Arbitraža, slovenska nedoslednost in zamujene priložnosti

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Hrvaška in Slovenija sta do grla zapleteni v nesposobnosti lastnih politikov. Slovenska vlada brani arbitražo in jo razglaša kot veliko zmago. Po drugi strani pa hrvaška politika pridobiva nacionalistične politične točke z zavračanjem sprejema arbitraže kljub temu, da je realno na boljšem kot Slovenija.

Pri vsem tem pa so v to vmešana tudi »romanja« k centrom moči od ZDA do Bruslja, ki pa nikakor ne sledijo zgodbi, ki jo prodaja Miro Cerar. Kajti uspešno jo lahko prodaja samo v medijski krajini, kot jo imamo v Sloveniji.
Še hrvaškim medijem je jasno, da je slovensko vztrajanje pri arbitraži popolnoma nesmiselno, saj smo poraženci te arbitraže.

Arbitraža ni edina končna rešitev


Mednarodna javnost in centri moči, na katere se naši politiki tako radi sklicujejo, so se v polnosti umaknili v sence. Ohranjajo stališče, ki so ga od samega začetka: potreben je dialog, potrebno se je dogovoriti. Taka dikcija in razumevanje situacije pa je daleč stran od uveljavitve arbitražnega sporazuma kot je napisan, kar si za vsako ceno želi naš premier. In stališče o dialogu ni enako podpori uveljavitvi arbitraže. To pa je jasno že vsakomur.

Hrvaška izvaja svojo strategijo dosledno – ne priznava, da je arbitraža kakorkoli merodajna in izvaja ribolov na polovici Piranskega zaliva. In tako ustvarjajo umetno napeto ozračje brez kakršnegakoli rezultata. Pisanje kazni slovenskih policistov in potem prepuščanje hrvaškim ribičem, da nadaljujejo s svojim delom, pa je znak popolnega umanjkanja doslednosti.

Pobožne želje


Dialog, vsaj upamo lahko, teče daleč od oči kamer in na relaciji Cerar – Plenković. Vsaj tako bi se dalo čutiti glede na dogajanje v zadnjih dneh.

Saj napetega ozračja ne potencira sam Plenković ampak je v prve bojne vrste postavil zunanjo ministrico, ki razlaga mit o tem, da smo o meji dogovorjeni že 20 let. Ter evropsko poslanko, ki bi iz udobnega Bruslja rada opazovala posnetke hrvaške vojaške mornarice na polovici Jadranskega zaliva.

Morda so to priprave na počasno priznanje vsaj meje na morju v skladu z arbitražnim sporazumom. Vendar za to obstaja zelo majhna možnost, je bolj na ravni pobožnih želja.
Nedoslednost in nesposobnost je rdeča nit te vlade, pa če gre za šolstvo, mejo ali pa kaj drugega.

Nedoslednost nas bo pokopala


Še hrvaškim medijem je jasno, da je slovensko vztrajanje pri arbitraži popolnoma nesmiselno, saj smo poraženci te arbitraže. Tako je Jutranji list najbolje to zapisal v eni povedi: »Paradoks je, da Cerar vztraja pri uveljavitvi arbitraže, čeprav sodba ni v prid Sloveniji, medtem ko Hrvaška zaradi očitno kompromitiranega postopka in odločitve hrvaškega sabora o izhodu iz arbitraže ne more sprejeti uveljavitve razsodbe arbitražnega sodišča, čeprav gre večinoma njej v prid.«

Slovenska diplomatska igra, če jo sploh lahko tako imenujemo, je bila polna uveljavitev arbitraže. Pred svetom se predstavljamo kot verniki v pravo in upoštevanje mednarodnih sporazumov. Vendar še sami pred seboj nismo dosledni.

Slovenija ni prepustila Hrvaški Trdinovega vrha. Sicer s taktičnim izgovorom, da dokler se na morju stvar ne uredi, Slovenija ne bo dala Trdinovega vrha. To pa nas naredi le selektivne vernike – zaupamo v pravo, želimo uveljaviti arbitražo ampak … najprej bomo vzeli morje, ter ne dali kopnega. Take poteze zamajejo strategijo uveljavitve arbitraže ter nas prikažejo kot nedosledne in nesposobne.

Nedoslednost in nesposobnost je res rdeča nit te vlade, pa če gre za šolstvo, mejo ali pa kaj drugega. Najbolje, da to rdečo nit zasleduje do konca tega žalostnega mandata.

Tako lahko vsaj upamo, da bo novi premier premogel toliko narodnega interesa in se usedel za mizo s Hrvati ter poskušal najti rešitev, ki jo bo lahko Slovenija imenovala vsaj kompromisna rešitev in ne Pirova oz. Cerarjeva zmaga mednarodnega prava.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike