Assita Kanko: Jezna sem, ker vidim, da Evropa ni dovolj pogumna, da bi zaščitila svoj način življenja (2. del)

V prvem delu intervjuja z evropsko poslanko Assito Kanko, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se pogovarjali o misiji ugotavljanja dejstev o vladavini prava, svobodi medijev in demokraciji v Sloveniji.

V drugem delu pa smo govorili o ključnih področjih njenega političnega dela – migracijah, pravicah žensk in svobodi govora. Na omenjenih področjih je poslanka Kanko delovala že kot novinarka in borka za človekove pravice, posebej še za pravice žensk v tradicionalnih islamskih družbah.

Pripadate skupini konservativcev, ki je do migracij precej striktna, pa vendar ste v Evropo prišli iz tujine. Ali ni to nenavadna kombinacija?

Ni vsakdo, ki se je preselil v Evropo iz inozemstva, imigrant. Sama živim 15 let v Belgiji, moj mož je Belgijec. Tudi sama sem Belgijka zdaj in tukaj sem bila tudi izvoljena v Evropski parlament kot ena izmed 10 poslancev, ki smo prejeli največ glasov. Ti glasovi, ki sem jih prejela, prihajajo iz različnih ozadij, ampak podpirajo moje ideje.

V politiko sem se podala, da bi se borila za ženske pravice. Želim si, da bi ženske bile spoštovane v družbi, in želim, da se obravnava problematika dominacije nad žensko, posebej še v tradicionalnih islamskih okoljih. Želim se boriti za varnost in svobodo vsakogar, posebej novinarjev. Ljudje so me volili zaradi teh mojih idealov.

V Evropskem parlamentu se moraš vključiti v neko politično skupino. Moja je ECR, kar pa ne pomeni, da je ECR moja stranka. Moja stranka je stranka, v imenu katere grem na volitve. Ljudje ne volijo za ECR, EPP ali Renew. Ljudje volijo kandidate in lokalne stranke.

Moja izkušnja je, da je težko nastopiti z idejami, ki ne prihajajo z levice.

Moje stališče do migracij je, da potrebujemo organizirane migracije. Migracije ne bi smele biti neorganizirane in kaotične. Nihče noče neorganiziranosti in kaosa. Migracije morajo biti nekaj, kar se dogaja skupaj z primerno integracijo in vključitvijo v družbo, kamor ljudje pridejo. Ko si v Belgiji ali v Franciji, se moraš obnašati kot Belgijici oz. Francozi.

Tradicije, kot so ločevanje fantov in deklet, ker imajo fantje več pravic kot dekleta, pohabljanje ženskih spolnih organov, dogovorjene ali celo prisiljene poroke, niso del evropskega načina življenja. Če prideš v Evropo, se obnašaj evropsko.

Večina ljudi ni proti migracijam. Želijo le, da so migracije organizirane in da se migranti vključijo in prilagodijo družbi, v katero so prišli, da se naučijo jezika, spoštujejo vrednote in navade domačinov in se v celoti vključijo v družbo, najdejo delo in prispevajo tudi v ekonomskem smislu. To niso prehude zahteve od prišlekov in za to se zavzemam.

Vaš osrednji fokus je na ženskih pravicah. Danes ženske običajno protestirajo predvsem zaradi omejitev dostopa do splava ali pa pritoževanja, da niso enako plačane, kar niti ne drži. Zdi se, da se ženske v svetu soočajo z bistveno večjimi izzivi. Kako gledate na te probleme, nad katerimi se pritožujejo evropske feministke? Kakšen je vaš pogled na ženske pravice v Evropi?

Rada bi, da bi moški stopili v ženske čevlje za en dan. Biti plačani manj za isto delo, doživeti neželeno nosečnost, biti nadlegovan zaradi spola, v strahu hoditi po ulicah ponoči ... Rada bi, da bi moški za 24 ur zamenjali ženske in spoznali, kako to je. Ni super.

Prav tako se mi ne zdi prav, da ženska ostane doma z otroki, medtem ko mož služi denar, da lahko plača, karkoli hoče. Kar želim povedati je, da svobode ni malo ali veliko. Svobode ne moreš dozirati. Lahko jo imaš, ali pa je nimaš. Želim si, da bi ženske lahko prosto izbirale, s kom se želijo poročiti, da bi imele nadzor nad lastnim telesom, da bi se lahko svobodno sprehajale po ulici brez nadlegovanja in da bi bile za isto delo enako plačane. Ne želim, da me drugi politiki žalijo samo zato, ker sem ženska. Mislim da to, kar zahtevam, ni preveč.

Pa se vam zdi, da v Evropi danes ženske nimajo nadzora nad lastnim telesom ali da so plačane manj?

Pred meseci sem naročila raziskavo na to temo. Mislim, da je treba videti statistiko. Ženske v Evropi imajo bistveno boljše življenje kot v drugih delih sveta, nimajo pa vse enakih pravic. Ko spregovorijo številke, temu nihče ne more oporekati. Številke so objektivne. Številke, ki kažejo na nadlegovanja žensk na ulici ali na plačne razlike, so povsem nore.

Pogosto se zdi, da so konservativni glasovi v Evropi, posebej še v evropskih institucijah, preslišani. Se tudi vam zdi tako? Kako to spremeniti?

Moja izkušnja je, da je težko nastopiti z idejami, ki ne prihajajo z levice. Družba sili ljudi proti levi. Pogosto tudi doživljam, da ljudje mislijo, da bi vsi temnopolti morali biti socialisti. Zdaj sem že dobila trdo kožo, ker se mi je to tolikokrat zgodilo. Jaz nisem socialistka in nikoli ne bom, ker verjamem v osebno svobodo in odgovornost, podjetništvo, enakopravnost in integracijo ter trdo delo.

Ne bom postala socialistka samo zato, ker sem temne polti. Stranke izbiramo s srcem in možgani, ne z barvo kože. Ti pritiski proti levi me zelo skrbijo. Sama prihajam z desne sredine in sem na to ponosna. Vesela sem, da nisem socialistka, ker imam drugačno vizijo družbe, seveda pa kdaj z njimi sodelujem. Včasih je treba sodelovati z drugače mislečimi. To nas dela demokrate.

Nisem socialistka in nikoli ne bom, ker verjamem v osebno svobodo in odgovornost, podjetništvo, enakopravnost in integracijo ter trdo delo.

Vsi skupaj moramo ustvariti rezultate za ljudi. Razlika med nami je, da imamo različne vizije, kakšne te rešitve so. Zato so potrebni kompromisi, zmagovalci pa bi morali biti državljani. Nekateri ljudje se kar izgubijo v političnih spopadih. Sama se zato na koncu vedno vprašam, kaj je evropski državljan in davkoplačevalec pridobil zaradi tega, kar počnemo tukaj? Kakšne rezultate dajemo? To me pogosto skrbi.

Mislim tudi, da je veliko cenzure. Mislim, da bi morali ljudje bolj svobodno govoriti o svojih vrednotah. Če se kdo ne strinja, pa naj izkoristi svojo pravico do svobode izražanja in pove, zakaj se ne strinja. Tako deluje demokracija. Sama nikoli ne skušam kogarkoli utišati. Vedno prisluhnem in morda tako tudi izboljšam svoje ideje in vrednote. Tako tudi dobim priložnost za dobre pogovore. Na Evropskem nivoju pa obstaja določena tendenca k cenzuri in to ni dobro.

Ko sva ravni pri svobodi govora. Evropska komisija je nedavno objavila smernice komunikacije, kjer je prepovedala uporabo besed kot so oče, mama in božič. Kako gledate na te smernice v luči svobode govora?

Mislim, da bi morali ljudje bolj svobodno govoriti o svojih vrednotah.

Glede tega sem poslala vprašanje Evropski komisiji. Mislim, da je to nesprejemljivo. Evropa ima krščanske korenine in ko prideš v Evropo, se temu prilagodiš. Ne bo se Evropa tebi prilagajala. Če res želim živeti v drugačni tradiciji, se ne bom preselila v Evropo. Kakšen smisel je priti v Evropo in skušati odpraviti božič?

Mislim, da Evropska komisija ne bi smela narediti tega. Zdaj pravijo, da bodo to umaknili iz dokumenta, sama pa bom budno spremljala dogajanje, da bom gotova, da bodo to v resnici naredili.

Sprašujem se, kaj je narobe s tem delom tradicije in zgodovine. Zakaj bi ga želeli izbrisati? To je povsem diskriminatorno do Evropejcev in povsem noro.

Komisijo sem vprašala: Zakaj Komisija meni, da je uporaba besede božič, krščanskih terminov in imen diskriminatorno? Zakaj želi komisija odstraniti besede, ki izvirajo iz evropske zgodovine in skupne kulture in na njihovo mesto postavlja besedišče kulture prebujenja (woke culture) in kulture izbrisa (cancel culture)? Ali je komisija pripravljena stopiti v razpravo s parlamentom glede komunikacije?

Napovedali so, da bodo smernice posodobili, niso pa povedali, kako. Božič se ne bo spremenil in nikoli ni žalil nikogar. Zelo sem jezna glede tega, ker vidim, da Evropa ni dovolj pogumna, da bi zaščitila svoj način življenja. To je izdaja evropske ideje. Komisija bi morala ščititi evropski način življenja, pa počne zelo malo v tej smeri.

Mislim, da moramo kot države članice delati skupaj, reševati probleme, sklepati dogovore in nato delovati skupaj kot unija, ko se soočamo z zunanjim svetom. Vsekakor pa ne smemo spreminjati evropskih vrednot in načina življenja. Brisanje evropskih besed ne bo odpravilo diskriminacije.

Torej po vašem mnenju evropske institucije pozabljajo na evropske vrednote?

Za Evropo velja pregovor rimskega filozofa Seneke: Če ne veš, kam potuješ, ti noben veter ne bo ugoden.

Vsekakor. In mislim, da brez teh evropskih vrednot Evropa ne more biti to, kar je. Te vrednote prihajajo iz dediščine razsvetljenstva, tradicije in kulture Evrope. Ta kultura ni samo v kinu in muzejih. Je tudi vsesplošen način življenja – svobodno sedeti na terasi in uživati v pijači, hoditi po ulici svobodno, z odkritimi nogami. Tudi naš jezik, literatura in umetnost to izražata.

Danes bi nekateri radi prepovedovali knjige, ker menijo, da so rasistične. Zakaj bi jih izbrisali in skrivali? Treba je pogledati zgodovino takšno, kot je. Mislim, da za Evropo velja pregovor rimskega filozofa Seneke: Če ne veš, kam potuješ, ti noben veter ne bo ugoden.

Evropa mora spoznati, kam želi iti, in ne želim, da bi šli v smer kulture izbrisa, ampak v smer, kjer so spoštovane evropske vrednote. Zanje mora trdo delati.

Assita Kanko je belgijska časopisna kolumnistka, podjetnica, borka za človekove pravice in poslanka evropskega parlamenta. Rojena je bila v Burkini Faso. Je borka za pravice žensk, posebej za prepoved obrezovanja deklic in prisilnih porok, kar je še vedno praksa v več muslimanskih državah in tradicionalnih islamskih družbah.

Leta 2001 se je preselila na Nizozemsko, kasneje pa je v Bruslju doštudirala novinarstvo. Od leta 2008 je državljanka Belgije. Leta 2012 je bila izvoljena v četrtni svet četrti Ixelles v Bruslju, leta 2018 se je pridružila Novemu flamskemu zavezništvu in na njihovi listi leta 2019 postala evropska poslanka.