Au, au, a snemaš? Kaj nas še čaka, kri?!

Lucija Čakš
27

»Groženj, žalitev in napadov je preveč za demokratično družbo.«

11. avgusta so na spletnih omrežjih informativnega programa RTV objavili video v podporo samim sebi. Manica J. Ambrožič je stopila pred kamere in povedala, s čim se soočajo ona in njeni novinarji.

Ob mojstrsko zmontiranem filmčku s kanček preveč dramatično glasbo v ozadju je razgalila, kakšnega blatenja, sramotenja, žaljivk in groženj so deležni RTVjevi novinarji v komentarjih na spletu.

Prav Janežičeva me je na FDV učila, da naj zbrano gledam televizijo. Naj bom pozorna, kako so stvari predstavljene, saj to marsikdaj pove še več kot besede. In zato  sem videla od dopusta prijetno zagorelo odgovorno urednico informativnega programa, ki se je postavila po robu vsem kritizerjem. Videla sem, da so po ekranu zapeljali negativne odzive, pozitivne pa so le mimogrede omenili. Opazila sem nekoliko pretirano dramatično glasbo.

Predvsem pa sem ob ogledu razmišljala, da raznih trolov, enoumnih neotesancev, spletnih pametnjakovičev tak video ne bo prepričal, da se vedejo bolj uglajeno. Tudi politikov ne.

»To je naša realnost« je rekla.

Realnost vseh, ki delajo v novinarstvu

No, ne samo njihova. Kot novinarka delam že 13 let in se mi je groženj, žalitev in napadov v tem poklicu vedno zdelo čisto preveč. Od nekdaj. Karkoli sem napisala, in ni bilo ravno medlo ali mlačno, je pri nekom vzbudilo zgražanje, jezo, dobivala sem kritike, tudi grožnje. Še posebej, če so bili omogočeni spletni komentarji. In to že na članke o tem, kako vzgajam otroke ali kako skrbim za lep odnos z možem. Kaj šele, če se lotim kakšne bolj kočljive teme.

Ko sem se v novinarstvu preizkušala še kot študentka, sem si kritike hudo jemala k srcu, če so bili kaki napadi in šikaniranja, sem od njih lahko cel mesec prihajala k sebi.

Zato razumem, kako težko je lahko, ko se neprijazni in neotesani komentatorji spravljajo na tvoje delo. Poznam občutek, ko se neke teme kar ne moreš lotiti, čeprav veš, da bi jo bilo potrebno obravnavati. Ker že vnaprej veš, da bodo odzivi grozni. Da jih boš poslušal z vseh strani. Da bodo ljudje užaljeni in jezni, ker nisi bil dovolj lev ali dovolj desen ali kakršenkoli že.

Sčasoma sem ugotovila, da nikdar ne bo vse, kar napišem, všeč vsem. Naučila sem se, da za svoje delo ne potrebujem nujno pohvale, niti me nesramne kritike ne potrejo.

Sčasoma sem ugotovila, da nikdar ne bo vse, kar napišem, všeč vsem. Naučila sem se, da za svoje delo ne potrebujem nujno pohvale, niti me nesramne kritike ne potrejo. Da znam ločiti konstruktivno kritiko od tiste neumestne. Pa tudi, da mnogo lažje zdržim razne kritike in pritiske, če sem z napisanim sama zadovoljna in za tem tudi stojim. Vedno se mi je zdelo, da je to pač sestavni del odraščanja, zorenja in napredovanja tako na osebnem kot poklicnem področju.

Verjamem, da gredo skozi podoben proces zorenja tudi številni drugi novinarski kolegi in kolegice. Da se zavejo, da odzivi, komentarji ljudi na medijske vsebine pogosto več povedo o teh ljudeh kot o sami vsebini. Večji je nemir v njih in manj so zadovoljni s seboj, tem bolj bodo nezadovoljni z vsem okrog sebe in bolj glasno se bodo pritoževali. S tega vidika se mi zdi, da so kritike, tudi nesramni komentarji, ja, celo grožnje, sestavni del novinarskega poklica.

Ugled ne pride sam po sebi

Petra Lesjak Tušek, predsednica Društva novinarjev Slovenije, je pred kratkim v intervjuju za Mladino dejala, da so bili še pred nedavnim novinarji in novinarke gospodje in gospe, spoštovani in ugledni, sedaj pa so »presstitutke«, okrivljeni za vse zlo v državi. Rada bi ji rekla, da če si je novinarstvo izbrala, ker želi biti ugledna gospa, si je izbrala napačen poklic. Pa hkrati tudi, da so časi, ko je ugled prišel v paketu s katerimkoli poklicem, nepreklicno mimo. Ljudje enostavno niso več tako vzgojeni.

S tem nočem normalizirati neprimernih komentarjev na spletu. Hočem le reči, da so tega deležni vsi, povsod. Da je morala na spletu, še posebej v okrilju anonimnosti, na izjemno nizkem nivoju. Tudi med uglednimi javnimi osebnostmi. Kot neslana šala je, da Janežičeva za žaljive in nestrpne komentarje namigne, da so podpihnjeni s strani politike (ehem, torej Janše na tviterju), med tem ko si njen upokojeni kolega s trapastimi pričkanji na tviterju zbija vso kredibilnost, ki jo je zaslužil med dolgoletno kariero.

Zdi se, kot da se novinarski kolegici ne zavedata, da je pritisk na novinarje nekaj, brez česar se ne da opravljati novinarskega poklica.

Zdi se, kot da se novinarski kolegici ne zavedata, da je pritisk na novinarje nekaj, brez česar se ne da opravljati novinarskega poklica. To je pač sestavni del razkrivanja informacij, za katere nekdo noče, da bi prišle do publike. Pri čemer ne pritiskajo le bralci, poslušalci, gledalci. Bodimo iskreni, še bolj pritiska kapital. Sploh pa se vedno največji pritiski dogajajo že znotraj medijskih hiš. Kaj bo objavljeno, kako bo objavljeno, kdaj bo objavljeno, če sploh bo objavljeno – nikdar ni odločitev le enega novinarja. Tudi le enega urednika ne. In če gre kaj verjeti govoricam, imajo na RTV že tu kar nekaj komunikacijskih šumov.

Pa še druga plat je – ki je v kratkem video sporočilu Janežičeva ni dovolj poudarila: kadar pridejo intenzivni odzivi na določeno medijsko vsebino, praktično vedno pridejo z obeh polov spektra. Na vsebine, ki jih nekaj bralcev intenzivno popljuva, vedno pridejo tudi najlepše pohvale. Vsebine, v katere vložim največ časa, premisleka in piljenja, so največkrat za to tudi prepoznane.

»Kaj nas še čaka? Kri?« se vpraša Manica Janežič Ambrožič in zgovorno dvigne obrvi. A mislim, da ve prav tako dobro kot jaz, da je od tega, da ti nekdo zapiše »crkni« v komentar na spletu in tem, da ti dejansko grozi s smrtjo, velikanski razkorak.

Če bi bil sistem res tako grozen do novinarjev in bi se dejansko lahko bali za svoje življenje, o tem ne bi snemali propagandnih spotov, ampak si še šepetati o tem ne bi upali, ko bi kakšen preveč pogumen novinar nekega dne enostavno izginil neznano kam ali »storil samomor« v sila sumljivih okoliščinah.

27 KOMENTARJI

  1. To pa je komentar zrele osebnosti, ki ima umirjeno duševnost in svet razume in živi.
    Zaključek: “In kaj nas čaka? Kri? ” je lahko samo nadaljevanje zaprtega uredniškega tima, ki določa enostransko obveščanje javnosti, kjer je problem posameznika, ki je bil vzgojen v neuravnovešeni družini bolje partnerski zvezi, kjer je vsak samo gledal kaj bo iz take zveze dobil (eni oprano perilo in seks, druga stran navidezno okolju primerno sožitje in otroci živeči tja v en dan) in daje takim modelom partnerskih zvez izključno prednost!!
    In v pričakovanju boja za “NOVO” družbo” se v svoji notranjosti zaveda: Kdor seje veter, žanje vihar.
    Zaključek Mance je samo pravo pričakovanje odziva javnosti, ki bo počasi imela teh neumnosti dovolj.
    Še enkrat: novinar naj bo novičar, komentator pa naj komentira.

    • Javnost že ima tega dovolj. To se ga. Janežič-Ambrožič zelo dobro zaveda in boji. Upam, da upravičeno, saj je demokratičen odklon te javne hiše prevelik in ker, dost’ je takšne RTV SLO, kot nam jo dnevno servirajo RTV gospe(!) ter gospodje(!) in to za naš denar, da ne bo pomote.

  2. Glej, glej, RTV se počuti napadeno!
    Ubožčki, kako so pod pritiski – katerimi že? Grozi jim, da ne bo več tako kot prej! Pa ne, saj to ne bo za vzdržat!
    Ob ogledu novic na RTV, je večina uperjenih p r o t i aktualni vladi. Ne zmorejo več kot naštevanje rezultatov testiranja. Res je, da je obdobje kislih kumaric, vendar tako enostransko poročanje pa jim ni v čast. Pozabljajo pa, da so predobro servisirani z obveznim RTV prispevkom!
    Upam, da se ta medijska hiša očisti! Ker res niso več gledljivi. Samo enostransko nabijanje!

  3. “Ljudje enostavno niso več tako vzgojeni” pravi ga.Čakš. In za to gre pri vsem tem. Vzgojili smo, desetletja smo se trudili, celo generacijo patoloških narcisov, ki mislijo, da vse, kar jim šine v glavo suho zlato. Da imajo pravico zmerjati, podtikati, žaliti…in nobene odgovornosti niti do avtorja prispevka, niti do bralcev. Patološki narcisi so na obeh straneh našega političnega spektra in edino zdravilo za njih je cenzura njihovih “komentarjev”. Sami ne bodo spregledali. Če jih starši in šola niso vzgojili, je iluzorno pričakovati, da bodo prenehali s svojimi produkti bolnega uma. Patološki narcis ne ve, da si vsakdo zasluži spoštovanje, pa če se še tako ne strinja z njegovimi stališči.

  4. Resnica ni črna.
    Resnica ni bela.
    Resnica je običajno nekje vmes, recimo, da je siva.

    Zato so zame kredibilni le mediji, ki imajo iste vatle za vse: konzervativce in naprednjake, multi-kulti in nacionalne, desne in leve, antilope in leve, …

    No, in taki so pač popljuvani iz vseh strani. Ker ne izpolnjujejo pričakovanj, da bodo *objektivno* partijsko trobilo.

    Še ena groba o pluralnosti: Kje že sta zaposlena dr. Jože Možina in dr. Bernard Nežmah?

    Zakaj pa v medijih, ki naj bi bili *prvi v službi resnice* slišimo le eno resnico.
    Ok, pomembno je, da državljani slišimo obe plati. A je njihova *resnica* pogosto že do skrajnosti zmanipulirana.
    Saj veste, o čem govorim. O istih vatlih…

    Resnica ni črna.
    Resnica ni bela.
    Resnica boli.
    Še največkrat tistega, ki jo pove…

    • Ni nobene potrebe v tem, da bi bil posamezen medij uravnotežen. Medij je lahko profiliran in s tem ni načeloma nič narobe. Mediji kot celota, se pravi medijska krajina mora biti uravnotežena. Velika razlika. Medijska krajina je uravnotežena, ko so desni in levi mediji približno enako močni.

      Nacionalka pa je tukaj izjema, ker je javni servis. Ona mora biti uravnotežen medij.

  5. Lucija Čakš, čestitke, za tako dobro prikazan prispevek o novinarstvu.

    Tudi jaz sem na TV gledala Manico Ambrožič – 11. avgusta.

    Prav onemela sem, kako si to (ne gospa) “ženšče” upa uporabiti, našo Nacionalko, da sebe reklamira in BLATI tiste, ki ne obožujejo Ekstremno–Levih Novinark, kot je ona M. Ambrožič, Carl, MojcaP. Šetinc….. Ja punce, tako enostransko poročate, da včasih hočete BELO pokazati, kot, da je ČRNO. Pa nismo vsi “Farbenblind”. Zato so največhrat kritike na vaš račun razumljive, pa vi ste zaslepljeni, da ne prepoznate, da bi se ob kritikah zamislili in sklenili, da se boste POBOLJŠALI.

    M. Ambrožič je dajansko (11, avgusta) povedala, da ona bo še naprej “zasukana” izključno v Levo, tako, kot njene prijateljice.
    Še vedno bodo IZKRIVLJALE dejstva in zameglile resnico. Tega pa se res ne da pohvaliti.

    Dober NOVINAR, povabi na TV vedno dva različna pola, da vsak osvetli svoj pogled. Le tako bi ljudje dobili jasne slike o POLITIKI.

    Novinarji Nacionalke, dolžni ste delati za Leve in Desne!
    Če tega ne zmorete, si služite denar “na svojo roko”, kot S.p. delavci!

  6. Besni, razžaljeni ter vse bolj popadljivo napadalni odgovorni urednici informativnega programa državne TV Slovenija Manici Janežič Ambrožič s sodelavci bi verjel, ko bi z enako profesionalno in človeško odločnostjo in pokončnostjo preprečili vdor vsiljivcev na sejo programskega sveta RTV Slovenija s podobno neprimerno sramotilnimi, hujskaškimi in sovražnimi parolami proti nenavzočim tretjim osebam.
    Odgovorni urednici in njej podrejenim državnim uslužbencem bi verjel, ko bi njen enosmerni in enoumni komentar ilustrirali z vsemi sramotilnimi, žaljivimi, sovražnimi spisi, ki letijo tako na “leve” kot tudi na “desne”, ki letijo tako z “leve” kot tudi z “desne”. Ko bi se z enako prizadetostjo postavila tudi v bran tistih stanovskih kolegov, ki so deležni žaljivih, prezirljivih, sramotilnih sporočil celo od cehovskih kolegov iz lastne medijske hiše.
    Odgovorni urednici in predstavnikom “četrte veje oblasti” s TVS bi verjel, ko bi želeli, hoteli in bili pripravljeni ter sposobni kdaj organizirati demokratično, odprto tematsko okroglo mizo, izmenjavo mnenj, javno razpravo s predstavniki vsaj pomembnejših in vplivnejših legalnih in legitimnih interesnih skupin v družbi ter ne bi vselej znova za vrhovno in edino “strokovno avtoriteto” malikovali in mitizirali zgolj dr. Marka Milosavljevića, akademika dr. Slavka Splichala in nemara kdaj še gospo dr. Bašič Hrvatin.
    Preprosto rečeno: gospa odgovorna urednica Manica J. A. in njeni predani in zvesti “družbenopolitični delavci” naj se najprej kritično, samokritično, odkrito in pošteno lotijo svojih lastnih “službenih” in “zasebnih” prispevkov v državnem mediju in na družbenih spletnih omrežjih ter naj nehajo nezrelo in neprofesionalno goljufati sebe in druge s ponavljanjem puhle in prazne floskule: “Pekel so drugi!”
    Stopnjevanja medijskega in spletnega sramotenja, ščuvanja, prezira, sovraštva, ki lahko v posameznih ekscesnih primerih privede celo “do krvi”, se pravi neposrednega in nepovratno zblojenega medsebojnega nasilja, nikakor ne bo mogoče zaustaviti zgolj z alibično držo ovajanja, stigmatiziranja in demoniziranja “drugih” in “drugačnih”.

  7. hhahaha, cmere rtv-jevske. kaj pa komentarji o sds volilcih, ki so neuki, zaplankani, zabiti, jih je treba pobiti itd na npr portalu mladine? ali o hribovskih klerokatolibanih? Zakaj pa teh zapisov niso dali zraven… (no, saj mogoče drži)

    ja hebat ga, dragi moji novinarji in ‘novinarji’, tak poklic ste si izbrali, sedaj pa pojejte kruh, ki ste si ga spekli.

  8. Prav onemel sem, ko sem prebral kakšen besednjak uporablja v sicer upravičenem srdu spoštovana Kraševka povzetek ˝ (ne gospa) “ženšče” ,
    Leve ženske so torej tako pokvarjene, da jim lahko rečemo, ženšče, kokoš, prestitutka, p…. in še kaj drugega.., Bravo Kraševka nemopram dfa vas ne bi občudoval.

    • Peter, niste podali povzetka, ampak ste “PONAREDILI” moj pogled.
      “Leve ženske so tako pokvarjene” – ste zapisali vi.

      Jaz sem zapisala, da dober novinar povabi pred ekran tako Leve, kot Desne, da lahko gledalci slišijo in vidijo vse iz več strani.
      Tega pa te ženske ne delajo. Zaradi tega so vredne kritike.

      Beseda “ženšče” pa je primerna za žensko, ki sama sebe neupravičeno hvali in druge blati.
      In to ne dela s svojim telefonom, ampak kar z Nacionalno RTV, ki je tudi moja, ravno toliko, kot njena.

      Da so te novinarke, preveč “Zasukane v Levo” pa se od daleč vidi.
      Če vi Peter Levico poveličujete, morate to razumeti kot kompliment za vaše novinarke.

      Da pa te novinarke ne delajo profesionalno, se vidi že od daleč.
      Kdaj kaj spoštljivega pa poročajo o Desnici ?
      Pa je tam veliko pozitivnega in vrednega poročanja.
      Čisto “slučajno” pa se o tem ne poroča in ne govori?

      Vsak OBOŽUJE le sebi podobne, kar je razumeti tudi iz vašega komentarja.

      • Kraševka, ne seiraj se.

        Če boš opravila s Petro, te bo pa napadl debela berta.

        Če to ne bo zaleglo, pa še dzi nu nje ja ali sam Igor, ki se rad skriva za tema in drugimi nicki.

        Komentatorji bi morali predlagati, da se sme vsakdo, ki ima kaj povedati, oglašati le pod enim imenom, nicko, geslom itd.

        Portal s tem ne bi izgubil, ampak pridobil na svoji kredibilnosti.

  9. Kolikokrat ste stali na tržnici in za sabo slišali:
    “GLEJ GA PIJANCA.
    NE, RES?
    JA, JE ZADNJIČ PISALO NA TWITERJU”
    ali
    “POGLEJ JO PRASICO, A VEŠ, DA NJEN OTROK SPLOH NI OD NJENEGA MOŽA AMPAK OD …
    NE, A RES?
    JA, JE PISALO NA FACE BOOKU”.
    Prepričan sem, da ne. On da ob takšnih komentarjih ob vas ni stal deset letni otrok, ali mama pri 70, ki je ostala brez priboljška, ker ste vi študirali v LJ.
    Ko boste, pa vam ne želim tega, boste mogoče razumeli na kaj je hotela opozoriti urednica.
    Ni protestirala proti kritikam (veliko je upravičenih), opozarjala je na osebne žalitve, katerih velika večina veze nima z vsebino dela in na grožnje, ki bpdp zanesljivo sprožile požar. Ali prevedeno: popljuvajmo, ubimo kurirja, pa ne bo koga za prinašanje slabih novic.
    In mogoče boste razumeli pričkanje upokojenega novinarka, ki se oglasi SAMO takrat, ko nekdo trdi, da je 1+1=3. Potem pobere običajno mero 30 žaljivk, ki si jih lajka in retvita običajnih 50 vernikov.
    Nič mu pri tem ne pomaga, da je pred štirimi leti (in ne leta 2020, ko to počno verniki) glasno, javno in jasno opozoril, da nekateri napisi na sejo Programskega sveta ne sodijo in da novinarkam ni mogoče reči prostitutke.
    P. S. Zanimivo. En sam komentar od 14 je podpisan. S pravim imenom?

  10. Spoštovana kraševka to, da mi gre na b…… vaše za desnosredino škodljivo ideološko nabijanje ne pomeni, da sem občudovalec levice.
    Imate zanimiv refleks, ker sovražite levico se tistega, ki se ne strinja z vami rešite tako, da ga označite za levičarja torej za slabega človeka.
    Prav za nedemokrate je to bistvena lastnost, kako bi lahko bil dober nekdo, ki se ne strinja z manoj !
    Z mojimi prispevki želim le opozoriti, da za pravo demokracijo niso nevarni zgolj skrajni levičarji temveč tudi skrajni desničarji. Največ gorja so človeštvu namreč storile ideologije in religije, pri čemer krščanska religija ni izvzeta.
    Osebno sem kolikor sem lahko ideološko nevtralen in kolikor se da skušam ločiti zrnje od plevlja.
    Nekateri pa bi celo iz plevlja radi naredili kruh.

      • Mislim @kraševka, da je škoda vsakega atoma energije. POlno nekih obtožb in (seveda) predalčkanje v “Katoliško akcijo”… a ja? Če je pa katoliška akcija (sicer ne vem po čem to sklepate) potem pa po njih. TI ljudje tu niso zarad debate, ker pač njihovi posti niso spisani v tonu dialoga. Bolj iz stališča neke vzvišene pameti in pravice do stresanja sodb…

        Na mmc rtv so samo še taki in se iz članka v članek (ki so itak reciklirano podobni – vsak dan vsaj en o Pivlčevi) kregajo, kdo je bolj papeški… monolog enakomislečih v praznem prostoru.

        K sreči tu ne morejo tako spamat 🙂 zato je škoda komentirat. Nemenjeno je provokaciji in potradi koristne energije… Lep večer vsem 🙂 al jutro.

  11. Kremeniti se popolnoma strinjam s tvojim predlogom. ¨Komentatorji bi morali predlagati, da se sme vsakdo, ki ima kaj povedati, oglašati le pod enim imenom, nicko, geslom itd.˝
    Dodal bi samo še ¨in samo po eden iz Trstenjakove.˝

    • Slovenec kremenit se slepi, da vse komentarje piše le en nasprotnik JJ, ker je nemogoče, da bi bili na portalu dva ali trije desnosredinski komentatorji kritični do “najboljšega PV vseh časov”. In se ukvarja samo še z nicki, v psihiatriji ta fenomen nosi ime ruminacija.

  12. Čestitke Luciji Čakš za odličen komentar.

    Hja novinarstvo je bilo včasih – za obema stranema železne zavese – res nekakšen ”gosposki”, ugleden poklic, ki so ga opravljali 8večinoma) možje v frakih, suknjičih, s cigaretami in cigarami, za svojimi lastnimi pisalnimi mizami iz mahagonija, kjer so tipkali na svetleče pisalne stroje. Pogosto se je zraven prilegel kozarček viskija ali konjaka. Morali so imeti žilico za pisanje in seveda – odvisno od okolja v katerem so živeli – pripravljenost ustvarjati in uokvirjati ter razkrivati ali celo skrivati zgodbe in ozadja.
    Ta poklic se je že zdavnaj spremenil in je v času spreminjajoče se medijske industrije izgubil ogromno nekdanjega blišča.
    Veliko nadobudnih novinarjev še vedno misli, da smo leta 1952 v času velikih časopisnih hiš. Na žalost temu ni tako.
    V vsakem primeru menim, da je novinarstvo danes en izmed najbolj nehvaležnih poklicev.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime