Avtoritaren sme biti samo levičar

Vir foto: Profimedia.si
Včerajšnji dan je na politični sceni zaznamovala prva izredna seja novega sklica parlamenta, ki je bila še ena potrditev, da nam bodoča koalicija kaže predogled končnega cilja Levice kot avtorja večine vsebine v koalicijski pogodbi – nekemu približku demokratičnega socializma. Seveda je besedna zveza oksimoron, saj je »demokratičen« samo dodatek v PR in medijske namene. Kajti priznati je treba nastajajoči koaliciji, da obvladajo obračanje medijske pozornosti in postavljanje okvirja debate. Ob tem sicer koristi prijateljski odnos večine medijske krajine, vendar tudi to je bilo pričakovano. Kot tudi zaletavanje jurišnikov opozicije v polje neokusnega, kot je komentiranje čevljev in napačnih tipk. In sredina poteza koalicijskih poslank z rdečimi čevlji je bil najboljši možen odgovor na to. To je treba z vidika PR-ja, čisto obrtniško, priznati.

Naslovnice objav v medijih polni poteza SDS, ki je vložila dve pobudi za posvetovalni referendum, ki je bil pospremljen s (ponovno) pričakovano salvo negativnih medijskih komentarjev in obreganjem v »konstruktivnost« opozicije. Seveda je sedanja koalicija, predvsem njeni KUL deli, kar naenkrat pozabila na svoje opozicijsko vedenje. Razumem, da je pijanost od zmage še prisotna in da maček vladanja še pride, ampak vseeno. V opomin: v prejšnjih dveh letih je opozicija vložila 14 pobud za referendum, s čimer je ovirala delovanje vlade in zadnje mesece v bistvu onemogočila sprejemanje nove zakonodaje.

Sicer imamo lahko debato o smiselnosti takšnih potez in njenem učinku na volilno telo, vendar na koncu dneva je predvsem treba imeti enake vatle. Če je nekaj pred manj kot mesecem dni veljalo za legitimno orodje opozicije, s katerim se bori za uveljavitev volje ljudstva, potem to velja tudi na današnji dan.
Če je nekaj pred manj kot mesecem dni veljalo za legitimno orodje opozicije, s katerim se bori za uveljavitev volje ljudstva, potem to velja tudi na današnji dan.

Toda, seveda, zmagovalcem je dovoljeno vse. Ta zgodovinski zločinski mit je slovenski narod že enkrat plačal. Hvala Bogu, demokracija, za katero se je borilo pred tridesetimi leti, sedaj ta sentiment omejuje na dvorano državnega zbora. Ravno v državnem zboru smo lahko včeraj spremljali vedenje zmagovalcev. Namreč novoizvoljena predsedujoča je dosledno komentirala izvajanja opozicije in svojih kolegom dopustila razpravo preko meja razumnih širin. O vsebini izključno gneva glede prejšnje vlade pa je škoda izgubljati čas.

Avtoritarnost in maziljenost za oblast je nekaj, kar je v vladajoči plasti leve strani močno prisotno. K tem čustvom so celo javno spodbujani. Lahko se spomnimo Žižka in njegovega izvajanja pri Štefančiču, kjer je trdil, da Golob je in naj bo avtoritaren. Seme, ki je gotovo že pognalo na zemlji, tako polni samega sebe in zaverovanosti v svoj rezultat. Rezultat je nesporen in nam obljublja vsak nekaj let trde leve vlade.

Slovenska nagnjenost k iskanju močnega voditelja je vidna vse od še vedno pogrešanega Tita preko personalno poimenovanih strank do kraljevin lokalnih šerifov, raztresenih po celotni Sloveniji. Toda zanimivo pa je, kako je medijsko avtoritarnost dovoljena samo levi polovici. Avtoritarnost na desnici, ki jo pooseblja Janez Janša, pa velja za fašizem. Ta okvir razmišljanja je mogoč v večini zaradi pomanjkanja dela in samozavesti na desnici.

Poteze SDS nagovarjajo SDS volivce, poteze Svobode in Levice nagovarjajo njihove volivce. Kritika enih do drugih in obratno pa bi morala biti predmet normalnega demokratičnega diskurza. Ter predvsem ocenjevanja preko enakih vatlov. Miselni okvir enakih vatlov pa si moramo najprej znati postaviti na desnici in biti sposobni množično in argumentirano ga zagovarjati. Vsiljena defenzivna drža pa olajša delo levici pri slikanju konservativnega kot zafrustriranega in užaljenega.
Ne iščimo voditelja, iščimo načela, vrednote in argumente. Kajti v kritični masi teh elementov bodo voditelji prihodnosti sčasoma postali očitni.

Tako kot poznamo pojem veselega kristjana, je zadnji čas, da del tega pojma postane tudi vesel konservativec. Človek, ki se jasno zaveda svojih prepričanj, jih poskuša dosledno živeti in jih zna ter jih je voljan tudi javno argumentirati. Kajti samo takšni bodo tisti, ki ne bodo priznali vnaprej vsiljenega okvirja levice.

Zato sedaj ni čas samo za politiko »zob za zob«, ampak predvsem za biti z ljudmi in za ljudi, kajti tako kot »pijanost« zmagovalca ponika v Državnem zboru, tako tudi ponika napoved o »plesanju« ljudstva. Morda še najbolj primerno bi bilo kar svetopisemsko navodilo: »Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog.« (Mt 10, 12–15)

Kajti časi pred nami so odločilni časi. So časi, ko ne bo več vprašanje, za koga ali proti komu, vendar za kaj in proti čemu. Ni vprašanje slediti komu, vprašanje je slediti čemu. Kakšne družbe in države si želimo na srednji rok in kaj je treba za to storiti. Ne iščimo voditelja, iščimo načela, vrednote in argumente. Kajti v kritični masi teh elementov bodo voditelji prihodnosti sčasoma postali očitni.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike