Gregor Čušin

Šel sem k spovedi. Spet. Že petič v tem tednu in drugič danes. Sedemnajstič v tem mesecu. 

Vseskozi in vsakič se spovedujem enega in istega greha.  

»Povej, kaj te muči, sin,« mi je rekel spovednik, ko sem prvič pokleknil ob zamreženem okencu. »Zaupaj svoj greh Bogu in On ti bo pomagal in odpustil.« 

In sem mu pač povedal. Da sem grešil zoper drugo Božjo zapoved. 

Stal je in jih občudoval. 

Globoko je dihal. Vse svoje življenje je hrepenel po tem trenutku. Oče mu je že kot otroku pripovedoval o njih, slikal mu jih je v domišljiji z najlepšimi možnimi, z res izbornimi besedami … pa vendar je ni besede, ki bi lahko opisala to, kar se je sedaj razprostiralo pred njegovimi očmi. 

Poglejmo primer. Zadnjič sem skoraj zbil eno žensko na prehodu za pešce. Šel sem s predstave. Utrujen. Spil eno pijačo. Nič posebnega. Avto sem imel parkiran na ulici … Zarošene šipe. Prižgal sem avto, prižgal radio. Speljal. Pridem do prednostne ceste, prižgem smernik za levo in seveda pogledam levo. Nič. Pogledam desno. En avto, kar daleč še. Pogledam še enkrat levo. Nič. Pogledam še enkrat desno. Avto daje smernik, da bo zavil v mojo ulico. Si mislim: Dajmo mu prostor. Potegnem, takrat pa – ne vem, od kod – čez prehod za pešce ena ženska, v temnem plašču! Centimetri, vam rečem. 

Prispevek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

A: Recimo, da bi hotel nekam it … 

B: Kam? 

A: Kaj? 

B: Kam? Rekel si, da hočem nekam it. Kam? 

A: Ne vem, kam. Saj ni važno. 

B: Kako ni važno? Seveda je važno. Če ne vem, kam grem, potem sem se izgubil, še preden sem sploh šel! 

»O, madona!« je vzkliknil Francelj z belo čepico na glavi. Sedel je na stolu ob peči. Lepo mu je grelo hrbet prešvican od celodnevnega dela na polju in v hlevu. Takole, ko je dnevu zadoščeno in je vse opravljeno, po večerji in preden je skočil pod tuš in nato v posteljo, je zmeraj našel čas, da je preletel še dnevne novice v časopisu, pa čeprav je bil morda že včerajšnji. 

Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Naročnino na Domovino lahko sklenete spodaj.

Bil je jezen. Še več: bil je besen. Takega ga še nisem videl. Skoraj se mu nisem upal približati. A firbec je bil močnejši od strahu, pa sem ga vseeno ogovoril. In tako zvedel, da je izgubil službo. Zdaj mi je bilo jasno, zakaj je jezen. Potem sem ga vprašal, zakaj je dobil odpoved, in se je hipoma počutil bolje, ker se je lahko nekomu izpovedal, meni pa je postalo jasno tudi, zakaj je besen! 

Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem Tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.

– Kaj zdaj, a bomo začeli?

– Kam se ti pa mudi? A si tako zelo lačen?

– Nič lačen! Ampak dajmo se držat’ vsaj ure, če se že dnevnega reda ne držimo!

– Uf, se čuti, kot da je enim udarilo na ekspeditivnost!

– Če bo udarilo, te bom jaz in boš prav dobro čutil.

– No, no, no, dajta mir.

– Tišina. Spregovoril bo.

Članek je na voljo naročnikom Domovine.

Šel je. Šel je kot običajno. Vsem na živce.
In jo je zagledal. Pa se ni ustavil, ampak je kar šel. Šel kot običajno. Vsem na živce.
In je torej kar šel do nje. Kot se pač gre. Običajno. Da bi videl, če bo šel tudi njej na živce.
In ji je šel. Le da mu tega ni povedala. On pa – kot običajno – tega ni opazil in je mislil, da ji ne gre. Na živce. Čeprav ji je šel. Kot običajno.
Približa se ji torej in jo pozdravi – kot je pač običaj – in vpraša, kako ji kaj gre. Ona pa odgovori:
»Ah, gre, gre. Gre, pač. Kot običajno. Na živce.« 

Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj …

NOVINAR/KA 1: Pozdravljeni, spoštovane gledalke in cenjeni gledalci. Nahajamo se pred hlevom na dvorišču naše prve in največje kmetije. Vse je pripravljeno za tiskovno konferenco, na kateri bo naš prvi in največji kmet gospod Kmet odgovarjal na novinarska vprašanja. Po sinočnjih dogodkih v kurniku, ki so vznemirili našo javnost, seveda želimo izvedeti, kaj se je pravzaprav dogajalo. Gospod Kmet je zato sklical tiskovno konferenco in prepričan sem, da bomo kmalu dobili odgovore na vsa vprašanja, ki nas tarejo in zanimajo. 

Članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. digitalno naročnino lahko ta trenutek še sklenete 17 % ceneje. Pohitite, akcija je časovno omejena!

Pfff. Daj no mir. Se pa strinjam, da je čuden tič. 

On je bolj tiček. In v njegovi glavi vidim ptiča. Pava. Morda bo ta znesel jajca in potem ne bo več brez! 

Priznam, da se tale tvoj tiček nosi kot pav, čeprav je čisto druge sorte tič, in da bi mu čisto privoščil jajca, a povej: a v njegovi glavi vidiš še kaj drugega? 

Članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko zdaj sklenete 17 % ceneje. Akcija je časovno omejena!

Zmotilo ga je plašno trkanje na vrata.  

Hitro je odložil malo knjižico s sudokuji, ki si jo je kupil v letališki trafiki, preden je prvič letel v Bruselj. Bal se je, da mu bo na letalu dolgčas, sram ga je bilo kupiti Ekipo, Obrazi so bili razprodani, pa je v naglici zagrabil Sudoku, ne da bi točno vedel, kaj je sploh kupil. Začuden je nato na letalu obračal knjižico in jo prelistaval.

Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj …

Z mojega kucelčka se vidi daleč.  

Včasih se takole usedem na sonce …  

No, ne »na sonce«, ampak na klopco, ki je na soncu …  

No, pa tudi klopca ni »na soncu«, ampak pred hišo. Sonce le lepo sveti na hišo in na klopco, na kateri sedim, in sije in greje moje zmeraj bolj stare kosti, zaman pa čakam, da bi grelo tako močno, da bi se stopil špeh, ki se je z leti nabral na teh starih kosteh. 

Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj …