Republika Slovenija je pristopila k arbitraži in arbitražno sodišče je sprejelo dokončno, mednarodnopravno zavezujočo odločitev. Republika Slovenija jo mora spoštovati.
V nasprotnem primeru se znajdemo na divjem zahodu mednarodnega prava, kar pa postavlja nevaren precedens v Evropski skupnosti, kar se tiče razreševanja mejnih sporov. In samo zato je nujno, da slovenska politika ohrani hladno kri in počaka, da se vzpostavi normalen dialog z južno sosedo.
Kdo je odgovoren?
Na slovenskem političnem parketu pa je potrebno razčistiti, kako je lahko prišlo do takega izida. Arbitraža nam je dala tisto, kar nam pripada, in vzela tisto, kar je bilo vedno naše.
Dejstvo je, da smo ostali brez velikega dela svojega teritorialnega morja, kjer imamo pravico do izkoriščanja naravnih virov. Za dostop do odprtega morja pa smo dobili komunikacijski kanal, služnostno pot, ki naj ne bi bila ovirana s strani Hrvaške. Real politika vam bo povedala, da je taka rešitev Damoklejev meč, ki bo stalno visel nad Slovenijo.
Arbitraža nam je dala tisto, kar nam pripada, in vzela tisto, kar je bilo vedno naše. Za proces pogajanj s Hrvaško so bili odgovorni ljudje z imeni in priimki in ti morajo prevzeti odgovornost.
Vendar sodišče tega ni storilo samovoljno in brez argumentacije. Zakaj torej tak rezultat? To je potrebno pojasniti. Toda ne na tipični slovenski politični način s pojmi levi, desni; partizani, domobranci in podobnimi neumnosti. Za proces pogajanj s Hrvaško so bili odgovorni ljudje z imeni in priimki in ti morajo prevzeti odgovornost.
Vlada naj objavi vso dokumentacijo
Slovenska vlada javno naj objavi vso dokumentacijo, ki je bila uporabljena v arbitražnem postopku. Edino tako bo odstranjena senca dvoma, da so drago plačani strokovnjaki res naredili svoje delo.
Pri prenekateri točki razsodbe namreč ta senca obstaja. Edini dokaz denimo, ki ga je slovenska stran predstavila pri argumentaciji, zakaj Trdinov vrh pripada Sloveniji, je bil en časopisni članek. Dokumentacija bo slovenski javnosti pokazala tudi, če so bili slovenski politiki res tako dosledni pri uveljavljanju interesa svoje domovine, ali pa so eno javno govorili, drugo pa pisali v diplomatskih depešah.
Spoštovanje arbitraže ali pa bilaterala na podlagi 25. 6. 1991
Kot drugo pa se je potrebno pripraviti na to, da bo Hrvaška vztrajala pri tem, da ne bo upoštevala arbitražnega sodišča. Čeprav občudujem optimizem določenih slovenskih politikov, da se bodo institucije EU dejavno vpletle v prisilo Hrvaške k upoštevanju arbitraže, se lahko spomnimo, kako je šlo pri pristopanju Hrvaške k EU. Ko je nekaj v interesu centrov moči v Evropi, so pravice ene izmed najmanjših članic EU, ki nima kompetentnega diplomatskega aparata, zadnja stvar, ki igra vlogo.
Pri vsem dogajanju v zadnjih 48 urah je jasno nekaj – arbitražno sodišče je svoje »lajalo«, moči za »ugrizniti« pa nima. Ta moč se po pokazala v odnosih med sosedama in na diplomatskem parketu EU. Hrvati morajo zaradi lastne interne politične scene prikazati, da se arbitraži upirajo. Slovenska politika pa nas prepričuje, da je bila arbitraža uspeh. Kar niti komentarja ni vredno.
Na koncu sta realno možni samo dve poti – ali arbitražo sprejmemo vsi; ali pa se vrnemo na raven bilateralnih odnosov. Kjer pa je nujno, da je slovensko izhodišče 25. 6. 1991 in niti slučajno ta arbitraža.
Zgodovina naših medsosedskih odnosov daje večje možnosti Hrvatom, saj so pri uveljavitvi svojih narodnih interesov veliko bolj dosledni kot brezhrbtenična slovenska politika. Sprememba tega dejavnika pa je v rokah vsakega slehernika, ko pride čas volitev.
Martin Nahtigal je zgodovinar in filozof. Nacionalno je dejaven kot član izvršnega odbora Skupnosti katoliške mladine in kot predstavnik nacionalnih mladinskih organizacij v svetu Vlade Republike Slovenije za mladino. Mednarodno pa deluje kot član upravnega odbora Slovenskega Panevropskega gibanja in evropske zveze katoliških mladinskih organizacij JECI-MIEC.
Drage bralke in bralci,
v ponedeljek, 26. junija, smo uradno zaključili letošnjo pomladno donacijsko akcijo. Do tega datuma smo zbrali 21.409 EUR, nakazila pa še prihajajo.
Ker ste nekateri rekli, da nas boste v dneh po izteku akcije še podprli, bo števec donacij ostal še nekaj dni viden na naši prvi strani. Če nas še želite podpreti, lahko to storite tukaj.
Hvala vsem, ki ste nas podprli! Vaša podpora ostaja osrednji steber delovanja Domovine v prihajajočem letu (julij 2017 – junij 2018).
Veseli bomo vsake vaše spodbude in kritike, kako Domovino narediti še boljšo.
Žal ne bo držalo, da se lahko vrnemo na 25. 6. 1991. Razsodba arbitraže je zdaj mednarodno pravni dokument. Lahko se ga implementira, ali pa ne, zavreči ga pa ne moremo več. Taka razsodba je bila pričakovana , zato je vsa levica rajala, še predno je bila izrečena. Dobila je namreč nekaj morja in nedotakljivo pot do koprskega pristanišča. Denar torej! Za ljudi, ki so ostali na Hrvaškem ali bodo imeli s svojo lastnino nepremostljive težave jim ni bilo mar. Prav tako ne, da se je ozemlje države ponovno nekoliko skrčilo. Hrvatom je to sveto, slovenskim levičarjem pa ne!
Vsemu bi se lahko še pred nekaj dnevi izognili, če bi se tudi Slovenija odrekla arbitraži, ker ni več smiselna, če Hrvaška že dve leti urbi et orbi objavlja, da arbitraže ni več in da je nikoli ne bo upoštevala.
Potrebno je razsodbo najprej proučiti. To kar je znanega kaže, da je zmazek, ki ga je potrebno čim prej pozabiti in se dogovoriti s sosedi, da se uzpostavi normalna kopenska meja, brez nepotrebnih meandrov, lomov, zasukov in podobnih vragolij, ki jo bosta obe strani lahko uveljavili in spoštovali. To kar je razsodil tribunal je polomija, ki lahko nenehno povzroča mejne incidente.
Ne spuščam se v to, kdo je dobil, kdo je izgubil. Popolnoma napačno je, da meja na kopnem ni korigirana tako, da bi vsakdo, ki na mejo pride vedel, kje je: ali v Sloveniji, ali na Hrvašškem?
Vsaj za Slovenijo vemo, da bi zaradi razsodbe izgubila nekja več kot 100 prebivalcev. Teh ni nihče vprašal, kje želijo živeti, kaj želijo biti: ali Slovenci, ali Hrvati? Po ustavah, zakonih in po resolucijah imajo pravico vsaj biti povprašani, če že ne to, da se izpolni njihova volja. Tribunal je te pravice poteptal. To ni prav in je nujno potrebno razsodbo popraviti.
Meja na morju je še nejmanj problematična,pa vendar je sodišče kolikor tolikor modro presodilo. Določilo je mejo teritorialnnega morja med Slovenijo in Hrvaško. Kaj več od tega ni mogoče pričakovati, prav gotovo pa bo potrebnen čas, da se bodo strasti umirile in bosta ena in druga stran priznali mejo.
Ne sme pa se oprostiti tribunalu,da se norčuje z zdravim razumom, ko je za služnostni koridor določil razen svobodne plovbe tudi preleta z avijoni, za pvrh pa Sloveniji omogočil polaganje kablov in cevovodov. Če so že bili arbitri tako radodarni, bi nam lahko povedali, kam in kakšen cevovod naj položimo in kakšno letalsko linijo naj uvedemo preko koridorja.
Ni mi jasno, kako je lahko sodišče ta postopek peljalo do konca, kjub temu da je Hrvaška odstopila že pred dvemi leti ?
Kdo potem plača račun ?
Slovenski davkoplačevalci ?
G. Amelie, gre za mastne in milijonske honorarje požrtnim starcem iz tribunala! Ti bi izpuhteli, če bi sodišče nehalo z delom, ko je Hrvaška izstopila in tudi povedala, da ne bo več plačala niti centa. Vse bomo poplačali slovenski davkoplačevalci in s tem denarjem reševali levaško jugolukico na morju, z milijardami za 2. tir pa še na kopnem. Zastonj pa smo dali še nekaj slovenski ljudi i državnega teritorija Hrvaški.
Slovenski davkoplačevalci bomo plačali vse, morje smo si zsprli in nekaj naše semlje in ljudi smo šenkali Hrvatom. Kot vidimo iz hrvaških komentarjev, jim to ni dovolj, oni bi še več. Kdo je kriv za katastrofo – požrešni politiki so nas in našo zemljo zakockali. Požrešne pilotike je volilo čez 50% volilcev, sicer ne bi bili vedno levi na vladi. Torej, ljubi Sloveci, krivi ste vi, ker ste volili napačne ljudi ali pa je kriva vaša lenoba. Tukaj izgovora ni. Vsak volilec je polnoletna oseba in dobro ve, kaj dela.
Tako je! Kar naj se krči naša domovina in naj odteka naš denar po 2. tiru in NLB! Volja volilcev je sveta!
Predpostavimo hipotetično, da bi nam še pred arbitražo vladajoči (katerikoli) rekli “pri Hotizi imajo Hrvati prav, zato bo Hrvaška čez Muro, tudi pri Razkrižju imajo Hrvati prav, Slovenska vojska se nahaja na Trdinovem vrhu na ozemlju Hrvaške in zato se bo morala umakniti, Joras je na Hrvaškem in ozemlja na levem bregu Dragonje so Hrvaška. Z RH pa smo se dogovorili, da bo meja v Piranskem zalivu potekala po 1/3 2/3 v našo korist, nimamo teritorialnega stika z odprtim morjem vendar nam RH daje pravico proste plovbe in polaganja kablov v pasu širine 2.5 nm”. Ali bi v tem primeru govorili o zmagi slovenske diplomacije? Ali bi od RH zahtevali, da sprejme takšen dogovro? Mar ne bi tulili, da so nas izdali? Ko pa je nekaj starcev za velik denar reklo to isto, smo zadovoljni in od RH zahtevamo, da tudi oni sprejmejo to odločitev.
Prepičan sem, da bo RH pristala na tak dogovor. Formalno ne bodo sprejeli arbitraže kot take, saj je v nasprotju z odločitvijo Sabora, vendar se bodo z RS bilateralno dogovorili za natanko enak rezultat.