Sveti Luka slika Devico – Maerten van Heemskerck 

Mrko je sedel in s čopičem vlekel poteze po platnu. Molčal je. Le vsake toliko je jezno in brezvoljno vzdihnil. 

Ni vedela, kaj je narobe. 

Že celo jutro ni rekel niti besede. Komaj da jo je pozdravil, ko je prišel. Ni ji bilo prijetno. Nasprotno: bilo je mučno. Tišino sta prekinjala le ščebet papige in Deteta v njenem naročju, ki se je igralo s papigo. Videla je, da mu ni prav in skušala je utišati tako otroka kot ptiča, pa zaman. 

Ni več zdržala. Ko je spet zavzdihnil, je izkoristila priložnost, zbrala pogum in ga vprašala: 

»Luka, kaj je narobe?« 

Članek je dostopen digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalni naročnik lahko postanete spodaj. 

Petelini – Ito Jakuchu 

»Gospod Čušin! Saj ste gospod Čušin, kajne? Kaj pa vi tukaj?!« 

Jebela cesta, sunce žarko in vsi svetniki božji! Čisto mirno sem hotel zabiti čas v sredo popoldne, ko sem med eno in drugo službeno obveznostjo obvisel v prestolnem, glavnem in najlepšem mestu, in sem se odločil, da bom svoj pogled raje pasel po umetniških slikah kot  po izložbah ali mimoidočih pofreskanih mladenkah in sem zavil v eno od galerij, pa ga ni miru in ga ni! 

»Sem Čušin, ne vem če sem gospod, sem pa Čušin, brez dvoma. In sem tukaj, kot ste tukaj vi, ki vas ne poznam, vam ne vem imena in vas vidim prvič v življenju. In upam, da tudi zadnjič!« 

Celoten članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina. Digitalni naročnik lahko po jesenski ceni postanete spodaj.

Lutkar – Norman Rockwell 

»Klanjam se, Alenka!« 

»O, Marjan! Moj poklon.« 

»Zakaj pa se mi ti klanjaš?« 

»Zakaj pa ne?« 

»Ko sem bil tvoj šef, si mi komaj rekla ›dober dan‹, zdaj se mi pa klanjaš. Kaj bi rada?« 

»Nič ne bi rada. Od tebe že ne. Kaj pa sploh lahko pričakujem od tebe? A? Kaj lahko storiš? Še ko si bil moj šef, nisi mogel nič, kaj boš pa zdaj, revček?!« 

»Ne repenči se preveč. Ko si bila ti šefica, se nam tudi ni samo smejalo. In ne pozabi, da sem na položaju vseeno zdržal dlje kot ti!« 

Gospod Ikar, predvidevam – Walter Battiss 

Videla je, da leži na tleh. 

V njej se je – kljub populističnemu feminističnemu pogledu na svet, ki ga je prostodušno in precej bojevito rada razglašala vsepovsod – zganila prvinska ženska narava, ki je – o, kako jo je bilo kasneje, ko je reflektirala in analizirala dogodek, sram pred samo sabo – vendarle nežna, celo materinska, in je ležala pokopana globoko pod sloji pudra, šminke in agitpropovskega besednjaka. 

Stekla je k njemu in zvok visokih petk, ki so udarjale ob tlakovce, se je razlegel po praznem Trgu republike. Sklonila se je k njemu, pristno zaskrbljena za sočloveka. Usmiljeni Samarijan, ki je že kako desetletje ležal v skalnem grobu njenega srca, je kar na lepem vstal od mrtvih. 

»Ste padli? Ste se udarili? Vas boli? Pokličem rešilca?« se ji je usulo iz ust, da se je še sama skoraj prestrašila, on pa je odprl oči, trudoma in čisto malo dvignil glavo ter zaječal: 

»Da.« 

Ženska sprehaja svojega psa – Vincent van Gogh 

Policist je naveličano zavzdihnil.  

Tole ni bil ravno njegov dan. Že navsezgodaj se je sprl z ženo. Oziroma bolje bi bilo reči, da se je ona sprla z njim. On je hotel samo v miru pozajtrkovati in spiti svojo jutranjo kavo, ona pa mu je kar na lepem začela pridigati o škodi, ki jo kofein in mleko povzročita praznemu želodcu, o šunki pa, ki si jo misli zložiti v sendvič, sploh ne bo zgubljala besed. Ko je rekel, da nekaj pa le mora jesti, mu je postregla s sesekljanim avokadom. Saj ne da je vedel, da je avokado, moral jo je vprašati in mu je z veseljem pojasnila. Tiho jo je še vprašal, če se to samo žveči in izpljune ali je treba pogoltniti, ker zgleda tako, kot da je nekdo zadevo že prežvečil pred njim, vendar tega ni vprašal zadosti tiho. Slišala ga je in odveč je pripomba, da vprašanja ni bila vesela. Končalo se je z (običajnim) kričanjem, loputanjem vrat in grožnjo, da bo kar šla. 

Celoten članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina. Digitalni naročnik lahko po jesenski ceni postanete spodaj.

Mojzes razširi temo nad Egipt – Marc Chagall

Na četrtkovo jutro po prvem krogu drugih volitev v supervolilnem letu se je trstičje ob rjavi mlakuži nekolikanj zganilo. Roko na srce: to »ganotje« je bilo komajda opazno, saj se je nad mlakužo, potok imenovano, pa tudi nad vso vasjo, ki ji pravijo mesto, in še širše – torej tudi nad kočami, hišami in tako zvanimi graščinami – vlekla koprenasta megla. Ptiči so čivkali, da so nastopili »mračni časi«, a žaba, ki je priskakljala na rob mlakuže in je bila torej vzrok, da se je trstičje zganilo, o tem ni vedela ničesar. Predvsem pa ni videla skoraj ničesar. Zato je zgolj zakvakala:

»Kva?!«

Naslednji hip pa se je silno prestrašila, kajti palica, ki je, napol pogreznjena v blato, ležala blizu nje, je rekla:

»Ne kva. Kaj?«

Žaba je prestrašena skoraj otrpnila, pa vendarle zmogla še enkrat zakvakati:

»Kva?! Kva dogaja, n-ne?!«

Che Guevara – Andy Warhol

– Torej je Malanga fotografiral Cheja?

– Ne, ne, fotografijo je posnel Corda.

– Kdo? Kordiš?

– Ne, ne Kordiš! Alberto Corda, kubanski fotograf. Bog se nas usmili, kje ste pa zdaj Kordiša našli?

– Ja no, toliko govora o komunizmu, levici in prevarah … Misel hitro preskoči.

– Da, da. Pa Warhol, jasno …

Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Naročnik lahko po jesenski ceni postanete spodaj.

Ločitev – William Holbrook Beard

Naj povem, da sem šef komisije za nesmisle. Nesmiselno bi bilo to skrivati. Predvsem pa bi tale moja zgodba ne imela nobenega smisla, če bi vam tega ne povedal. Da sem, namreč, kar sem: šef omenjene komisije. Komisije za nesmisle.

Priznam, da v šestih mesecih odkar sem bil imenovan na to mesto, še nisem ugotovil, ali naša komisija – Komisija za nesmisle – nesmisle preprečuje ali propagira. Ampak plača je dobra in nesmiselno bi bilo, da bi zaradi take malenkosti, kot je smiselnost službe oziroma delovnega procesa kot takega, izgubil službo. Oziroma dobro plačano delovno mesto.

Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Naročnik lahko po jesenski ceni postanete spodaj.

Ljubimca – Rene Magritte

»Je kaj narobe?« jo je vprašal, ko je prišel zjutraj iz kopalnice in jo našel, kako brska po njegovem mobitelu.

»Ne vem?« je bevsknila s tonom, zaradi katerega so se mu naježile dlake na vratu: »Ti meni povej!«

»Ne vem,« je odgovarjal previdno in počasi. Jasno mu je bilo, da je nekaj hudo narobe, a se mu niti pod razno ni sanjalo, kaj bi lahko bilo. »Ti brskaš po mojem telefonu. Ti povej, kaj je?«

»A zdaj pa še tvojega telefona ne smem več vzeti v roke, ali kaj?!« je izbruhnila, hip za tem pa je bila že na robu joka: »Kaj pa skrivaš pred mano?«

»Jebela cesta, pa kaj je to za ena histerija,« mu je šinilo skozi glavo, »kaj se ji blede? A je morda že ›mena‹, ker tole je ›tumač‹ za PMS,« na glas pa je rekel:

»Nič. Prav nič ne skrivam. V miru poglej in preglej vse, kar želiš in kar te zanima.«

Kraljica Elizabeta II. – Arthur Pan

Vstopil je v svojo pisarno zelo razburjen.

Zelo razburjen.

Razburjen do te mere, da je med hojo celo nekoliko premikal roki in mu tako nista viseli ob telesu nemočno spuščeni, kot premočena krila kakega ptiča.

Prvi hip je hotel celo zaloputniti z vrati, pa si je nato premislil. Če namreč zapre vrata, jih bo, ko bo hotel iti ven, moral spet odpreti. To pa je že preveč. Za en dan. Poleg tega je rad vztrajal pri svojih odločitvah. Če torej zapre vrata in vztraja pri odločitvi, kaj naj stori, ko bo konec službe? Odpre okno in odleti? A mu niso prav s tem grozili, ko se je ugnezdil v tej pisarni? Da bo kmalu odletel! Da bo odletel, če ne bo …

Glava ga je zabolela. Kar se je zgodilo vsakič, kadar sta mu skoznjo šinili več kot dve misli v hitrem sosledju. Ne velikokrat torej. Danes pa že drugič!

Mož s skodranimi lasmi – Rembrandt

»Rekli ste, da ste proti opredeljevanju in razlikam, hkrati pa imate svojo ekipo.«

»Seveda. Ne morem vsega sam. Hočem reči: lahko bi. Ker znam in zmorem. A to bi bilo nespoštljivo, ker bi se lahko ljudje iz moje ekipe čutili nesposobne. Ne rečem, da nekateri res niso, a bi bilo nespoštljivo, ko bi jim to dal vedeti. Tako ali tako pa morajo za vsako stvar, za vsak kihec in prdec, najprej vprašati za dovoljenje. S tem pokažejo spoštljivost do mene in če kaj, potem si jaz osebno najbolj prizadevam za spoštljivost.«

»Razumem. Smem vprašati, kdo vse je v vaši ekipi?«

»Smete, seveda smete vprašati. In ker ste vprašali spoštljivo, vam bom tudi odgovoril, sicer vam ne bi, ker če kaj, jaz osebno najbolj cenim spoštljivost. Glejte, kot sem že rekel, jaz ne delam razlik in sem odprt za vsako sodelovanje. Mene ne briha, če je kdo lev ali desen …«

Pan žvižga kosu – Arnold Böcklin

Lep dan je bil, pa sem se odpravil na sprehod. Moja se mi je hotela pridružiti, a ker sem si želel mirnega, predvsem pa tihega sprehoda, sem se ji zlagal in rekel, da grem teč. Pogledala me je, kot da sem padel z lune, saj me je nazadnje videla teči, ko sem … Pravzaprav me še ni videla teči! Spoznala sva se, ko sem bil že lep. Hočem reči, ko sem bil že lepo … no, saj veste, kaj mislim, ne bomo se zdaj zmerjali.

Avtomobil – Leonardo da Vinci

»Dober dan, dober dan, mojster Leonardo, a imate še odprto?!«
»O, sosed Marjan! Samo vas se je še manjkalo! Pa nisem nič slišal trkanja.«
»Sem videl vrata odprta, pa sem si rekel, če so vrata odprta, je mojster gotovo še v delavnici. Menda ne bi pustil odprto, da bi čisto vsak lahko vstopil in se mu motal pod nogami.«
»Vrata, vrata … Vidiš, to je en pameten izum, samo uporabljat’ ga je treba znat’. Zapirat’ vrata, da ne pridejo muhe noter in še kak drug še bolj zoprn mrčes.«
»Ja, mrčes je pa res nadležen.«
»Res, res … To kar pika in najeda. Brez prestanka.«
»Kaj pa delate, mojster?«

Satira Gregorja Čušina je namenjena kupcem in naročnikom tednika Domovina ter digitalnim naročnikom. To lahko po poletni ceni zgolj 58,80 € za celo leto postanete spodaj in pridobite dostop do ekskluzivnih naročniških vsebin.