Vir zajema zaslona: Oddaja Faktor, Youtube

Odraščala sem v času, ko so bile stvari v medsebojnih odnosih urejene zelo drugače kot danes. Vedelo se je, da ženska podpira pri hiši tri vogale, moški pa le enega, pa še tega bolj slabo. Četudi od zunaj tega ni bilo opaziti, je marsikateri gospod tako plesal, kot mu je žena godla. To so bili časi, ko se nismo zgražali, če je, medtem ko je moški prisedel za mizo, za katero so sedele same pripadnice lepšega spola, dejal: “No, saj sem že moral priti bliže, da smo zdaj vsaj ljudje!” Celo smejali smo se, a ne tako kot se je krohotalo poslušalstvo, ko je na oder stopil Serpentinšek in začel trobezljati o babah, ki so žabe.

Zvočni posnetek komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.

Tudi v starih, zelo patriarhalnih časih so že obstajale ženske z uničujočimi posledicami otresanja z jezikom. Bile so strah in trepet skupnosti. Vsi, ki so bili pametni, so se jih izogibali. Kdor jim je prišel v zobe, se je lahko zgodilo, da so mu s svojim strupom uničile življenje. Reku, boj se delovnega okolja, kjer so zaposlene same ženske, so pritrjevali vsi, ki so ženski kolektiv že kdaj okusili.

Strupu, ki se cedi iz ženskega jezika, ni bilo naklonjeno niti ljudsko izročilo. “Z žensko glavo je pač pravi križ; vse v babi s časom pojema, samo v jeziku jej životna moč zmerom bolj žilava prihaja, vse v njej otrpneva, vse trhli, vse mrli, vse se trupi, samo jezik prirodnemu zakonu nasproti vedno gibčneji postaja.

Rekli so, da so zaradi te lastnosti podplati iz babjih jezikov ustrojeni neraztrgljivi. Govorili so tudi, da če bi kača babo za jezik držala, bi z njim še zmeraj opletala. Če je več bab skupaj, gre kakor v mlinu, vsaka vsem drugim odgovarja, pa poleg tega vendar še zmerom toliko časa zmore, da v eno tudi še svojo besedo vmes vtika. Pregovor pravi: tri babe, tri gosi smenj dan stori. Če se baba z dedom pravda, je pravde in prepira skoraj kraj in konec, ded je pametneji, pa jenja …

Babji jezik, pravijo, je na eni strani srp, na drugi kosa, spredaj pa dleto; žnablji so nož, zobje pa žrmlje, gorje tedaj tistemu, ki ga babe, kakor se pravi, skoz usta vlečejo! Enega Kranjca sem čul enkrat reči: baba ima konci jezika šivanko, konci šivanke zopet jezik, in konci jezika zopet šivanko! Kjer meč ne rani več, tam bojé babji jezik še hudo vseka. Proti babjim jezikom ga ni junaka. Najbolji jezični dohtar, ki ima jezik s stotinami paragrafov podkovan, proti babi, ki zna vso enciklopedijo psovk na pamet, ni nič. V pekli bodo – če je res, kar ljudje pripovedujejo – vse stare babe za jezike priklenene, ker drugače še samim hudičem ne bi bilo prestati« …

Tudi na panjskih končnicah je zelo pogost motiv hudiča, ki jezikavi babi brusi jezik, prav tako boj za moške hlače. Še marsikaj zanimivega lahko najdemo v knjigi Damirja Globočnika, ki je napisal Satirične motive na panjskih končnicah!

V zadnjih trideset letih je patriarhat izgubil na svoji prevladujoči moči, izstopajoči, brezkompromisen matriarhat pa je tisti, ki mu verjetno ne bo nikoli več dovolil, da bi še kdaj zlezel na prestol, ki si ga je pred tem lastil še iz raja naprej.

Marsikaj pikrega na račun žensk in tudi na račun njihovih ostrih jezikov, je bilo izrečenega, pa takrat ni bilo čisto nič narobe.

Pa danes? Najmanj, kar bi nas lahko doletelo, bi bilo, da smo seksisti.

Mislim, da bi morale prave ženske, s kančkom feminizma ali brez njega, stremeti za tem, da v družbi, v kateri živimo, strpno in prijazno vodimo dialog tako same med seboj kot tudi z moškimi predstavniki.

Zamenjali so hlače

Kaj točno se v odnosu med moškim in žensko dogaja v 21. stoletju, je težko reči. Dogodki se bliskovito prehitevajo in jim je težko slediti. Vzporedno s povsem upravičeno borbo žensk za enakopravnost z moškimi pa zasledimo vedno več indicev, ki dajo slutiti, kot bi se ženske želele maščevati moškemu za vse gorje, ki so ga kdajkoli v zgodovini storili predstavnicam nežnejšega spola.

Hočeš nočeš danes ženske nosijo hlače. Morda tudi zato, ker je moški vedno manj moški. Tako imenovani bel moški, kakršnega smo nekoč poznali, bo izginil prej kot v 50 letih. So za poženščene moške krive ženske ali onesnaženo okolje, v katerem živimo?

V Franciji je nedavno izšla zanimiva knjiga Sovražim moške, ki je po vladni prepovedi postala celo prodajni hit. Ralph Zurmély, svetovalec na ministrstvu za enakost spolov, je svojo zahtevo po prepovedi utemeljil z razlago, da spodbuja sovraštvo do moškega spola. Njen založnik Monstrograph se ni strinjal, saj jo je označil za feministično in ikonoklastično knjigo, ki ustvarja prostor za sestrstvo.

Je avtorica ženska, ki moške dejansko sovraži ali je samo ženska, ki je uživala, ko je za svojo knjigo izbrala zgolj provokativen naslov, mi ni uspelo razbrati.

Biti feministka ima danes, priznamo ali ne, več pomenov. Feminizem, ki ni več le gibanje za zmanjšanje in izničenje neenakosti med spoloma in promoviranje pravic, interesov in zadev žensk v družbi, je tudi – če mnenje nasprotnikov strnem v en sam stavek – zlobna in škodljiva ideologija zafrustriranih žensk. Misel B. Rajgelj, da o feministki zelo negativno razmišljajo beli, zdravi, dobro situirani moški, ki imajo vse, a mislijo, da jim pripada več, pa je postala že ponarodela.

Na TV Slovenija se že tretjo sezono vrti ženska pogovorna oddaja z zgovornim naslovom Zadnja beseda, v kateri sodelujem tudi sama. Sodelujoče (letos so to še Katarina Kresal, Vida Žabot in voditeljica Valentina Smej-Novak) se trudimo povedati svoje mnenje o različnih dogodkih, ki nam krojijo sprotno in zelo vsakdanje življenje. Moram reči, da smo bile v preteklosti deležne tudi kritik, češ, kaj bodo te babe žlobudrale tja v tri dni, kdo jih bo poslušal, po drugi strani pa nas številni poslušajo tudi ali predvsem zato, da nam ugovarjajo (žalijo) na družabnih omrežjih. Na srečo so tisti, ki jim je všeč žensko mnenje, v večini.

Mislim, da bi morale prave ženske, s kančkom feminizma ali brez njega, stremeti za tem, da v družbi, v kateri živimo, strpno in prijazno vodimo dialog tako same med seboj kot tudi z moškimi predstavniki. TV oddaja Faktor, v kateri je imela gostja prvo in zadnjo besedo, Roman Vodeb pa je komaj kdaj prišel do nje, je ena tistih, ki žensko lahko pokaže tudi v luči tradicionalnih panjskih končnic.

A dejstvo je, da bo človeštvo propadlo, če med spoloma ne bo sožitja in žlahtnega sobivanja. Si predstavljate, da se moški in ženska nehata pogovarjati? Hudičevo dobro vemo, kaj se zgodi z vlakom, ki pri veliki hitrosti iztiri, ker so tisti, ki bi morali kaj storiti, sedeli križem rok in gledali skozi okno.

12 KOMENTARJI

  1. Kdor si je ogledal ta Faktor, kjer je Aljuš Pertinač gostil Vodeba in neko nestrpno in nekulturno žensko, si lahko misli svoje. Niti ime se mi ni zdelo vredno, da si zapomnim.

    Od Faktorja nisem imela popolnoma nič, tako kot marsikateri, ki ga je gledal. Ženska je vpadala v besedo, se venomer gibala, se pahljala, se slačila kot čebula, če bi oddaja trajala še pet minut, bi verjetno sedala v studiu naga.
    To, da ni ne voditelju ne sogovorniku pustila nitii enega samega stavka dokončati brez motenj, bi lahko bila tudi voditeljica na Tarči. Podobna vzgoja motenja sogovornika.
    Vodeb je bil pravi car, saj je ženska sama sebe izpostavila kot točno to, kar ženske ne bi smele biti.
    Sramota!
    Upam, da je več v Faktorju ne bomo videli.

  2. Če sem prav razumel kolumnistko, je Serpentinšek edini borec proti radikalnemu feminizmu in po lastnem mnenju tudi edini pravi nepoženščen moški, če odštejemo tajno agentko.

    • Ti pa ne vidiš razlike med Serpentinškom in Šarcem.

      Serpenetinšek je nekašen bivši cenen humorist z izlajnanimi temami, Šarec je pa popolnoma nesposoben in neuporaben bivši premier, ki išče odvrženo puško v koruzi.

  3. Ob gledanju oddaje Zadnja beseda sem se vedno hudo razburila in ni mi bilo jasno kaj cenjena gospa Miklavčič dela v tem kokošnjaku. Večine gostij te oddaje globoko ne cenim in mi tudi kot ženske ne morejo nič povedati, ker so človeško vse kaj drugega kot to za kar se imajo. Če se spomnim kako je bila Kresalka nekoč Slovenka leta, Koširjeva “kristjanka” na skrajno levičarskih shodih” ta glavna”, me mine veselje do življenja. Med nami je toliko blefa, ki ga ljudje kupujejo, da mi je res slabo. Kdaj se bo zgodila oddaja, ki bo izpostavila preproste vsakodnevne borce in borke za velikodušno živeto življenje v naporih za srečo sočloveka, zlasti bližnjih! Samo še take ženske danes podpirajo tri vogale in, oprostite, tudi mnogi sodobni možje v družinah podpirajo več kot en vogal! Izpostavite jih, posnemite kak film o srečni družini, o složnem zakonu, o lepo vzgojenih otrocih….!! Predlagam tedensko oddajo kot je Tednik z naslovom Dobre zgodbe. Kakšna injekcija optimizma bi to bila v naš zmedeni čas!

  4. Daj, @igor, umiri se! Zaradi te babe me je sram, da sem ženska. Kako abotno obnašanje in kako strpen Vodeb. Vsi, ampak res vsi, ki odobravajo tako obnašanje, so zreli za preggled pri psihiatru in NATO jih je treba zapreti v norišnico.

  5. V prispevku omenjeni Faktor je bil preprosto neprebavljiv. Iz gospe, gospodične, karkoli, je brizgalo in špricalo, da sem moral prešaltati. Na vsak način se je trudila oba sogovornka kastrirati. Škoda za Faktor, da si je dovolil znižanje nivoja. Ravno visok nivo komunikacij med sogovorniki je njegova odlika. Upam, da mi ne bo več treba prešaltati. Nihče tovrstne nevrotične sogovornice ne bo pogrešal.

  6. Omenjeni faktor sem si ogledala. Ženska je res vrtela jezik, segala v besedo, nobenemu ni pustila do besede, tudi meni se je zdelo na momente popolnoma nekulturno. Ampak kaj pa gospod Vodeb in njegova filozofija? Ne ve, ali bi bil levi ali desni, ali konzervativen, ali levičar, enkrat hvali Tita, enkrat je na strani cerkve, drugič je proti, vse pa je prežeto z njegovo freudovsko filozofijo, skratka težak je za poslušat in razpreda eno in isto!
    Kar se tiče strupa – strinjam se, da imajo nekatere ženske strupen jezik. Kaj pa moški? Gospa Milena, ste kdaj poslušali, kaj se ure in ure pogovarjajo ob šanku, v hramih in ob flaši vina? Verjetno bi vam šlo na bruhanje, kaj vse bi slišali.
    Sigurno ne rešujejo sveta in se ne pogovarjajo o smislu življenja.
    Ženske in moški – oboji smo dobri in slabi, lahko rečemo tudi žleht in hudobni, opravljivi, obrekljivi, nesramni.
    Nesmiselno pa je sejati razdor – samo moški in ženske s kulturnim dialogom in kompromisi lahko poskrbimo za lepši svet.

    • Na momente ?! Lepo vas prosim … . V živo smo lahko gledali karikaturo Serpentinškove babe (kot pravi on!) v podobi Katarine Keček.
      Z Vodebom se tudi sam mnogokrat ne strinjam, pa vendar, človek niti ni imel priložnosti razložiti, kaj je s twitom želel povedati.
      Sam poznam zgodbo izpred desetletij ko je goreča katoličanka na volitvah podprla komunista Kučana in obrazložila češ, “On ima pa tako plave (beri modre) oči.” Kaj je za temi očmi danes vemo – ena sama laž in neskončno sprenevedanje! Morda pa je v to smer šla Vodebova poved.

      • Ob zgodbi goreče katoličanke, ki je volila Kučana zaradi plavih oči, sem se spomnil pripovedi mojega dobrega prijatelja o podobno nerazumljivem ravnanju.

        Prijtelj je svojo zelo staro hribovsko teto (Planina nad Sevnico) vprašal, koga je volila.

        Kučana vendar, je bila oodločna.

        Teta, je nadaljeval moj prijatelj, si pozabila, da so ti komunisti med obvezno oddajo izpraznili hlev do zadnjega repa in pobrali več kot tričetrt pridalka?

        Seveda se spomnim, vendar Kučana ni bilo med izterjevalci, je bila do konca odločna stara naivna teta.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime