Bajka o “neodvisnih” in “desnih” novinarjih

Rok Čakš
5

»Neodvisni novinar Erik Valenčič«, kot se je podpisal pod svojo Bajko o mišji strahovladi na RTV, je lep primer velikega slovenskega nesporazuma o tem, kaj mediji so in kaj bi morali biti.

Izguba službe je nedvomno človeška preizkušnja, ki je ne privoščiš nikomur in nič ni nenavadno, da kdo ob tem čuti potrebo svojo nesrečo deliti s svetom. Zagotovo je to dobrodošlo bolj kot sproščanje frustracij s kalašnikovko po osovraženem uredništvu.

Zato vroče glave in hitrih prstov Eriku nikakor ni zameriti, kar bi morali v obzir vzeti tudi tisti, ki jih nič kaj nežno ne poboža v svojem javnem pismu.

Nikakor pa po zdravi pameti ne gre razumeti medijev, ki iz osebne drame enega človeka delajo zgodbo za naslovnice.  A kratka zgodovina našega medijskega prostora je polna tovrstnega (p)odporniškega aktivizma, strumnega postavljanja v bran »novinarski svobodi in neodvisnosti«, karkoli že naj bi to pomenilo.

Slednje priča, da ne gre za nek naključni nesporazum, ampak vzorec, služeč dobro premišljenemu namenu.

Smrt fašizmu, svoboda neodvisnosti!

Za vehementnimi besedami se skriva spretna manipulacija, ki jo je levo-nazorska medijska in politična srenja v podzavest povprečnega Slovenca vsilila tako učinkovito, da je vsak upor enak boju z mlini na veter, torej že vnaprej obsojen na propad (vključno s tem pisanjem).

Zato imamo v Sloveniji »neodvisne novinarje«, pogumne borce kot Erik Valenčič in njegovi, s strani nadrejenih zatirani kolegi, ki se svobodno in pokončno upirajo politizaciji svojega poklica.

In potem imamo one druge, ki razmišljajo drugače od neodvisnih braniteljev svobodnega sveta. To so zatiralci človeškega uma in duha,  prodane duše nesprejemljive ideologije, pred katero je potrebno ubraniti Slovenijo, Evropo, Bližnji vzhod, Azijo, celoten svet.

In prav ta družbeno-politični aktivizem je ključni problem slovenskega »neodvisnega«, oziroma, recimo bobu bob, levo-nazorskega novinarstva, z Erikom Valenčičem na čelu.

Cilj, ki posvečuje sredstva

Smisel njihovega novinarskega poslanstva ni poročanje o  tem, kar svet je, ampak boj do zadnje kaplje črnila za njihov ideal, kar bi svet moral biti.

Za te cilje bodo sesuli vsakogar, ki jim pride pred kamero ali pod pero. Lahko se imenuje Janša, Merkel, Netanyahu, Bush, lotili bi se samega Boga, če bi verjeli vanj in resnici stare bukve, češ da je na strani Izraela.

Z enim Fillijem ali Travnom kakopak opravijo mimogrede, med pripravo večernega prigrizka.

Zato zdravorazumski človek ob omembi boja za  »neodvisno novinarstvo« upravičeno zastriže z ušesi. Ker novinarji so, kot tvita Žiga Turk, odvisni ali ne samo od dejstev in razuma.

Uporabljajoč tega jim svojih nazorov ne bi bilo treba skrivati ali jih zatajevati.

5 KOMENTARJI

  1. Spoštovani Rok.

    Rad vas preberem, vendar pa ne morem mimo dvoličnosti v vašem članku; če sem ga seveda razumel pravilno.

    Erika Valenčiča postavljate v navednice, ko pišete “neodvisen”. S tem razumem negacijo, da on torej je odvisen in dela “za nekoga”. Če bi isto nekdo vprašal vas, bi zagotovo rekli, da delate le po svoji vesti (ki je lahko pač skladna s prepričanjem nekoga drugega).

    Zgražate se nad medijsko pokritostjo (po vaše) “osebne drame enega človeka”, hkrati pa ste sami o tem istem človeku napisali naslovni članek, ki je krasi prvo mestu portala Domovina. Pričakoval sem zanimivo in obširno branje, na koncu pa je zgolj kratek zapis vašega pogleda na situacijo. Razberem lahko vaš odklonilen odnos.

    Torej se dotakneva tretje stvari, ki me je zmotila. Namreč tega, da “tiste” novinarje obtožujete, da ne pišejo o tem kaj svet je, temveč o tem, kak bi moral biti. S tem člankom pa vi počnete ravno to: Poudarjate in sporočate vaš odklonilen pogled, bolj kot karkoli drugega.

    Ali niste potem tudi vi “oni”, ki jih omenjate? Namreč od nekdaj me je motil razrast tega pojava, ki ga opisujete; vsi bi radi bili Juriji Gustinčiči in podajali komentarje in sodbe; malokdo bi “zgolj” poročal, saj to ne dvigne nad povprečje.

    Žal nov medij Domovina, ki sem ga z veseljem odprl, že v prvem prebranem članku vzbudi strah, da bo izključno samo še eden izmed medijev, ki bo popolnoma neodvisen (v okviru svojega poslanstva).

  2. Spoštovani bralec,
    Sklicevanje na tovrstno (ne)odvisnost, o kateri pišem, izhaja iz premise, da v Sloveniji obstajata dve vrsti novinarjev/medijev. Prvi so neodvisni in svobodni novinarji/mediji, drugi pa so desni novinarji/mediji, kateri so “po defaultu” odvisni – torej prodani neki politiki ali ideologiji.

    Erik Valenčič (kot mnogi pred njim – levi in tudi desni) se pri zaščiti svoje strokovne avtoritete ni skliceval na strokovne argumente, ki bi morebiti šli v njemu v prid, ampak na to zguljeno parolo, tako učinkovito usidrano v podzavest slovenskega občestva. Saj, če te odstavlja politika, strokovni argumenti ne veljajo, kajne.

    Resnica je, da novinarji in mediji v Sloveniji niso “neodvisni” ali “desni”, ampak so levi, desni, liberalni, konservativni, tako pač kot kjerkoli drugje v Evropi in po svetu.

    Ko bomo enkrat to razčistili, novinarji svojih prepričanj ne bodo skrivali pod parolo “neodvisnosti”, kadar jih bo aktivistična vznesenost ponesla preko standardov poklicnega žurnalizma.

    Šele takrat se bomo lahko začeli pogovarjati o tisti pravi novinarski svobodi in neodvisnosti na način, kot jo (pravilno) razumete Vi.

    Da odgovorim še na naslednji očitek: v člankih na Domovini je poročanje o dejstvih jasno ločeno od podajanja mnenj – s posebnim okvirčkom v novici, oziroma z rubriko “pogledi”, ko gre za osebne komentarje. S tem konceptom smo verjetno redki, če ne edini v Sloveniji, ki ne insinuiramo lastnih pogledov in idej v tekstu samem, brez opozorila bralcu, da gre za uredniško mnenje. Menim, da smo pri tem dovolj pošteni, da tovrstni očitni na naš račun niso upravičeni.

    Zagotovo pa nam bo kaj tudi spodletelo, saj vsi delamo napake.

  3. Spoštovani Rok.
    Naj poudarim, da do novinarja Erika ne gojim nobenega odnosa, ter se strinjam, da je zaradi nepodaljšanja pogodbe zelo občasnemu sodelavcu dejansko dvignjenega preveč medijskega prahu. Na ostalo ste odgovorili sami.

    Še ozadje povoda mojega komentarja. Na portal sem prišel preko klika z mejling liste. Vaš članek pa je bil na prvi strani. Zato sem ga razumel kot plasiranje udarne novice. Kasneje, ko sem že oddal komentar, sem opazil, da je obstaja rubrika POGLEDI in se v bistvu razveselil tega, kar ste že sami zapisali – ločevanja med pogledi in preverjenimi dejstvi. Namreč pretežna večina slovenskih medijev in člankov, bi nikoli ne vzbudila kritike, če bi bila jasno plasirana v rubrike “pogledi”. In v tej rubriki sem videl vaš zapis. Ustrašil sem se že, da sem zaradi svoje površnosti storil krivico. K sreči sem imno ali anonimno vedno spoštljiv komentator, sem si mislil. Potem pa sem kliknil še na ostale rubrike in videl, da je (bil) vaš članek tudi v rubriki SLOVENIJA. Torej bi ga tudi na drugačen prihod na portal verjetno bral najprej v resni rubriki, preden bi vedel, da sodi med poglede. Če bi takoj razume, da je uvrščen v “poglede” pa zelo verjetno ne bi nič komentiral, saj imamo prav vsi pravico do mnenja in pogleda (dokler ni žaljiv).

  4. Spoštovani Rok,
    Najprej res iskrene čestitke ob zagonu novega medija. Malokdo se zaveda kako je to težko in kako težk je narediti dolgoročno uveljavljen in uspešen medij. Domovina je šele v prvem mesecu, na začetku svoje upajmo da dolge poti.
    Zastavili ste dobro, jasno in pregledno. Še posebej mi je všeč ker se držite jasnih načel – kot je to izpostavilo ZNP – ločevanja novice od komentarja. To je VELIKA novost v slovenskem medijskem prostoru.

    Kar se tiče vaše usmeritve je bilo dovolj jasno povedano to ob zagonu medija in sam se tu ne strinjam s predhodnikom. Mislim, da vaš odnos ni odklonilen do g. Valenčiča kot do osebe, problematizirate pa njegovo pozicijo iz vidika medijske situacije v Sloveniji. Domovina je navsezadnje medij, ki naslavlja neko praznino v Sloveniji in se jasno pozicionira o ostalih pozicij, ki jih (legitimno) zavzemajo drugi mediji. Ta jasnost v Sloveniji nima tradicije v primerjavi z npr. Veliko Britanijo, Nemčijo ali ZDA.

    Mogoče samo nekaj kratkih dobronamernih opomb:
    1) Kar se tiče komentiranja me zanima, če boste uvedli možnost popravljanja komentarjev (včasih se prikradejo tipkarske napake) ter možnost ocenjevanja komentarjev (glejte primer Financ, ali Portal Plusa, tudi nekateri tuji mediji imajo ocene oziroma pod komentarjem samo piše ‘X people recommend’).
    2) Glede moderiranja: ali boste zaposlili kakšnega moderatorja, kako boste vzdrževali nivo razprave? Tu se postavlja vprašanje na kakšen način ameriškim portalom uspe vzdrževati izjemno visok nivo spletnih komentarjev, brez da se od uporabnikov zahteva razkritje njihovih podatkov (ime in priimek)? Za primere si poglejte nekaj razprav na portalih, ki jih priporoča KritikaKonservativna.
    3) Glede piscev prispevkov bi bilo mogoče lepo narediti eno zadevico, da se ti na kratko izpiše (ko klikneš avtorjevo fotografijo ali pa ob robu) CV avtorja, kakšni podatki o njegovem delu, po čem je znan itd. Da vemo, kakšna oseba s kakšno zgodovino se skriva za slikico oziroma imenom in priimkom.
    4) Ali ste morda razmišljali o skupnih medijskih projektih: kot je primer kratkega sodelovanja med portaloma KritikaKonservativna ter Portal Plus, ki sta zasnovala tematsko debato konservativizem/liberalizem ter sodelovanje med portaloma Časnik ter Portal Plus. Seveda takšno sodelovanje od medijskega portala ne zahteva, da zanika svoje temelje, ga pa nasprotno lahko odpre v medijski in javni prostor.
    Čestitke za dober začetek in veliko sreče še naprej! Počasi in po pameti!
    Rokc

  5. Še kratek dodatek: opazil sem, da dolgo časa mojega prvega komentarja ni objavilo. Ali imate sistem naravnan tako, da najprej pregledate komentar in ga nato objavite z nekajurnim zamikom? Hvala za pojasnilo!

Dodaj odgovor za Rokc Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime