Arbitražna telenovela

Martin Nahtigal
8
Martin Nahtigal

Zgodba o arbitražni razsodbi postaja prava telenovela z arhetipskimi liki in predvidljivimi zapleti.

Kot je bilo pričakovano, Evropska komisija ni podala mnenja glede slovenske tožbe proti Republiki Hrvaški v povezavi z neizvajanjem arbitražne razsodbe. Že lani smo na Blejskem strateškem forumu lahko poslušali, kako so predstavniki Evropske unije poudarjali pomembnost dialoga in bilateralnih dogovorov in tako naprej. Arbitražna razsodba in njene posledice so trenutno popolnoma v naših rokah.

Dediščina Karla Erjavca

Ravno v tem pa je temeljni problem. Slovenska glava diplomacije, ki ukazuje rokam na terenu. Karl Erjavec je s svojim početjem načel integriteto procesa arbitraže in po razglasitvi razsodbe vodil napačno strategijo, če sploh kakšno, kako se lotiti dialoga s Hrvaško.

Arbitraža je bila zlorabljena izključno za trenutno politično merjenje moči in obračunavanje. Ne da bi politična srenja pomislila na dolgoročne posledice za našo domovino. Vendar tega smo s strani leve politike že (pre)dolgo navajeni.

Karl Erjavec bi moral za svoje (ne)delo tekom procesa arbitražne razsodbe in po njeni razglasitvi odgovarjati. Vendar glede na njegovo zaščitenost pri tranzicijski levici lahko o tem samo sanjamo. Psi lajajo in karavana gre dalje. Ostaja nam samo upanje, da ga bo na smetišče politične relevantnosti odnesla sestava take leve ali desne koalicije, ki ga bo pustila pred vrati vlade.

Dajmo torej izrabiti ta trenutek, da stanje vrnemo na začetek in si preko bilaterale poskušamo zagotoviti boljši rezultat. Rezultat, ki nam bo dal to, kar naši domovini pripada.

Tožba proti Hrvaški?

Včeraj so naši politični veljaki za zaprtimi vrati pri predsedniku vlade naredili klasično slovensko potezo – kompromis do nerazpoznavnosti. Cerar pri tožbi Hrvaške še vedno tišči z glavo skozi zid s tožbo. Hkrati za vložitev tožbe ni dobil podpore, kljub temu, da je srečanje interpretiral na tak način.

Dejstvo je, da je bil sklep srečanja, da se s tožbo počaka do seje novega odbora državnega zbora za zunanjo politiko. Tam pa bodo zaradi volitev razmerja drugačna, in upajmo, da tudi obnašanje vseh vpletenih.

Nekateri pravni strokovnjaki so celo v medijih opozarjali, da bi bilo s tožbo treba počakati na prihodnjo vlado, saj načeloma Slovenija za vložitev tožbe nima nobenega roka več. Dr. Laris Gaiser, predsednik Slovenskega Panevropskega gibanja, je celo opozarjal na to, da je stališče dr. Mira Cerarja, da neupoštevanje arbitražne razsodbe predstavlja kršenja Evropskega prava, pravno neutemeljeno, in da je za tak pogled potrebno slišati jasno obrazložitev s strani vlade Republike Slovenije.

Ostane bilateralna rešitev

Na diplomatskem parketu Evropske unije nam že dalj časa bolj drsi, kot pa kaj drugega. Pri tem ne pomagajo niti diplomatska ljubezen do Rusije niti neumestne ponudbe našega zunanjega ministra ob raznih srečanjih sil sveta. Trenutno obnašanje Evropske unije nam jasno kaže, da je nekakšna oblika bilateralne rešitve edino, kar bo prineslo oprijemljiv rezultat.

Hrvati so arbitražno razsodbo nazivno dobili. Vendar zaradi notranjih interesov in neumnih potez slovenske diplomacije sedaj vztrajajo pri svojem – da arbitraže ne bodo sprejeli. Očitno je, da jih nihče k temu ne more oziroma ne želi prisiliti.

Dajmo torej zato izrabiti ta trenutek, da stanje vrnemo na začetek in si preko bilaterale poskušamo zagotoviti boljši rezultat. Rezultat, ki nam bo dal to, kar naši domovini pripada. Vendar za to potrebujemo domovinsko zavedno in diplomatsko preudarno vlado, ki bi to lahko uresničila. Morda prihodnja bo taka.

Stvar je RESNA. Za DOMOVINO gre!

Vztrajamo. Zbrana sredstva nam ne omogočajo, da bi Domovino še brali čez leto dni.  Cilj donacijske akcije smo znižali z 31.000 na 25.000 EUR. To je tisti minimum, ki ga želimo zbrati do konca junija, da lahko rečemo – gremo naprej. Kljub zategovanju pasu in času, ki ga bomo še morali nameniti zbiranju financ za delovanje.

Izredno branost je dosegla Domovina v letošnji predvolilni kampanji. To je dokaz, da je naš glas v slovenskem prostoru še kako potreben.

Hvala vsem, ki ste že donirali. Če še oklevate, pa pomislite: “Kako bi bilo, če med spletnimi stranmi, ki jih berem, ne bi bilo Domovine?” Če čutite klic, da bi podprli Domovino, z zneskom, ki ga zmorete, ne oklevajte. Donirajte zdaj in s svojim darom tako spodbudite tudi druge!
Print Friendly, PDF & Email
DELI

KOMENTARJI: 8

  1. Mislim, da če sporazum ne velja za hrvate potem je potrebno reči, da tudi za nas ne velja in zadevo postavimo na začetek. Če hočejo hrvati v šengen morajo prej rešiti mejna vprašanja. Na mejah vzpostavimo strogi šengen za v in za ven iz države pa da vidimo . Ko se bo sprožila želja Hrvatov po ureditvi meje pa postaviti mejo najmanj na Mirno in ne popustiti. Samo za tako zadeve ne nastavit neke rhjavce ampak ljudi ki vejo kaj je zgodovina in kaj pravo.

  2. Gledam Odmeve.
    Smešno, če ne bi bilo resno (tragično).
    Ponosni državljani izvolijo v parlament stranke in politike, ki jih nihče ne pozna, ker nimajo v Evropi podobnih strank, ker nimajo nikakršnih povezav in se zato nimajo na koga naslonit in iskati zaveznikov.
    Ta isti državljani so sposobni iti na počitnice le na Hrvaško, kjer jih tako ali tako samo obirajo, a oni se vseeno bojijo za svoje morske parcelce.
    Sicer bi pa morali biti zadovoljni, da Hrvati ne priznavajo arbitražne razsodbe in jim reči v redu, torej smo na poziciji 26. Junija 1991. Kaj je sploh prinesla Sloveniji ta razsodba? Mi lahko kdo to pojasni? (Seveda pozitivnega)
    Pa nikar ne krivimo za naše neuspehe Hrvaške ali/in Bruslja. Sami smo si krivi, ker volimo take politike in jih znova in znova nagrajujemo (Cerar bo predsednik DZ, Pahor je ponovjo predsednik RS, Erjavec bo minister za Slovence po svetu, Bratuškova bo financna ministrica, itd.) Mi državljani pa gremo na morje, hrvaško seveda!
    Levica (skrajna ali manj skrajna) pa nas bo popeljala (ali vrnila) v socialistični raj, kjer bomo vsi enaki.
    Desnica se bo še naprej (zlepa ali zgrda) skušala zediniti ob enem in edinem vodji in tako odstraniti še zadnji moteči element na tej strani. Potem bo zmaga absolutna, ne le relativna.
    Uf, saj se mi je samo sanjalo, ker sem zaspal sredi Odmevov RTV.

  3. Ja , če imamo kaj pameti, da zdaj lahko iz arbitražne sodbe elegantno umaknemo (izgovor ker je Hrvati ne priznavajo je neverjetno darilo Sloveniji), ker itak nismo dobili nič kar že imamo, še več z njo smo pušnili. Nam pa je sodba lahko v pomoč, kaj so sodniki šteli za relevantna dejstva, tam, kjer se je Slovenija sklicevala na staro mejo med Avstrijo in Ogrsko je bila ta upoštevana, torej REŠITEV se ponuja sama. Tore pri naslednjem sporu postavi zahtevek meja, ki smo jo l 1918 prinesli v SHS, tj. do Madžarske meje do morja
    http://www.hervardi.com/meja_s_hrvasko_zgodovinski_pregled.php

  4. Nič ne pomaga, dokler so levičarji na oblasti. So nesposobni in gledajo samo svoj lasten interes. Na tak način smo v obeh primerih v podrejenem položaju.

  5. Volitve so mimo, glavni politični akterji so na robu smetišča zgodovine in ni nobene potrebe, da Slovenija nadaljuje z burkami.
    Arbitraža je popolni polom Slovenije, slovenske diplomacije in tudi slovenskega prava.
    Če se zlasaš, pa jih dobiš na gobec, je modro povleči se v zavetje in se umriti.
    Ni jasno, zakaj Cerar,ki je izgubil volitve in verjetno bo izgubil še kaj, nadaljuje z mantro imenovano mejni spor s Hrvaško.
    Vsaki nadaljni korak bo še večja blamaža za Slovenijo. Tudi za Cerarja, ampak takrat bo že majhen in nepomemben političek, saj o politiku več ne bo mogoče govoriti.
    Slovenija je spor izgubila. Evropa je ni podprla pri impelmentaciji razsodbe, še več po slu je sporočila, naj Slovenija odneha in ne tečnari naprej. Da se slutiti, da pričakuje Evropa politično rešitev. Kako pa naj podpira ponovno sojenje, ki bo ponovno podžgalo obe strani k zaostrovanju. Le politična rešitev lahko vodi v mirno sožitje md dvema sosedoma.
    Tega ne Ceara, ne Erjavec, in očitno tudi ostala politika ne razume.
    Najbolje je zadevo zamrzniti in čakati na boljše čase. Do sedaj ni nihče utrpel večje škode, še Podobnik ne, saj so se mu rane že davno zacelile, zato ne bo nič narobe, če spor reši kakšna naslednja generacija.

  6. Moyses, dobro ste povedali.
    Kaj smo Slovenci dobili z RAZSODBO o meji? Dobili smo manj kot nič. Če bi dobili nič, nam ne bi bilo treba plačati nič. Vsi stroški, ki so nastali z ARBITRAŽO, pa govorijo, koliko je ta NANJ kot NIČ. In sedaj razmišlja Cerar, da bi z novo tožbo delal tudi nove stroške za Slovenijo.

    Ne rabimo tožbe, ampak sposobnega vodja diplomacije in VLADE, ki bi sama znala zastopati SLOVENSKI INTERES in mejo tako, kot smo jo Slovenci imeli pod (piranska občina je imela ozemlje do Savudrije) Avstrijo.

Komentiraj