Strokovnjaki o rešitvah za javni zdravstveni sistem: Kako naj denar sledi pacientom, in ne papirjem

Letno poročilo ZZZS razkriva, da smo v letu 2019 v Sloveniji iz javnih virov ter prispevki iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ), ki nam ga odtrgajo od plače, zagotavljali okoli 73% vseh sredstev za zdravstvo, ostalo pa iz zasebnih v obliki prostovoljnega zavarovanja in neposrednih (do)plačil. Delež zasebnega financiranja v Sloveniji je primerljiv s povprečjem držav EU.

Po strukturi virov pa Slovenija izstopa po nizkem deležu proračunskih virov – 4% napram 31% – oziroma po visokem deležu, kar je razvidno iz grafa, ki ga med javnimi viri pokrije OZZ. 

Ekonomist dr. Janez Šušteršič, nekdanji direktor vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj ter nekdanji finančni minister, pojasnjuje, da težava ni struktura financiranja, pač pa to, kaj dopolnilno zavarovanje pokriva, in kdo določa, koliko mora dopolnilno zavarovanje plačevati …

Glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je Jasno, poudarja Črt Kostevc, predstojnik katedre za mednarodno ekonomijo in poslovanje na ljubljanski Ekonomski fakulteti, da bo seveda izpad sredstev – okoli 650 milijonov evrov – treba z nečim nadomestiti, če želimo ohraniti sedanji obseg zdravstvenih storitev.

Članek je ekskluzivno na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

Za vse obiskovalce Domovine je na voljo odprt članek: Še en očiten znak zavoženega javnega zdravstva: razcvet komercialnih zdravstvenih zavarovanj

Z razlago, kako je postavljen zdravstveni sistem, kaj je v resnici javno in kaj zasebno zdravstvo in kje je v njem mesto “dvoživk” ter zasebnih zavarovalnic” smo se ukvarjali tudi v Odmevu tedna:

(na primeru peke štruc kruha)
[/su_note]

Živinoreja na udaru: Cena, ki bi jo za agresivno “podnebno politiko” plačalo slovensko kmetijstvo

Golobova vlada je v decembru formirala Strateški svet za prehrano, polovica člankov katerega so vegani, v njem pa ni strokovnjakov iz medicinske in biotehniške stroke. Slednje je dvignilo nekaj razburjenja v strokovni javnosti, zato je vlada napovedala širitev sveta.

Pa vendarle je usmeritev vladne politike k bolj rastlinskem prehranjevanju jasna. Kaj to pomeni za zdravje in razvoj ljudi, pa tudi iz okoljskega vidika, smo pisali v članku z naslovom Vladna prehranska politika: o zdravi prehrani nam bodo svetovali pretežno vegani. Kaj to pomeni. Omenjeni članek je na voljo vsem obiskovalcem Domovine.

V pričujočem članku pa se osredotočamo predvsem na posledice takšnega pristopa k prehranjevanju za slovensko kmetijstvo. 

Da gre pri “podnebnih politikah” v kontekstu živinoreje zares, kaže nizozemski primer, kjer v boju proti dušikovim izpustom vladna strategija narekuje zmanjšanje števila živine za 30 %, tj. okoli 11 200 kmetij in znatno zmanjšanje 17 600 kmetij.

Ukrep bo skupno prizadel več kot polovico nizozemskih kmetij. Kaj, če se podobno uvede tudi pri nas?

Kaj se ob prehodu na večinsko rastlinsko produkcijo v Sloveniji zgodi s samooskrbo, prehransko varnostjo, uporabnostjo kmetijskih zemljišč na razgibanem terenu?

Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Za vse obiskovalce Domovine je odprt članek: Vladna prehranska politika: o zdravi prehrani nam bodo svetovali pretežno vegani. Kaj to pomeni