Arbitraža – pes, ki laja, vendar ne grize

Republika Slovenija je pristopila k arbitraži in arbitražno sodišče je sprejelo dokončno, mednarodnopravno zavezujočo odločitev. Republika Slovenija jo mora spoštovati.

V nasprotnem primeru se znajdemo na divjem zahodu mednarodnega prava, kar pa postavlja nevaren precedens v Evropski skupnosti, kar se tiče razreševanja mejnih sporov. In samo zato je nujno, da slovenska politika ohrani hladno kri in počaka, da se vzpostavi normalen dialog z južno sosedo.

Kdo je odgovoren?

Na slovenskem političnem parketu pa je potrebno razčistiti, kako je lahko prišlo do takega izida. Arbitraža nam je dala tisto, kar nam pripada, in vzela tisto, kar je bilo vedno naše.

Dejstvo je, da smo ostali brez velikega dela svojega teritorialnega morja, kjer imamo pravico do izkoriščanja naravnih virov. Za dostop do odprtega morja pa smo dobili komunikacijski kanal, služnostno pot, ki naj ne bi bila ovirana s strani Hrvaške. Real politika vam bo povedala, da je taka rešitev Damoklejev meč, ki bo stalno visel nad Slovenijo.

Arbitraža nam je dala tisto, kar nam pripada, in vzela tisto, kar je bilo vedno naše. Za proces pogajanj s Hrvaško so bili odgovorni ljudje z imeni in priimki in ti morajo prevzeti odgovornost.

Vendar sodišče tega ni storilo samovoljno in brez argumentacije. Zakaj torej tak rezultat? To je potrebno pojasniti. Toda ne na tipični slovenski politični način s pojmi levi, desni; partizani, domobranci in podobnimi neumnosti. Za proces pogajanj s Hrvaško so bili odgovorni ljudje z imeni in priimki in ti morajo prevzeti odgovornost.

Vlada naj objavi vso dokumentacijo

Slovenska vlada javno naj objavi vso dokumentacijo, ki je bila uporabljena v arbitražnem postopku. Edino tako bo odstranjena senca dvoma, da so drago plačani strokovnjaki res naredili svoje delo.

Pri prenekateri točki razsodbe namreč ta senca obstaja. Edini dokaz denimo, ki ga je slovenska stran predstavila pri argumentaciji, zakaj Trdinov vrh pripada Sloveniji, je bil en časopisni članek. Dokumentacija bo slovenski javnosti pokazala tudi, če so bili slovenski politiki res tako dosledni pri uveljavljanju interesa svoje domovine, ali pa so eno javno govorili, drugo pa pisali v diplomatskih depešah.

Spoštovanje arbitraže ali pa bilaterala na podlagi 25. 6. 1991

Kot drugo pa se je potrebno pripraviti na to, da bo Hrvaška vztrajala pri tem, da ne bo upoštevala arbitražnega sodišča. Čeprav občudujem optimizem določenih slovenskih politikov, da se bodo institucije EU dejavno vpletle v prisilo Hrvaške k upoštevanju arbitraže, se lahko spomnimo, kako je šlo pri pristopanju Hrvaške k EU. Ko je nekaj v interesu centrov moči v Evropi, so pravice ene izmed najmanjših članic EU, ki nima kompetentnega diplomatskega aparata, zadnja stvar, ki igra vlogo.

Pri vsem dogajanju v zadnjih 48 urah je jasno nekaj – arbitražno sodišče je svoje »lajalo«, moči za »ugrizniti« pa nima. Ta moč se po pokazala v odnosih med sosedama in na diplomatskem parketu EU. Hrvati morajo zaradi lastne interne politične scene prikazati, da se arbitraži upirajo. Slovenska politika pa nas prepričuje, da je bila arbitraža uspeh. Kar niti komentarja ni vredno.

Na koncu sta realno možni samo dve poti – ali arbitražo sprejmemo vsi; ali pa se vrnemo na raven bilateralnih odnosov. Kjer pa je nujno, da je slovensko izhodišče 25. 6. 1991 in niti slučajno ta arbitraža.

Zgodovina naših medsosedskih odnosov daje večje možnosti Hrvatom, saj so pri uveljavitvi svojih narodnih interesov veliko bolj dosledni kot brezhrbtenična slovenska politika. Sprememba tega dejavnika pa je v rokah vsakega slehernika, ko pride čas volitev.