Urban Šifrar

Kaj z Rupnikovimi mozaiki? “Če Rupnikova umetnost ‘oznanja lažni evangelij’, je edini pravi odgovor tisti o očesu, ki te pohujšuje

|

Več kot mesec je že minil od prvih razkritij obtožb zoper svetovno znanega jezuita in umetnika p. Marka Ivana Rupnika. Po prvih objavah v obrobnih italijanskih medijih in nekaj, kot se je kasneje izkazalo, sprenevedanja njegovih predstojnikov sta bila objavljena pogovora z dvema domnevnima žrtvama, javnost pa je dobila tudi potrditev, da je bil Rupnik zaradi prestopka leta 2019 izobčen.

Zdi se, da je ob smrti in pogrebu papeža Benedikta (in kardinala Pella) ter drugih dejavnikih nastopilo kratko zatišje – vsaj dokler ni časnik Domani objavil pričevanja še tretje nekdanje lojolke in domnevne žrtve Rupnikovega nadlegovanja. Obenem se zgodba tudi sicer odvija naprej: svojo izjavo je objavilo vodstvo slovenskih jezuitov, oglasilo se je več vidnih duhovnikov, v medijih pa se začenja razprava o ravnanju z Rupnikovo zapuščino.

 

… Afera meče slabo luč na številne vpletene, od nekdanjega ljubljanskega nadškofa Šuštarja, kardinala Rodeta in Rupnikovega duhovnega očeta Tomaša Špidlika do vodstva jezuitskega reda in celo papeža Frančiška …

… Vprašanje ostaja, kakšen pogled zavzeti do obstoječih Rupnikovih umetniških del ter do njegove teološke misli. Če so slovenski škofje pozvali k ločevanju med njegovimi slabimi dejanji ter umetniškimi deli, pa so nekateri domači in tuji komentatorji drugačnega mnenja.

Ameriška sakralna umetnika Andrew in Gwyneth Thompson-Briggs za NCR denimo pišeta o dvomu, da bi Rupnikova umetnost, glede na njegovo življenje in spornost njegovega učenja, na nek način ne oznanjala lažnega evangelija …

Članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj … 

Za vse obiskovalce Domovine je na voljo članek: Imela bi nazaj Prešernovo nagrado: kaj sploh p. Rupniku lahko očita Svetlana Makarovič?

»Bog ne bo podpiral naše lenobe« 

|

Velik padec števila nedeljnikov, porok in krstov med epidemijo kaže, da so njegovi vzroki globlji. Sociolog Ivan Albreht (77) pravi, da je covid te procese poglobil, ne pa povzročil. Na celjski škofiji pa omenjajo, da se je cerkveni prostor izčistil. 

V obdobju pandemije so številke nedeljnikov, podeljenih zakramentov in podobne drastično upadle, kot kaže pa se v večini tudi leta 2021, ko so bile koronske omejitve že nekoliko milejše, niso začele zares vračati proti nekdanjim. 

Vzroki

Zakaj je tako? Bi lahko ali pa bi morala Cerkev kaj storiti drugače, da bi bili drugačni tudi trendi? Smo o epidemičnem obdobju že opravili zadostno refleksijo? Z vprašanji smo se obrnili na laike in duhovnike. 

Publicist, zgodovinar in teolog dr. Aleš Maver (44) najprej odgovarja, da se je ob izbruhu pandemije, ko je bil sicer na študijski izmenjavi v Nemčiji, hitro prilagodil novi resničnosti zaprtih cerkva in spletnih bogoslužij, hkrati pa se kasneje hitro integriral v obnovljeno bogoslužno življenje v živo – v Nemčiji je, kot pravi, sicer oviro predstavljalo tudi dosledno upoštevanje prijav k maši. Nasploh pa se mu zdi, »da se ni uresničil ›črni scenarij‹ /…/, po katerem bi ljudje še mesece, celo leta živeli v pretiranem strahu pred okužbo in se izmikali javnemu življenju.« 

Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj … Vsem pa je dostopen prvi članek na zgornjo temo: Letno poročilo Katoliške cerkve: poroke navzdol, pogrebi navzgor

Ali smemo moliti za spreobrnjenje muslimanov?

|

Kakor vselej je menda tudi danes naloga, misija Kristusove Cerkve oznanjati evangelij vsem ljudem – iz preproste ljubezni do njih in želje, da bi našli polnost Resnice in možnost odrešenja, ki je edino v Gospodu. S tem ne mislim, da smo kot katoličani postavljeni nad nevernike in da nam je večna sreča že zagotovljena. Prej obratno: ob daru vere in vseh milostih bomo kvečjemu nosili toliko večjo odgovornost in bomo toliko strožje sojeni.

A kot človeku svoje dobe (vem, slab izgovor) mi misijonarstvo ni naravno. Čeprav sem nemalokrat kaj o njegovi potrebnosti slišal v pridigah ali pri verouku ali na radiu, je prvi aksiom v moji glavi, ko pogovor s kakšnim znancem ali še-ne-tako-bližnjim prijateljem nanese na vprašanje posameznikovega »verskega prepričanja«, ta, da – okej – vsak pač veruje, kar veruje. Jaz to, ti pa to. Stvar osebne izbire. Vsak po svoje. Spoštujem tvojo izbiro. (Zanimivo, kakšna kopica takih relativističnih fraz se je že zasidrala v našem vsakdanjem govoru:)

Seveda je prav, da ne glede na njegovo vero spoštujem vsakogar. Celo da ga imam zelo, zelo rad. Ampak takšne fraze odražajo nekaj drugega: aksiom, miselnost, da vera v našega Gospoda ni nujno najboljša ali potrebna za odrešenje vsakega človeka in da torej tudi nimam potrebe niti dolžnosti, da bi želel in se trudil, da bi jo spoznali vsi …

…

A pojdimo po vrsti: na nadškofijo je tako romala pritožba z zvenečim in danes kar močno pozornost vzbujajočim očitkom: da smo molili besedilo, ki ni v skladu z učenjem zadnjega koncila … (»Kralj bodi tudi vseh tistih, ki žive še v zmotah poganstva ali islama; reši jih iz teme in privedi jih k luči in v božje kraljestvo … «

Dva komentarja bi rad podal na to obtožbo, čeprav bi nekateri očitno raje videli, da gre vse skupaj mimo brez pogovora in razčiščenja …

Članek Urbana Šifrarja, ki je del razprave okrog nekaterih razhajanj med katoličani, ki jim je blizu tradicija, ter prevladujočo cerkveno doktrino, v konkretnem primeru glede molitve za “spreobrnjenje poganov in tistih, ki žive v zmoti islama”, je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina.

Digitalno naročnino lahko še nekaj dni sklenete po znižani decembrski ceni. Z njo boste med drugim dobili tudi dostop do članka Andreje Barat z naslovom V čem je zmota tradicionalistov in zakaj že desetletja ne molimo več za “spreobrnjenje poganov in tistih, ki žive v zmoti islama”?

Razkrita vsebina pisem dveh nekdanjih redovnic o p. Rupniku

|

Zgodba v zvezi z obtožbami zoper svetovno znanega slovenskega umetnika in jezuita p. Marka Ivana Rupnika se nadaljuje, trenutno pa je jasno, da gre za dve različni skupini obtožb. Tista, ki se je pojavila kasneje, je bila včeraj potrjena s strani vrhovnega jezuitskega predstojnika, o čemer pišemo tu: p. Rupnik je storil hud prestopek, ko je leta 2019 pri spovedi podelil odvezo sokrivki, ženski, s katero je imel spolne odnose.

Obtožbe, ki so se v medijih pojavile prve, pa se nanašajo na domnevne “psihične, fizične in duhovne” zlorabe, ki naj bi jih p. Rupnik izvajal nad redovnicami iz skupnosti Loyola, ki jo je pomagal ustanoviti. Na Domovini razkrivamo pismi dveh nekdanjih redovnic, ki sta ju junija letos poslali v Vatikan.

Članek o vsebini pisem je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko po akcijski adventni ceni sklenete spodaj in si zagotovite dostop do tega ter številnih drugih naročniških člankov.

Za vse obiskovalce Domovine pa je na voljo članek: Predstojnik potrdil: Rupnik je bil leta 2019 zaradi prestopka izobčen. Razkrivamo pismi nekdanjih redovnic

“Fluidna diplomacija” papeža Frančiška v odnosih s Kitajsko ima mnogo kritikov

|

V zadnjem prispevku smo na Domovini povzeli dogajanje v zvezi z burnimi odnosi med Svetim sedežem in Ljudsko republiko Kitajsko, ki zadevajo že leta bolj ali manj preganjane katoličane v tej državi. Tokrat pa se spustimo v miselnost papeža Frančiška in njegovih izbranih diplomatov, ki jo, po mnenju poznavalcev, dogajanje razodeva.

Sveti oče se pri svojem delovanju, kar se tiče diplomacije, pogosto sklicuje na glavnega diplomata sv. Janeza Pavla II., Agostina Casarolija, arhitekta za t. i. Ostpolitik, strategijo v odnosu do vzhodnih komunističnih držav. Pa je primerjava res na mestu? Nekateri poznavalci se ne strinjajo …

“Razlika je v tem: Casarolijev dialog ni bil dialog za vsako ceno. /…/ Na koncu je bil to dialog, usmerjen k reševanju katoličanov in služenju njim, tam kjer so bili. /…/ Po drugi strani se zdi dialog papeža Frančiška dialog za vsako ceno, do te mere, da je možno narediti korak nazaj, ko pride do zavzemanja jasnih pozicij,” piše vatikanist Andrea Gagliarducci.

Kritike slavnega sporazuma s Kitajsko komunistično partijo o imenovanju škofov so glasne in prihajajo tako od visokih cerkvenih predstavnikov kot od diplomatov in držav, ki so v odnosu do Kitajske odločnejše. Kaj odgovarja papež Frančišek in kaj kardinal Tagle, o katerem se govori kot kandidatu za Frančiškovega naslednika? Dialog ostaja nujen …

A tudi če bi se Vatikan v resnici odločil drugače, je malo verjetno, da bi skrbi kritikov povsem pomiril: sebe je namreč pripeljal v situacijo, ki se zdi skoraj brezizhodna, če ne želimo dramatičnih posledic, pišejo analitiki.

Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Naročnik lahko po adventni ceni postanete spodaj. 

Za vse obiskovalce pa je odprt prvi članek na to temo: Med Vatikanom in Kitajsko se zapleta zaradi že tako ali tako spornega sporazuma

Pogojna zaporna kazen za slovenskega duhovnika: ko zgledno postopata tako cerkvena kot posvetna oblast

|

Prejšnji teden se je po slovenski javnosti razširila vest, da je saga o nekdanjem ljutomerskem župniku Andreju Zrimu, ki je bil obtožen spolnega nasilja nad mladoletnimi in odraslimi osebami, dobila sodni epilog tudi na civilni ravni. Zrim je bil obsojen na zaporno kazen. 

Poglejmo, kaj se je pravzaprav dogajalo in kako je v tem primeru ravnala Cerkev.

…

A več prijaviteljev nasilja se je leta 2018 zglasilo pri škofu Štumpfu, ki je Andreja Zrima “po skupnem prijateljskem pogovoru zaradi suma zlorabe mladoletne osebe moral v skladu s Smernicami začasno umakniti iz pastoralnega vodenja župnije”. To je škof storil z dekretom in dodal, da umik iz župnije nikakor ne pomeni, da je osumljeni resnično kriv, ampak bo to pokazal postopek. Duhovnik je župnijo tako zapustil in se umaknil, hkrati pa so stekli postopki na cerkvenem sodišču….

Članek je dostopen digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalni naročnik lahko, zdaj še po akcijski jesenski ceni, postanete spodaj. 

Za vse obiskovalce Domovine je na voljo članek: Vatikan pritiska na nemške škofe, ti se upirajo: zaostrovanje, ki mu nismo bili priča že stoletja

Zorko Simčič: človek rodu, ki bi moral umreti 

|

Konec novembra so posebni dnevi: mošt kipeč dozori v vino, kašče in garaže so do roba polne zrelih plodov, jesenski nalivi pa komaj opazno potihnejo in nepozornim ljudem naznanijo: Sedaj je zadnji sinji čas pred zimo … In prav v te tihe dneve se prikrade ena posebej lepa misel: na rojstni dan našega ljubega poslednjega desetega brata – akademika Zorka Simčiča.

Celoten članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina. Digitalni naročnik lahko po jesenski ceni postanete spodaj.