Au, au, a snemaš? Kaj nas še čaka, kri?!

Lucija Čakš
Vir zajema slike: video RTV Slovenija
POSLUŠAJ ČLANEK
»Groženj, žalitev in napadov je preveč za demokratično družbo.«

11. avgusta so na spletnih omrežjih informativnega programa RTV objavili video v podporo samim sebi. Manica J. Ambrožič je stopila pred kamere in povedala, s čim se soočajo ona in njeni novinarji.

Ob mojstrsko zmontiranem filmčku s kanček preveč dramatično glasbo v ozadju je razgalila, kakšnega blatenja, sramotenja, žaljivk in groženj so deležni RTVjevi novinarji v komentarjih na spletu.



Prav Janežičeva me je na FDV učila, da naj zbrano gledam televizijo. Naj bom pozorna, kako so stvari predstavljene, saj to marsikdaj pove še več kot besede. In zato  sem videla od dopusta prijetno zagorelo odgovorno urednico informativnega programa, ki se je postavila po robu vsem kritizerjem. Videla sem, da so po ekranu zapeljali negativne odzive, pozitivne pa so le mimogrede omenili. Opazila sem nekoliko pretirano dramatično glasbo.

Predvsem pa sem ob ogledu razmišljala, da raznih trolov, enoumnih neotesancev, spletnih pametnjakovičev tak video ne bo prepričal, da se vedejo bolj uglajeno. Tudi politikov ne.

»To je naša realnost« je rekla.

Realnost vseh, ki delajo v novinarstvu


No, ne samo njihova. Kot novinarka delam že 13 let in se mi je groženj, žalitev in napadov v tem poklicu vedno zdelo čisto preveč. Od nekdaj. Karkoli sem napisala, in ni bilo ravno medlo ali mlačno, je pri nekom vzbudilo zgražanje, jezo, dobivala sem kritike, tudi grožnje. Še posebej, če so bili omogočeni spletni komentarji. In to že na članke o tem, kako vzgajam otroke ali kako skrbim za lep odnos z možem. Kaj šele, če se lotim kakšne bolj kočljive teme.

Ko sem se v novinarstvu preizkušala še kot študentka, sem si kritike hudo jemala k srcu, če so bili kaki napadi in šikaniranja, sem od njih lahko cel mesec prihajala k sebi.

Zato razumem, kako težko je lahko, ko se neprijazni in neotesani komentatorji spravljajo na tvoje delo. Poznam občutek, ko se neke teme kar ne moreš lotiti, čeprav veš, da bi jo bilo potrebno obravnavati. Ker že vnaprej veš, da bodo odzivi grozni. Da jih boš poslušal z vseh strani. Da bodo ljudje užaljeni in jezni, ker nisi bil dovolj lev ali dovolj desen ali kakršenkoli že.
Sčasoma sem ugotovila, da nikdar ne bo vse, kar napišem, všeč vsem. Naučila sem se, da za svoje delo ne potrebujem nujno pohvale, niti me nesramne kritike ne potrejo.

Sčasoma sem ugotovila, da nikdar ne bo vse, kar napišem, všeč vsem. Naučila sem se, da za svoje delo ne potrebujem nujno pohvale, niti me nesramne kritike ne potrejo. Da znam ločiti konstruktivno kritiko od tiste neumestne. Pa tudi, da mnogo lažje zdržim razne kritike in pritiske, če sem z napisanim sama zadovoljna in za tem tudi stojim. Vedno se mi je zdelo, da je to pač sestavni del odraščanja, zorenja in napredovanja tako na osebnem kot poklicnem področju.

Verjamem, da gredo skozi podoben proces zorenja tudi številni drugi novinarski kolegi in kolegice. Da se zavejo, da odzivi, komentarji ljudi na medijske vsebine pogosto več povedo o teh ljudeh kot o sami vsebini. Večji je nemir v njih in manj so zadovoljni s seboj, tem bolj bodo nezadovoljni z vsem okrog sebe in bolj glasno se bodo pritoževali. S tega vidika se mi zdi, da so kritike, tudi nesramni komentarji, ja, celo grožnje, sestavni del novinarskega poklica.

Ugled ne pride sam po sebi


Petra Lesjak Tušek, predsednica Društva novinarjev Slovenije, je pred kratkim v intervjuju za Mladino dejala, da so bili še pred nedavnim novinarji in novinarke gospodje in gospe, spoštovani in ugledni, sedaj pa so »presstitutke«, okrivljeni za vse zlo v državi. Rada bi ji rekla, da če si je novinarstvo izbrala, ker želi biti ugledna gospa, si je izbrala napačen poklic. Pa hkrati tudi, da so časi, ko je ugled prišel v paketu s katerimkoli poklicem, nepreklicno mimo. Ljudje enostavno niso več tako vzgojeni.

S tem nočem normalizirati neprimernih komentarjev na spletu. Hočem le reči, da so tega deležni vsi, povsod. Da je morala na spletu, še posebej v okrilju anonimnosti, na izjemno nizkem nivoju. Tudi med uglednimi javnimi osebnostmi. Kot neslana šala je, da Janežičeva za žaljive in nestrpne komentarje namigne, da so podpihnjeni s strani politike (ehem, torej Janše na tviterju), med tem ko si njen upokojeni kolega s trapastimi pričkanji na tviterju zbija vso kredibilnost, ki jo je zaslužil med dolgoletno kariero.
Zdi se, kot da se novinarski kolegici ne zavedata, da je pritisk na novinarje nekaj, brez česar se ne da opravljati novinarskega poklica.

Zdi se, kot da se novinarski kolegici ne zavedata, da je pritisk na novinarje nekaj, brez česar se ne da opravljati novinarskega poklica. To je pač sestavni del razkrivanja informacij, za katere nekdo noče, da bi prišle do publike. Pri čemer ne pritiskajo le bralci, poslušalci, gledalci. Bodimo iskreni, še bolj pritiska kapital. Sploh pa se vedno največji pritiski dogajajo že znotraj medijskih hiš. Kaj bo objavljeno, kako bo objavljeno, kdaj bo objavljeno, če sploh bo objavljeno – nikdar ni odločitev le enega novinarja. Tudi le enega urednika ne. In če gre kaj verjeti govoricam, imajo na RTV že tu kar nekaj komunikacijskih šumov.

Pa še druga plat je – ki je v kratkem video sporočilu Janežičeva ni dovolj poudarila: kadar pridejo intenzivni odzivi na določeno medijsko vsebino, praktično vedno pridejo z obeh polov spektra. Na vsebine, ki jih nekaj bralcev intenzivno popljuva, vedno pridejo tudi najlepše pohvale. Vsebine, v katere vložim največ časa, premisleka in piljenja, so največkrat za to tudi prepoznane.

»Kaj nas še čaka? Kri?« se vpraša Manica Janežič Ambrožič in zgovorno dvigne obrvi. A mislim, da ve prav tako dobro kot jaz, da je od tega, da ti nekdo zapiše »crkni« v komentar na spletu in tem, da ti dejansko grozi s smrtjo, velikanski razkorak.

Če bi bil sistem res tako grozen do novinarjev in bi se dejansko lahko bali za svoje življenje, o tem ne bi snemali propagandnih spotov, ampak si še šepetati o tem ne bi upali, ko bi kakšen preveč pogumen novinar nekega dne enostavno izginil neznano kam ali »storil samomor« v sila sumljivih okoliščinah.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Andreja Gregorič Berdajs: Problem RTV Slovenija je samozadostnost – po razmišljanju so ostali v osemdesetih
  • 12. 01. 2024
Odmev tedna: Pepelnati Ostržek
  • 22. 12. 2023
Andreja Gregorič Berdajs: Počutim se, kot bi dobila krila (2. del)
  • 13. 01. 2024