Avtokratska Turčija izboljšuje odnose z Rusijo in Iranom, od Evrope pa se oddaljuje

1
Uredništvo

Embed from Getty Images

Minule dni je potekalo več zanimivih in povednih visokih srečanj akterjev na Bližnjem vzhodu, katerih skupni imenovalec je Turčija. Hkrati pa srečanje prejšnji teden v bolgarski Varni med Turčijo in EU ni prineslo nikakršnega preboja ali izboljšanja odnosov; niti uradni odzivi niso skoparili z razočaranjem in izjavami o mučnem vzdušju.

Medtem pa na teren v Siriji vstopa nov igralec – Francija.

Odnosi med Turčijo in Evropo so se namreč (še) poslabšali po turški invaziji na severno sirsko pokrajino Afrin. Ta je usmerjena zlasti proti tamkajšnjim Kurdom, ki so že 7 let tesen zahodni zaveznik v boju proti vladnim silam v Siriji ter ISIS, njihovo največjo (mednarodno) organizacijo Kurdsko delavsko stranko (PKK) pa uradna Ankara označuje za teroristično. V Turčiji jih po različnih ocenah sicer živi kar med 14 in 20 milijonov.

Medtem pa Turčija (sicer že več kot 60 let članica NATO) poglablja druge odnose (predvsem na vzhodu) in gradi nova zavezništva. V torek sta se v Ankari v prijateljskem vzdušju srečala ruski in turški predsednik Putin in Erdogan, včeraj pa se jima je pridružil še iranski predsednik Hasan Rohani.

Bolgarski vrh in odnos EU-Turčija

V ponedeljek, 26. marca, je v bolgarskem črnomorskem letovišču Varna potekalo srečanje turškega vrha na čelu s predsednikom Erdoganom in EU, ki sta jo zastopala predsednika Evropske komisije Juncker in Evropskega sveta Tusk. Dogodek je bil zamišljen kot poskus zbližanja stališč in “celitve” pomembnega odnosa po turški invaziji v Siriji.

Čeprav so vsi gostje poudarjali pomen dobrih odnosov na relaciji Ankara-Bruselj, niso dosegli nobenega kompromisa. EU je po besedah Tuska in Junckerja načel kočljive teme krčenja demokracije in človekovih pravic po spodletelem vojaškem udaru v Turčiji, turško blokado Cipra pri koriščenju zemeljskega plina ter tudi vojaško operacijo v Afrinu, ki je bila na Zahodu tarča hudih kritik in označena za nelegitimno.

Kot je znano, je odnos Turčija-EU v zadnjih letih še pomembnejši zaradi dogovora iz marca 2016 o reševanju migrantske krize. Na srečanju je sicer Erdogan izjavil, da bi “bila velika napaka izpustiti Turčijo iz širitvenih načrtov”. Dodal je tudi, da bo šele, ko EU ne bo “pretirano in neupravičeno kritična”, možno izkoristiti ves potencial sodelovanja.

Medtem pa so, kot v zadnjih letih že nekajkrat, iz različnih držav in nevladnih organizacij prihajali pozivi k prekinitvi pristopnih pogajanj s Turčijo, zlasti zaradi obsežnih kršitev človekovih pravic. EUobserver celo razmišlja, koliko je za Zahod sploh še smiselno vztrajanje pri tesnih odnosih s Turčijo ter zapiše, da je za graditev strateškega odnosa danes ena zadnjih priložnosti.

Turško pogledovanje proti vzhodu in srečanje Erdogan-Putin

Medtem pa, kot rečeno, Turčija poglablja vezi z Vzhodom. V torek je v Ankaro na obisk pripotoval ruski predsednik Vladimir Putin. S turškim kolegom nista skoparila z besedami o prijateljskem odnosu, kljub temu da državi v sirski vojni sicer načeloma podpirata nasprotni strani.

Slovesno sta otvorila začetek gradnje jedrske elektrarne na jugu Turčije, ki jo bo gradil ruski energetski velikan Rosatom. Začetek projekta so že nekajkrat prestavili, nazadnje zaradi ohladitve odnosov po turški sestrelitvi ruskega letala blizu sirske meje, zdaj pa odlično sovpada z Erdoganovimi velikopoteznimi načrti ob 100. obletnici turške republike. Rusija je sicer za Turčijo izredno pomemben dobavitelj energije, še posebej zemeljskega plina.

Tristranski vrh v Ankari in vojna v Siriji

Včeraj sta se oba voditelja v Ankari sestala še z iranskim predsednikom Rohanijem. Trojica se je sicer srečala že lani novembra v ruskem Sočiju, dogovorjen pa je tudi naslednji vrh v Teheranu.

Tudi tokrat so govorili predvsem o možnostih za končanje državljanske vojne v Siriji, kjer predsednik Asad (s podporo Rusije in Irana ter še posebej po porazu ISIS) prevzema nadzor nad večino države. Konkretnejših zaključkov vrh ni prinesel; voditelji so se sicer zavzeli za trajno prekinitev ognja in nadaljevanje mirovnega procesa iz kazahstanske Astane, pri katerem vsi trije sodelujejo.

Srečanje je pomembno in povedno predvsem, ker kaže na to, kdo ima danes v regiji največji vpliv oz. kako manjša je danes vloga Zahoda kot pred 10 leti. Tudi ameriška vojska, ki je je na terenu sicer malo, le okoli 2.000 vojakov, razmišlja o umiku – danes je predsednik Trump sicer po pogovoru s svetovalci spremenil mnenje o skorajšnjem umiku iz Sirije.

Medtem pa prihajajo različne vesti o udeležbi Francije v sirski vojni, ki je bila do zdaj (le) pomemben del širše mednarodne koalicije proti ISIS pod vodstvom ZDA. Časnik Marianne je namreč pred dnevi objavil neuradno vest, da naj bi se francoski predsednik Macron po srečanju s kurdsko delegacijo odločil vojaško zoperstaviti turški vojski v Afrinu. V torek je tako bližnjevzhodni medij AMN, ki povzema kurdskega Kurdistan 24, objavil novico, da naj bi vsaj 50 francoskih vojakov že vstopilo v Sirijo.

Print Friendly, PDF & Email

1 komentar

Komentiraj