Avstrijski kancler Faymann prva žrtev migrantske krize med državnimi voditelji. Nauk za Slovenijo?

Uredništvo
0

Po sedmih letih vodenja avstrijske vlade in socialno demokratske stranke SPÖ je s čela vlade in stranke sestopil avstrijski kancler Werner Faymann. Odnesla ga je begunska kriza.

Slovo Faymanna od oblasti so sicer pričakovali mnogi, a jih je s svojim dejanjem vendarle presenetil.

Sporočilo, kaj se zgodi z zmernimi sredinskimi politiki, če prevzamejo politično agendo svojih populističnih tekmecev, je v mnogih ozirih zanimivo tudi za Slovenijo.  

Potem ko je lani v Evropo zakorakalo milijon beguncev, je avstrijski kancler Werner Faymann za ignoriranje žaljivih provokacij in zasmehovanj s strani skrajne desnice in obrambo evropskih idealov požel priznanje Bruslja in Berlina.  Dan po njegovem odstopu pa ta socialni demokrat služi zgolj še kot primer, kaj se zgodi s sredinskim politikom, če poskuša kopirati politiko svojih populističnih tekmecev.

Fayman namreč ni zgolj popolnoma spremenil odnosa do migrantov, ki so množično pritisnili na avstrijske meje, ampak je s postavljanjem ograj in drugih napovedanih restrikcij protimigrantsko usmerjeno desnico skušal premagati na njihovem terenu in z njihovimi sredstvi, pišejo na Politico.eu.

Z odstopom je Faymann postal prva žrtev migrantske krize med evropskimi voditelji. V Nemčiji, kjer ob politiki krščansko demokratske kanclerke Angeli Merkel poteka burna razprava kako se odzvati na vzpon antimigrantske  Alternative za Nemčijo, situacijo v Avstriji pozorno spremljajo. Glavni nauk bi se dalo potegniti, da sprememba politične usmeritve, kot je to storil Faymann, ne povrne zaupanja volivcev v zmerne stranke.

Kaj je odneslo Faymanna in kako naprej

Zdi se, da je bil ključen Faymannov problem v nekonsistentnem odnosu do migrantske problematike.

Sprva jih je sprejel odprtih rok, nasprotoval je postavitvi ograje in skušal preseči skrajni desničarski populizem. (Pre)dolgo je vztrajal pri odprtih mejah Z Madžarsko. Ker mu ni uspelo, je moral kasneje zavzeti do prebežnikov manj prijazna stališča.

Slednje je sprožilo nasprotovanja svojemu voditelju znotraj lastne stranke. Tekom zadnjih mesecev je bil pogosto tarča zasmehovanja in kritik glede begunske in gospodarske politike. Vse to je napovedovalo njegov neizbežen odhod z vrha avstrijske politike.

Ta država potrebuje človeka, za katerim bo stala njegova stranka. Vlada mora znova začeti trdo delati. Kdor te podpore nima, tega dela ne bo zmogel,” je sedaj že bivši kancler dejal ob odstopu.

A ta težav znotraj SPÖ še zdaleč ni rešil. V resnici so se šele dobro odprle in s tem še poglobile avstrijsko politično krizo.

Avstrijski socialni demokrati so trenutno namreč močno razklani. Predvsem liberalnejše krilo stranke si želi možnosti oblikovanja koalicije z liberalno stranko, kar je Faymann vedno zavračal. Prav ta del SPÖ-ja je najbolj kritičen tudi do njegove vedno bolj trde politike do prosilcev za azil in migrantov.

Na drugi strani si velik del avstrijskih volivcev želi, da bi bila ta še trša.

Primat prevzemajo Svobodnjaki

Medtem je populistična desničarska Svobodnjaška stranka v strmem vzponu. Ankete jim kažejo 30 odstotno podporo, daleč pred obema zmernima vladnima strankama, obeta se jim tudi zmaga njihovega kandidata na predsedniških volitvah.

Nekateri politični analitiki že napovedujejo, da je zmaga Svobodnjakov na naslednjih splošnih volitvah jeseni 2018 neizbežna.

Kdo bo v Sloveniji zajahal val voditeljskega karizmatičnega populizma?
Globalne družbeno-politične razmere, zaznamovane z regionalnimi konflikti na mejah Evrope od severa do juga in posledicami, ki jih ti prinašajo, zmernim evropskim strankam nikakor ne gredo na roko.

Vse več razočaranih volivcev rešitve vidi v ekstremističnih idejah nekoč obskurnih strančic na obeh straneh političnega pola, ki sedaj dobivajo vse večjo podporo in nevarno ogrožajo velike, zmerno usmerjene tekmece levo-desno od sredine.

Nič drugače ni v Sloveniji, kjer se na polu leve skrajnosti nevarno vzpenja Združena levica topi pa se podpora zmernejši SMC. Volilni potencial nacionalističnega desnega, antimigrantskega populizma pa mika številne akterje desno od sredine.

Najbolj očitno ga je skušala zajeti SDS, nekoliko bolj sramežljivo pa tudi NSi, a nobeni od teh ni prinesel večjega političnega odboja.

Razumljivo, Faymannova zgodba priča, da je pomik obeh desnosredinskih strank proti ekstremizmu lahko dvorezen meč, ki odnese odnese možnosti posega v politično sredino, ob tveganju, da ga potencialni novi volivci ne prepoznajo kot pristnega.

A po Jelinčičevi pasivizaciji prostor “desno od desnice” zagotovo obstaja. Navsezadnje razočarane in jezne volivce v rubriki “neopredeljenih” kot najprepričljivejše zmagovalce naslednjih volitev beležijo prav vse javnomnenjske ankete.

Zagotovo je prav v tem priložnost Aleša Primca in še koga, da temeljito premešajo štrene v slovenski politiki. Da je formula voditeljskega karizmatičnega populizma ta čas vroča kot še nikoli, navsezadnje priča tudi presenetljiv vzpon našega priženjenega rojaka Donalda Trumpa.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime