"Baba je žaba": kaj je to pomenilo nekoč in kaj pomeni danes

Odraščala sem v času, ko so bile stvari v medsebojnih odnosih urejene zelo drugače kot danes. Vedelo se je, da ženska podpira pri hiši tri vogale, moški pa le enega, pa še tega bolj slabo. Četudi od zunaj tega ni bilo opaziti, je marsikateri gospod tako plesal, kot mu je žena godla. To so bili časi, ko se nismo zgražali, če je, medtem ko je moški prisedel za mizo, za katero so sedele same pripadnice lepšega spola, dejal: "No, saj sem že moral priti bliže, da smo zdaj vsaj ljudje!" Celo smejali smo se, a ne tako kot se je krohotalo poslušalstvo, ko je na oder stopil Serpentinšek in začel trobezljati o babah, ki so žabe.



Tudi v starih, zelo patriarhalnih časih so že obstajale ženske z uničujočimi posledicami otresanja z jezikom. Bile so strah in trepet skupnosti. Vsi, ki so bili pametni, so se jih izogibali. Kdor jim je prišel v zobe, se je lahko zgodilo, da so mu s svojim strupom uničile življenje. Reku, boj se delovnega okolja, kjer so zaposlene same ženske, so pritrjevali vsi, ki so ženski kolektiv že kdaj okusili.

Strupu, ki se cedi iz ženskega jezika, ni bilo naklonjeno niti ljudsko izročilo. "Z žensko glavo je pač pravi križ; vse v babi s časom pojema, samo v jeziku jej životna moč zmerom bolj žilava prihaja, vse v njej otrpneva, vse trhli, vse mrli, vse se trupi, samo jezik prirodnemu zakonu nasproti vedno gibčneji postaja."

Rekli so, da so zaradi te lastnosti podplati iz babjih jezikov ustrojeni neraztrgljivi. Govorili so tudi, da če bi kača babo za jezik držala, bi z njim še zmeraj opletala. Če je več bab skupaj, gre kakor v mlinu, vsaka vsem drugim odgovarja, pa poleg tega vendar še zmerom toliko časa zmore, da v eno tudi še svojo besedo vmes vtika. Pregovor pravi: tri babe, tri gosi smenj dan stori. Če se baba z dedom pravda, je pravde in prepira skoraj kraj in konec, ded je pametneji, pa jenja ...

Babji jezik, pravijo, je na eni strani srp, na drugi kosa, spredaj pa dleto; žnablji so nož, zobje pa žrmlje, gorje tedaj tistemu, ki ga babe, kakor se pravi, skoz usta vlečejo! Enega Kranjca sem čul enkrat reči: baba ima konci jezika šivanko, konci šivanke zopet jezik, in konci jezika zopet šivanko! Kjer meč ne rani več, tam bojé babji jezik še hudo vseka. Proti babjim jezikom ga ni junaka. Najbolji jezični dohtar, ki ima jezik s stotinami paragrafov podkovan, proti babi, ki zna vso enciklopedijo psovk na pamet, ni nič. V pekli bodo – če je res, kar ljudje pripovedujejo – vse stare babe za jezike priklenene, ker drugače še samim hudičem ne bi bilo prestati« ...

Tudi na panjskih končnicah je zelo pogost motiv hudiča, ki jezikavi babi brusi jezik, prav tako boj za moške hlače. Še marsikaj zanimivega lahko najdemo v knjigi Damirja Globočnika, ki je napisal Satirične motive na panjskih končnicah!


V zadnjih trideset letih je patriarhat izgubil na svoji prevladujoči moči, izstopajoči, brezkompromisen matriarhat pa je tisti, ki mu verjetno ne bo nikoli več dovolil, da bi še kdaj zlezel na prestol, ki si ga je pred tem lastil še iz raja naprej.

Marsikaj pikrega na račun žensk in tudi na račun njihovih ostrih jezikov, je bilo izrečenega, pa takrat ni bilo čisto nič narobe.

Pa danes? Najmanj, kar bi nas lahko doletelo, bi bilo, da smo seksisti.

Mislim, da bi morale prave ženske, s kančkom feminizma ali brez njega, stremeti za tem, da v družbi, v kateri živimo, strpno in prijazno vodimo dialog tako same med seboj kot tudi z moškimi predstavniki.

Zamenjali so hlače

Kaj točno se v odnosu med moškim in žensko dogaja v 21. stoletju, je težko reči. Dogodki se bliskovito prehitevajo in jim je težko slediti. Vzporedno s povsem upravičeno borbo žensk za enakopravnost z moškimi pa zasledimo vedno več indicev, ki dajo slutiti, kot bi se ženske želele maščevati moškemu za vse gorje, ki so ga kdajkoli v zgodovini storili predstavnicam nežnejšega spola.

Hočeš nočeš danes ženske nosijo hlače. Morda tudi zato, ker je moški vedno manj moški. Tako imenovani bel moški, kakršnega smo nekoč poznali, bo izginil prej kot v 50 letih. So za poženščene moške krive ženske ali onesnaženo okolje, v katerem živimo?

V Franciji je nedavno izšla zanimiva knjiga Sovražim moške, ki je po vladni prepovedi postala celo prodajni hit. Ralph Zurmély, svetovalec na ministrstvu za enakost spolov, je svojo zahtevo po prepovedi utemeljil z razlago, da spodbuja sovraštvo do moškega spola. Njen založnik Monstrograph se ni strinjal, saj jo je označil za feministično in ikonoklastično knjigo, ki ustvarja prostor za sestrstvo.

Je avtorica ženska, ki moške dejansko sovraži ali je samo ženska, ki je uživala, ko je za svojo knjigo izbrala zgolj provokativen naslov, mi ni uspelo razbrati.

Biti feministka ima danes, priznamo ali ne, več pomenov. Feminizem, ki ni več le gibanje za zmanjšanje in izničenje neenakosti med spoloma in promoviranje pravic, interesov in zadev žensk v družbi, je tudi - če mnenje nasprotnikov strnem v en sam stavek - zlobna in škodljiva ideologija zafrustriranih žensk. Misel B. Rajgelj, da o feministki zelo negativno razmišljajo beli, zdravi, dobro situirani moški, ki imajo vse, a mislijo, da jim pripada več, pa je postala že ponarodela.

Na TV Slovenija se že tretjo sezono vrti ženska pogovorna oddaja z zgovornim naslovom Zadnja beseda, v kateri sodelujem tudi sama. Sodelujoče (letos so to še Katarina Kresal, Vida Žabot in voditeljica Valentina Smej-Novak) se trudimo povedati svoje mnenje o različnih dogodkih, ki nam krojijo sprotno in zelo vsakdanje življenje. Moram reči, da smo bile v preteklosti deležne tudi kritik, češ, kaj bodo te babe žlobudrale tja v tri dni, kdo jih bo poslušal, po drugi strani pa nas številni poslušajo tudi ali predvsem zato, da nam ugovarjajo (žalijo) na družabnih omrežjih. Na srečo so tisti, ki jim je všeč žensko mnenje, v večini.

Mislim, da bi morale prave ženske, s kančkom feminizma ali brez njega, stremeti za tem, da v družbi, v kateri živimo, strpno in prijazno vodimo dialog tako same med seboj kot tudi z moškimi predstavniki. TV oddaja Faktor, v kateri je imela gostja prvo in zadnjo besedo, Roman Vodeb pa je komaj kdaj prišel do nje, je ena tistih, ki žensko lahko pokaže tudi v luči tradicionalnih panjskih končnic.

A dejstvo je, da bo človeštvo propadlo, če med spoloma ne bo sožitja in žlahtnega sobivanja. Si predstavljate, da se moški in ženska nehata pogovarjati? Hudičevo dobro vemo, kaj se zgodi z vlakom, ki pri veliki hitrosti iztiri, ker so tisti, ki bi morali kaj storiti, sedeli križem rok in gledali skozi okno.