmalu pokazalo, da v vse bolj pregreti in razklani slovenski politično-ideološki stvarnosti bolj zavezanost k ustavnosti, človekovim pravicam in pravni argumentaciji šteje čigav si.

"Zato so začeli name leteti številni očitki, predvsem osebne diskvalifikacije: od neudeležbe na neki vsakoletni slovesnosti, prek mojega opozarjanja na nepravilnosti in zlorabe v sodstvu, potem predavanja na sicer ugledni ameriški univerzi, a v organizaciji ideološko 'napačne' pravniške asociacije, do očitkov na račun moje družine itd., vse do sodelovanja pri odločanju v nekaterih dnevnopolitično občutljivih zadevah, kjer sem bila poročevalka."

Nenaklonjenost pri dominantnem delu politike pa si je po njenem prepričanju ustvarila tudi zaradi sodb na Vrhovnem sodišču, v katerih so uspeli obtoženci, ki so jim bile v postopkih na nižjih stopnjah kršene človekove pravice. In ker ti obtoženci niso pripadali le eni od hemisfer slovenskega apolitičnega prostora, ji je politika očitala spoštovanje njihovih človekovih pravic. "A pri 'nenaših' obdolžencih."

"S tem ustvarjena nenaklonjenost se je v pregretem ozračju stopnjevala do te mere, da so me v nekaterih medijih označevali kot 'trdo jedro' ene od strank," nadaljuje Zobčeva. In čeprav je nesmiselne očitke in podtikanja nesmiselno zanikati ter se z njimi nerazumno ukvarjati, so zanjo žaljive in ponižujoče. "Usmerjene so namreč v jedro sodnikovega poklicnega créda, namreč v njegovo nepristranskost."

Barbara Zobec: "Obžalujem, da politika vloge ustavnega sodišča ne jemlje resno, in skrbi me, da v ustavnih sodnikih prej kot priznane pravne strokovnjake, ki so s svojim delom in konkretnimi dejanji dokazali zavezanost ustavi, zakonom in pravni argumentaciji, vidi politike ali njej podložne uradnike."

Načelnost ima svojo ceno


"Vem, da ima moja trdna, odločna in neomajna načelna drža ceno. Visoko ceno. Že dolgo jo plačujem," nadaljuje Zobčeva in dodaja, da je del te cene tudi, daje politika ne mara.

"In ker je ona tista, ki voli ustavne sodnike, dobro vem, da ne bom ustavna sodnica. Takih sodnikov si namreč politika ne želi, sama pa tudi nikoli, za nobeno, še tako visoko ceno nisem pripravljena odstopiti od svojih načel," pravi.

Barbara Zobec: "Med načeli je osrednje tisto, ki zapoveduje, da smo pred zakonom vsi enaki in da človekove pravice pripadajo vsem, tako levim kot desnim, rdečim in črnim, naprednim in konservativnim, domobrancem in partizanom."


Kot nadaljuje Zobčeva, dobro ve, da bi bila pot do položaja ustavne sodnice dokaj lahka in udobna, če bi le pokazala kooperativnost in posluh za 'politični trenutek'.

"Vprašanje, ali to pomeni, da je po mnenju dominantne politike pogoj za ustavnega sodnika to, da je kršil človekove pravice njihovim političnim nasprotnikom ali take kršitve vsaj spregledal, je le retorično. Čeprav nobena od mojih sodb, ki se mi očitajo, ni bila ovržena s pravnimi argumenti, čeprav nobeno moje stališče, ki je po mnenju dominantne politike nesprejemljivo, ni bilo izpodbito s pravnimi argumenti, in čeprav mi nihče ne more očitati kršitve človekovih pravic, prav zaradi doslednega spoštovanja enakosti pred zakonom in v človekovih pravicah ne izpolnjujem nenapisanega pogoja za izvolitev. Ključni očitki zoper mene so namreč usmerjeni le v varovanje človekovih pravic, a 'nepravim' obdolžencem."

Vrhovna sodnica svoje pisanje zaključuje z izrazom hvaležnosti predsedniku Pahorju, da jo je očitkom in nepodpori dominantne politike navkljub predlagal za ustavno sodnico. "A vendar, ker prej omenjenega ključnega pogoja za izvolitev ne izpolnjujem in ga hoteno nikoli ne bom, od kandidature odstopam."

KOMENTAR: Uredništvo
Kaj ji ni bilo jasno, saj je vse povedala že Jasna Murgel
Da je pri izbiri ustavnih sodnikov pri levi parlamentarni večini, ki kljub Janševi vladi ostaja, politični, oziroma ideološki kriterij pred strokovnim, smo se prepričali že novembra 2018, ko se je kot kandidatka za ustavno sodnico omenjala dr. Verica Trstenjak. Tudi ta, v tujini priznana ugledna pravnica, je takrat umaknila svoje pogojno soglasje h kandidaturi, z javno obrazložitvijo, v kateri je med drugim zapisala: “Politiki, ne govorite, da podpirate strokovnjake. Podpirate jih le, če so slučajno vaši. In politiki, ne govorite, da podpirate vračanje strokovnjakov iz tujine, ker jim vračanje preprečujete. Le če je kdo slučajno vaš, ga sprejmete.” Borut Pahor je tokrat v parlament poslal dva visoko strokovna in primerna kandidata za ustavnega sodnika. Eden je bil pred poslanci deležen korektne obravnave, druga kandidatka ne. Zanimivo je, da levi del političnega pola osebno diskreditacijo (kdaj tudi upravičeno) očita predvsem politikom SDS. Hkrati pa se sam, ko gre za vrhunske pravne strokovnjake, celo bolj priznane v tujini kot doma, poslužuje skorajda boljševiških metod za osebno diskvalifikacijo ljudi drugačnih svetovnih nazorov. Če ponazorimo plastično: za njih so "neodvisni strokovnjaki" le tisti, ki jih imajo za svoje. Vsi ostali pa so zanje politični sovražniki, ki jim ni mesta v najvišjih strokovnih institucijah, kot je denimo ustavno sodišče. Ne glede na to ali imajo vrhunske strokovne in človeške reference. Zakaj vrhunski strokovnjakinji kot sta dr. Verica Terstenjak ali Barbara Zobec ob levi politično-ideološki večini ne moreta postati ustavni sodnici, je sicer ob besu, ker ustavno sodišče ni prepovedalo referenduma o noveli Zakona o zakonski zvezi, najbolje ponazorila takratna poslanka Stranke Mira Cerarja, danes sodnica Jasna Murgel: “bomo delali naprej, saj eno leto hitro mine. Vmes menjamo sodnike ustavnega sodišča.”  Pač po logiki - če ne sodijo tako kot mi želimo, hočemo, pričakujemo, jih bomo pač zamenjali z drugimi. Od te logike je zgolj še korak do boljševistične prakse. Oziroma kot bi Jasno Murgel dopolnil kakšen Boris Kidrič: "s temi pa počistili".
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Malomarni ukrepi in milijardna škoda za slovensko kmetijstvo: Gre za uničenje kapitala, ki ga ne dobi nihče drug, pravi Goran Živec (2. del)
  • 20. 01. 2024
Ustavni sodnik Jaklič kolegom znova nalil čistega vina: razsodba je politično pristranska
  • 27. 03. 2024
Neustaven poskus "depolitizacije" KGZS s strani vladne koalicije
  • 16. 04. 2024