Tino Mamić 
Na letalu so mi pred leti postregli s posušeno oljko v začinjenem olju, ki je zrasla v nekdaj armenski vzhodni Turčiji. Izvrstni okus, še danes se mi usta ob misli na to napolnijo s slino, je bil zame nedvomen dokaz, da je to sadež iz krajev, kjer se je nahajal paradiž.
Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.
Na dan Evrope je politična elita, postrojena pred ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, strumno vstala in zapela, kot da bi šlo za himno: »Hej, brigade, razpodite, požgite! Hej, mašinca, zagodi! Za nas ni pregrad in ne mej!« Potem je vlada ukazala vrnitev kipa Tita, ki je ukazal in javno napovedal poboje, v objekt, kamor prihajajo najvišji diplomatski gostje iz tujine, grad Brdo. Med spominsko slovesnostjo za umrlimi žrtvami komunizma pa je vlada, zato ker se je pred parlamentom zbrala množica s svečami, ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunizma.
Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.
Erevan je prestolnica, v kateri ima vinska klet višji stolp od mestne hiše v njeni neposredni bližini. Imenuje se po Noetu, njegova barka je namreč pristala na gori Ararat. Ko so stoletne vode odtekle, pa je zasadil vinograd. Kam daleč stran od Ararata očak Noe v času, ko ni bilo ne vozil ne cest, seveda ni mogel. Zato lahko Armenci med vsemi narodi na Zemlji najbolj argumentirano trdijo, da je najstarejše vino armensko. Tega jim seveda vsi ne priznajo zlahka, sosednji Gruzinci, denimo, dokazujejo, da so arheologi pri njih odkrili veliko starejše vinske amfore od armenskih.
Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.
Slovenija in Evropa se soočata s problemom, na katerega strokovnjaki opozarjajo že desetletja. Zdaj je pozno, mestoma tudi prepozno. Veliko škode je namreč nepopravljive. To je slaba novica.
Uvodnik je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.
V arabskih državah se vedno sprašuješ, kako izgledajo ljudje pod svojimi dolgimi oblekami. Posebej skrivnosten je ženski svet, ki mu muslimani pred svetom radi zakrivajo celo oči. Na letalu za Armenijo, polnem Armencev, ki se vračajo v domovino, je bilo zato zelo posebno, saj ta indoevropski narod pripada zahodni, »slečeni« kulturi.
Prispevek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.
Na Primorskem prostovoljci še vedno v revolucionarnem duhu, kot se je reklo včasih, obnavljajo napise na hribih, ki slavijo Josipa Broza Tita. Obenem ignorirajo 13. maj, obletnico prvega oboroženega upora proti okupatorju s strani treh Primorcev. Zakaj je revolucija še vedno močnejša od zgodovinskih dejstev, smo povprašali tri Primorce: zgodovinarja Renata Podbersiča, nekdanjega politika Igorja Bavčarja in političnega analitika Luko Lisjaka Gabrijelčiča.
V eni stvari so si tudi najhujši ideološki nasprotniki iz obeh političnih taborov enotni: Primorska je politično gledano pretežno levičarska. Rdeča. Zakaj je prišlo do tega, pa je mnenj veliko. V pričakovanju 13. maja, ko praznujemo obletnico prvega spopada z okupatorjem po aprilski kapitulaciji Jugoslavije leta 1941, smo več slovenskim zgodovinarjem, ki proučujejo Primorsko, postavili nekaj vprašanj.
Nekaj izsekov:
»Primorce je bilo sprva lažje pridobiti za boj proti okupatorju, saj je Komunistična partija Slovenije (KPS) spretno izrabila njihovo željo za boj proti fašizmu. Po drugi strani je treba priznati, da predvojne slovenske meščanske stranke po okupaciji Primorski niso namenile posebne pozornosti. Kdor prvi pride, prvi melje, pravi star slovenski pregovor,« pravi Renato Podbersič
Igor Bavčar na vprašanje o zlorabi partizanstva odgovarja: »Kdo je torej ta odpor zlorabil, kot pravite? Ta primorska generacija ne. To je najbrž posledica prihoda Janeza Stanovnika in Aleša Beblerja na Primorsko.
Luka Lisjak Gabrijelčič: “Poleg tega so teme iz kulturnega boja (NOB, vprašanje odnosa med Cerkvijo in državo ipd.) na Primorskem odmevale drugače kot drugod po Sloveniji in leve stranke so jih lahko tu učinkoviteje izkoriščale kot desne.”
Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem 97. številke tednika Domovina, ki jo najdete na prodajnih mestih tiska. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj, s tem pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin, priporočenih dogodkov, prireditev, knjig, podcastov … ter sproti še podprete neodvisno novinarstvo.
Za naročnike na temo rdeče Primorske na voljo še komentar Milana Gregoriča: Ali je Primorska bolj rdeča kot ostala Slovenija
Oče je rekel, da se rusko ne bom učil, in smo se preselili v Ljubljano. – Videl sem, da živilsko industrijo kupujejo Kitajci. – V Sloveniji je čedalje slabše, davčni pritisk je vse hujši, zato resno razmišljam, da bi šel v Bosno. – Slovenci bi morali biti prijaznejši eden z drugim. – Če kupiš slovensko blago, podpiraš naše državljane. – Dober politik je daljnoviden, ne pa kratkoviden.
Ekonomist Franc Frelih (69) iz Šentruperta je industrialec, lastnik 17 velikih podjetij doma in v tujini. Družinsko podjetje s strojem za plastiko je zagnal v hlevu njegov pokojni oče Josip Frelih (1928–2020). Veliko se posveča slovenski živilski industriji in vlaga v njen razvoj. Pohvali se, da je tovarna Dana v Mirni edina, ki za sok še melje slovenska jabolka. Na lestvici najbogatejših Slovencev je trenutno na 16. mestu, v Finance Manager pa njegovo premoženje ocenjujejo na 132 milijonov evrov. Franc je imel dva brata, vsi trije pa so imeli po štiri otroke; tako se že v tretji generaciji nadaljujejo tudi družinski posli. Franc Frelih je dolga leta aktiven v Gospodarski zbornici Dolenjske in Bele krajine, ki si je zadala za cilj postati najuspešnejša v državi.
Intervju s Francem Frelihom je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj, pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin, priporočil dogodkov, prireditev, knjig in podcastov ter sproti še podprete neodvisno novinarstvo.
Vsem obiskovalcem Domovine je na voljo intervju: Klemen Jančič, pek in slaščičar: Če nič ne tvegaš, se ne premakneš nikamor. Je pa strašljivo, če to počneš pri 21-tih letih (1. del)
Predlog Milana Kučana, prvega predsednika samostojne in demokratične Slovenije, si že sam po sebi zasluži spoštovanje. Predsednik, tudi bivši, namreč simbolizira državo, pa če je to državljanu všeč ali ne. Nič ni narobe, če se predlogu argumentirano nasprotuje, ni pa dostojno, da se mu načeloma oporeka in se ga ob tem še žali. A papir prenese vse. Internet pa še več.
Uvodnik je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.
Slovenska družba, slovenska kultura in slovenska država stoji in pade s – kmetom. Kmet je bil v celotni zgodovini temelj razvoja slovenske civilizacije. Kmet je bil predstavnik ljudstva, ki je sedel na knežjem kamnu in je simbolično izročil oblast karantanskemu vladarju. To karantansko, izvorno slovensko idejo, ki je bila v nasprotju s tedaj uveljavljeno premiso, da ima vladar oblast, dano od Boga, je povzel francoski pravni zgodovinar Jean Bodin, od njega pa pisec ameriške deklaracije o neodvisnosti Thomas Jefferson. Ameriška revolucija, po kateri svet ni bil več enak kot prej, je bila tako teoretično utemeljena v slovenski Karantaniji, deželi, kjer je oblast podelil kmet.
Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.
Moško petje, v moškem zboru, je nekaj posebnega, čeprav so mešani zbori vedno veliko lepši, lahko pa so tudi bolj ubrani in zveneči.
Mogoče mi je ta ljubezen bila položena v zibelko in si sam sploh nisem kriv. Stari oče je veliko prepeval, ko je, kot rečemo po domače, šel v Čaven. Kot kralj po planinski višavi. Tudi mama je od vedno zaljubljena v petje. Mojih dalmatinskih prednikov se kot pevcev ne spominjam. Sem pa vedno, tako kot moji starši, oboževal klapsko petje. »Ja sam mladi Dalmatinac, kuća mi je kokošinjac …« me je učil tata takoj, ko sem začel peti. Mogoče je to bila prerokba, saj je moja pisarna od vedno precej podobna prav kokošnjaku.
Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Naročnino na Domovino lahko sklenete spodaj.
V Sloveniji je tako, da določene nepravilnosti leta in leta samo gledamo in gledamo. Ničesar pa ne storimo. Kot da bo čas sam prinesel spremembe. A jih ne. Ko vidiš, da nekdo ponavlja eno in isto dejanje, ne moreš pričakovati različnega rezultata. Albert Einstein je rekel celo, da je vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate – norost.
Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Naročnino na Domovino lahko sklenete spodaj.
Ko ima človek vse, ko je presit, mu postane dolgčas. Zato začne delati neumnosti. Mnoge civilizacije so se razvile, obogatile, padle v dekadenco in propadle. V tem življenjskem ciklu se velikokrat počasi opuščajo tradicionalne vrednote, stara vera in skrb za okolje. Upade tudi rodnost. Mnoge civilizacije so propadle, ker so uničile naravno okolje. Vikingi na Grenlandiji, kot pove že ime, v Zeleni deželi, so v srednjem veku posekali vsa drevesa in izginili.
Podobna zgodba z ekološko katastrofo zaradi izsekavanja dreves se je zgodila na Velikonočnih otokih v Tihem oceanu. Za to civilizacijo danes sploh ne bi vedeli, če ne bi za njimi ostale velikanske izklesane kamnite glave. Tudi pri propadu Rima je bil eden od pomembnih vzrokov (nekateri trdijo, da celo najpomembnejši) uničevanje naravnega okolja, predvsem izsekavanje gozdov. Zdi se, da so bile družbene razmere v Rimskem cesarstvu v stoletjih pred njegovim propadom zelo podobne sodobni, družbeno spreminjajoči se Evropi. Dekadentni, če povemo brez dlake na jeziku.
Komentar Tina Mamića je v celoti na voljo v tekoči številki tednika Domovina ter digitalnim naročnikom. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.
Pred 70 leti smo se vsak četrtek zbrali na vasi in ob radiu prepevali. – Kritika narodno-zabavne glasbe verjetno izvira iz nevoščljivosti. – Delitev Slovenije na ruralno in urbano je velik nesmisel. – Ko sem začel brati Terčeljeve pesmi in prozo, sem pred njim takoj pokleknil. – Ogromno pesmi, ki jih prepevamo v cerkvi, je Terčeljevih. – Terčelj je zagotovo premaknil svet.
Diplomirani slavist in magister etnoloških znanosti Ivan Sivec (73) je najplodovitejši in najpriljubljenejši slovenski pisatelj v zgodovini. Napisal je 176 knjig v skupni nakladi 350.000 izvodov. Če bi zložili eno na drugo, bi nastal 6600 metrov visok stolp, višji od Triglava in Škrlatice skupaj. Po njegovih knjigah so bili posneti štirje filmi. Njegova najnovejša knjiga so šmarnice o Filipu Terčelju (Založba Iskreni). Ivan Sivec je vso kariero delal kot profesionalni radijski novinar in urednik s širokim znanjem muzikologa, etnologa in zgodovinarja. Napisal je več kot 3000 besedil za najboljše narodnozabavne in druge glasbene skupine. Mnoge pesmi so uspešnice, ki so jih peli Avseniki in Slak ter Oto Pestner (67) in Helena Blagne (59).
Največji slovenski pisatelj je nedvomno Ivan Cankar, najpriljubljenejši pa Ivan Sivec. Predstavljajte si, da bi se znašli v doživljenjskem zaporu ali pred sodnikom, ki bi vas za ceno življenja vprašal, kdo ste. Kako bi se mu predstavili, če bi v enem ali dveh stavkih morali povedati nekaj o sebi?
Hm. Vsekakor takole: sem družinski oče, imam dva otroka, tri vnuke, družina je na prvem mestu. Zatem pa bi rekel, da sem pisatelj in pisec besedil. Omenjate priljubljenost. Verjetno zaradi obsega: napisal sem 176 knjig različnih žanrov. Sem učenec ustvarjalne šole pisanja in vem, kako je treba obdelati določeno temo. Eno je slikanica, drugo je zgodovinski roman, tretje je povest. Doslej je največ knjig napisal France Bevk – 124. Moj cilj je bil 125 knjig, a jih je nastalo že precej več. (smeh)
Ste tudi vsestranski pisatelj. Vaša osnovna kariera je novinarska, za Radio Slovenija ste delali reportaže. Ste tudi muzikolog, pisali ste skladbe za ansamble, predvsem narodnozabavne. Vaša osnovna žilica pa je to, da ste etnolog in zgodovinar. Kako zajemate tako na široko?
To pravzaprav ni tako široko, ampak je to vse moje življenje. Kar delam, črpam iz slovenskih korenin in Slovencem vračam. Zanima me vse, predvsem pa slovenska zgodovina, v katero sodijo tudi pesmi, literatura, običaji … Že kot osnovnošolec sem popisoval običaje za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Dr. Niko Kuret, takrat najbolj znan etnolog, avtor vsem poznanih dveh velikih knjig Praznično leto Slovencev, me je povabil, da bi postal eden od informatorjev, popisovalcev ustnega izročila. Takrat sem se seznanil z narodnimi običaji, ki so mi zelo všeč. Užival sem v delu na podeželju, kjer so korenine običajev. Tudi doma v rodnih Mostah pri Komendi smo še živeli v skupnosti, v kateri smo imeli skupna dela in tudi skupno rajanje, recimo ob pustu ali ohcetih. V tem sem res užival. Ko je po koncu ličkanja koruze godec zaigral, so starejši zaplesali, jaz pa kot fantič seveda še ne, bilo pa mi je zelo všeč in glasba mi je ostala v ušesih.
Odraščal sem z Avseniki. Letos praznujemo sedemdeset let njihove glasbe. To je bila nova zvrst glasbe, narodnozabavna. Doma takrat še nismo imeli radijskega sprejemnika, hodili smo ga poslušat k sosedu. Takrat se je ob Četrtkovem večeru domačih pesmi in napevov zbralo pol vasi. To je bilo pred sedemdesetimi leti, jaz sem bil takrat star štiri leta. To je bil praznik na vasi. Ljudje so prej prišli domov s polja, prej so zaprli delavnice. Zbrali smo se na trati, vas se je povezala, to je bilo tudi neke vrste družabno srečanje. Predvsem pa je bila glasba nekaj izjemnega.
Rekli ste, da je narodnozabavna glasba nova. Pravzaprav pa gre za nadaljevanje ljudske glasbe – posodobljene, a enake. Koliko pesmi ste napisali in za koga?
Intervju je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem Tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.
Kdor pozna afriške diplomate, ve, da jim protokol veliko pomeni. Več kot Evropejcem. Zato slovenski poslanki res ne bi mogli izbrati bolj neprimernega sloga oblačenja, kot sta ga ubrali na uradnem obisku v Afriki. V Ugandi, kjer je parlament po izgledu podoben britanskemu, z zelenimi usnjenimi sedeži, kjer težko najdeš politika brez kravate, so gotovo doživeli kulturni šok ob pogledu na potetovirano predsednico parlamenta v kratki majici z dekoltejem, ali ko so uzrli golo poslankino koleno štrleče skozi zevajočo luknjo kavbojk.
Priporočilo je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj …
Robert Golob ni niti izjemen podjetnik niti odličen komunikator. Gre za nekdanjega direktorja, ki je bil politično nastavljen in je samo upravljal podjetje, obdarjeno z monopoli, kar ni nikakršen dokaz podjetniškega talenta. Njegovi predvolilni nastopi pa so razkrili, da ne gre za sposobnega, ampak bolj za bahavega komunikatorja. Padec priljubljenosti pri ljudeh in botrih je bil zato predvidljiv. Zato je treba danes še toliko bolj jasno pokazati s prstom na erike žnidaršič, ki so medijsko pozornost usmerile v smer Svobode, in joce pečečnike, ki niso glasno povedali, da bo gospodarstvu še ena leva vlada naredila več škode kot desnosredinska.
Skratka, levičarski mediji so jasno pokazali, da si botri želijo reforme vlade. Odstavitev državnega sekretarja to ni. Tudi zamenjava ministra ne. Reforma vlade je, če se zamenja premierja.
Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina.
Tednik Domovina lahko kupite tudi na prodajnih mestih tiska od četrtka naprej za 3,60 €.
Vsem obiskovalcem Domovine je na voljo članek: Poznavalci: Golobova vlada ima največ težav z operativnostjo in strateškim razmišljanjem