Krščanski biser, zarinjen v morje Islama

Foto: depositphotos.com

Pred dobrim tednom se nas je skupina primorskih duhovnikov odpravila na romanje v Armenijo, prvo krščansko deželo na svetu. Prav zaradi prepletenosti armenskega naroda z njihovo vero, ki so ji ostali zvesti vse do danes, se je to romanje izkazalo kot pravcata službena ekskurzija. Toplo bi to pot privoščil tistim, ki radi obiskujejo zibelke naše civilizacije. Poleg Svete dežele, Rima, Grčije in »krajev svetega Pavla« je na tak seznam nujno uvrstiti tudi Armenijo.

Erevan

Glavno mesto Armenije, Erevan, se je izkazalo kot mesto nasprotij. V prometnih zamaških, ki so na sporedu vsak dan, lahko opazujemo tako najnovejše in najdražje avtomobile zahodne industrije, kot tudi stare lade. Na splošno bi ocenil, da je vozni park kakšnih deset, lahko tudi dvajset let ali več starejši od slovenskega. Pa niti ni nujno, da to odraža socialno stanje države – seveda tudi – a takoj, ko zapustiš Erevan, ti postane jasno, da so nekaj desetletij starejši avtomobili edino možno prevozno sredstvo, ki ne podleže glede na stanje armenskih cest izven urbanih središč.

Erevan, glavno mesto Amernine, s turško goro Arart v ozadju

Ob smogu, ki se v vročini dviga nad mesto, bi sicer človek pričakoval, da bodo Armenci sedli na kolesa ali vsaj motorje, a očitno jih tudi pri tem ovirajo slabo vzdrževane ceste ter pešcem in kolesarjem nevaren promet. Cene živil in pogonskih goriv so, zanimivo, povsem primerljive z našimi, kar ob stanju države vsekakor preseneča in govori o socialnih razlikah med Armenci, ter o velikem razkoraku med mesti in podeželjem.

Vsekakor pa je treba reči, da je Erevan na nek način lepo mesto. Sicer zelo zaznamovano od socialistične arhitekture, ki pa je pri njih drugačna, precej lepša. Se vidi, da je socialistična, a vendar to ne pomeni ulitega betona, naj gre za spomenik ali stanovanjsko hišo, kot to velja za naše stavbe iz prejšnjega režima. Armenci že dva tisoč let stavbe gradijo iz lastnih materialov, pri čemer prednjači tuf, ki vsem stavbam daje značilno rjave, rumene in roza odtenke, in takšnih barv je zato celotno mesto, kar ga dela posebnega in lepega.

Kultura in narodna zavest

Še ena posebnost, ki pade v oči takoj po prihodu v Armenijo, je njihova posebna pisava, ki sicer skupaj z jezikom spada v tisočletje ali dve pred Kristusom, ponovno pa je bila uvedena v šestem stoletju, na kar so Armenci zelo ponosni. Njihova kultura je pač izjemno stara, ne pripadajo nobeni od večjih jezikovnih ali narodnih skupin, njihov jezik pa je precej poseben, za kar potrebujejo tudi svojo pisavo. Vse to in še mnogo drugega priča o izjemni armenski kulturi, zibelki civilizacije.

oto: depositphotos.com
Foto: depositphotos.com

Trpljenje, ki so ga bili deležni skozi zgodovino in ponos na lastno kulturo, sta izoblikovala njihov narodni značaj, kar daje pojmu »narodna zavest« v Armeniji povsem nov pomen. To je izjemno narodno zaveden narod. Dobro poznajo svojo zgodovino, na dopuste hodijo v lastno državo, radi imajo svojo narodno glasbo, spomenike postavljajo v vsak vogal in v muzejih je bilo očitno, da otroke že od mladih nog vzgajajo v ponosne Armence.

Nepozaben trenutek je bil denimo opazovati učiteljico enega od najnižjih razredov šole, ki je svoje učence postrojila v krog v spomeniku genocida, jim pokazala kako naj dajo roko na srce, ter jih naučila skupnega priklona večnemu ognju. Nato so skupaj zmolili očenaš. To je bil resnični preplet spomina na tragedijo in upanja na boljšo prihodnost naroda.

Armenija skozi zgodovino

Zgodovina Armenije sicer sega približno tri tisoč let v preteklost, ko je bilo armensko ljudstvo prisotno na tradicionalno imenovani armenski planoti, ki se je raztezala od današnje vzhodne Anatolije (ali vzhodne Turčije) do južnega Kavkaza (ali Zakavkazja). Armenci so bili vselej na križišču mednarodne trgovine, zato je njihova dežela postala regija, za katero so se borili sprti imperiji in nomadski zavojevalci.

Foto: depositphotos.com

Država ima danes okrog tri milijone prebivalcev, velika pa je približno za Slovenijo in pol. Zaradi pokolov skozi zgodovino, predvsem armenskega genocida leta 1915, se ocenjuje, da je okrog osem milijonov Armencev razseljenih po svetu. Država danes meji na zahodu na Turčijo, na severu na Gruzijo, na vzhodu na Azerbajdžan in de facto republiko Arcah (oziroma Gorski Karabah), na jugu pa na Iran in azerbajdžansko eksklavo, »podružnico«, Naxçıvan. Zato je Armenija danes brez dostopa do morja, čeprav je zgodovinsko obsegala celotno območje med Kaspijskim in Črnim morjem. Glede na takšen nekdanji obseg (v drugem stoletju pred Kristusom) so Armenci izgubili kar dvanajst od nekdanjih petnajstih provinc, in brez Gorskega Karabaha jim praktično ostaneta le še dve in pol.

Na kratko povedano: Armenija je (z današnje geografije gledano) krščanski biser, zarinjen v morje islama, ki se je skozi zgodovino razbohotil okrog nje in jo izrinil na ta košček zemlje, ki jim danes še pripada.

Armenski genocid

Prvo, kar si v Armeniji pogledaš, je torej glavno mesto, na drugem mestu pa je na vrsti že omenjeni veličastni spomenik genocidu, ki so ga Armenci postavili šele leta 1967 (ker so morali počakati na Stalinovo smrt). Prav dvanajst kamnitih blokov, postavljenih v krog okrog večnega ognja, simbolizira dvanajst izgubljenih armenskih provinc, zraven stoječi obelisk pa naj bi prikazoval novo, moderno Armenijo, ki danes raste iz krvi mučencev, ki so skozi stoletja izgubljali življenja pod različnimi zavojevanji in preganjanji, predvsem v genocidu leta 1915.

Mimogrede: v času mojega šolanja nisem nikoli uradno slišal za armenski genocid. S tem strašnim dogodkom sem se srečal šele med študijem v Rimu, ko sem vsak dan hodil mimo armenske katoliške cerkve, pred katero je postavljen tudi spomenik temu strašnemu dogodku.

V resnici pa bi morali, ko govorimo o genocidih prejšnjega stoletja, poleg nacizma, fašizma in komunizma vsakič omeniti tudi otomanski, oziroma turški genocid nad armenskim narodom. Otomani so jih – uporabljajoč terminologijo, ki je med drugim zelo podobna kasnejši Hitlerjevi retoriki in današnjim Putinovim idejam – pobili milijon in pol, najprej vojake, nato izobražence; ostarele, žene in otroke pa gnali v puščavo, in tam usmrtili tiste, ki so to pot smrti preživeli.

Slovenija armenskega genocida še ni uradno priznala. No, pa saj tudi genocida na lastnih tleh nismo sposobni predelati, zato je verjetno toliko manj možnosti, da se bomo v kratkem postavili v vrsto narodov, ki so do danes že priznali armenski genocid, ki se še danes s strani Turčije opravičuje kot nekakšen postranski dogodek, ki je pač spadal v čas prve svetovne vojne.

Armenska apostolska cerkev

Tretje, česar se v Armeniji ne da spregledati, pa je njihova s krščanstvom tesno prepletena kultura. Ta zgodba se je začela plesti že v prvem stoletju, razvila pa se je leta 301, ko je Armenija kot prva država na svetu prevzela krščanstvo kot uradno državno vero.

Zato ne čudi, hkrati pa je naravnost izjemno to, da v Armeniji ni nič posebnega najti cerkve, ki na svojem mestu stoji že od začetka 4. stoletja. Verska zgodovina tega območja je skrajno zanimiva, saj ob obisku Armenije postane jasno, da z delitvijo krščanstva na katoliški, pravoslavni in protestantski del pravzaprav delamo krivico nekaterim Cerkvam, ki so se iz te sheme odpravile že prej. Armenska apostolska cerkev, kot se danes uradno imenuje, je denimo »samostojna«, ločena, že od šestega stoletja, kar je seveda velika posebnost in lepa priložnost primerjave med Cerkvami, ki so se skozi stoletja razvijale ločeno, pa vendar ohranjale bistven skupni nauk.

Foto: depositphotos.com

Omenimo samo eno zanimivo primerjavo: armenske cerkve na nek način izjemno spominjajo na katoliške cerkve izpred II. vatikanskega koncila: oltar ad orientem (proti vzhodu), ki je skoraj vedno na povzdignjenem prostoru v cerkvi, nedosegljivem neposvečenim osebam. Pravoslavnega ikonostasa Armenci ne poznajo. Skratka, če odštejemo nekaj posebnosti armenske arhitekture, bi nepazljiv opazovalec utegnil misliti, da je stopil v kakšno preprosto katoliško cerkev, ki še ni doživela liturgične prenove. To je osupljivo opažanje, ki priča o nenavadni arhitekturno-zgodovinski enotnosti Katoliške in Armenske cerkve, oziroma o zgodovinskem ujemanju katoliške arhitekture s tisto iz samih začetkov krščanstva, iz tretjega ali četrtega stoletja.

Še mnogo drugega bi bilo treba povedati in našteti, od krasnih srednjeveških samostanov, izjemne armenske kulture, ki sega daleč pred Kristusa, preko njene »ruske« zgodovine vse do današnje napete situacije z njenimi sosedami.

A naj bo teh nekaj misli dovolj, da bralec lahko vsaj začuti, da tam daleč na vzhodu obstaja Armenija, danes relativno majhna dežela z izjemno zanimivo, tragično zgodovino, iz katere se zaradi nekaterih podobnosti lahko Slovenci, pa tudi zahodni kristjani, veliko naučimo.

4 komentarji

  1. Hvala dr. Gabrijel Kavčič, da ste nam tako približali Armensko CERKEV, katero Slovenci premalo poznamo. Niti pri Krščanskem nauku se nismo učili, da so Armenci dejansko bili prva država, ki je sprejela krščanstvo.
    Zanimivo pa je, da se je tudi prva odcepila Od Romsko-Katoliške Cerkve, že v 6. stoletju, torej pred nastankom islama.

    Zanimivo bi bilo še slišati, v čem se Armenska cerkev loči od krščanskih Koptov?

    Vprašanje pa je, zakaj ZGODOVINA ne vsebuje ARMENSKEGA GENOCIDA, leta 1915, ki so ga izvedli Turki v Armeniji in tam pobili na MILIJONE LJUDI?

    Podobno so po koncu 1.s.vojne, delali tudi Boljševiki v Rusiji, po koncu 2.s. vojne, pa Komunisti.
    Vsi trije zgornji GENOCIDI presegajo Nacistične in Fašistične.

    Prav je, da zgodovina zajema vse, v OPOMIN, da se to ne bi ponovilo.
    Bojim pa se, da se nekaj podomnega sedaj dogaja v Ukrajini. Zgleda, da RUSKI predsednik Putin, ima podobne metode, kot Otomani.

Komentiraj