Arbitraža: ko Balkan trči z Evropo in mednarodno diplomacijo

Primož Veselič
7

Embed from Getty Images
V petek 29. decembra se izteče polletni rok za implementacijo arbitražne odločitve o meji med Slovenijo in Hrvaško. Jasno je, da državi trenutno nista nič bližje kot ob razglasitvi razsodbe letošnjega junija oz. od hrvaškega odstopa julija 2015 dalje.

Ta teden je premier Cerar v Zagrebu obiskal hrvaškega kolega Plenkovića, kar je bilo na prvi pogled brezplodno srečanje, na katerem sta voditelja vlad pač ponovila znana odtujena stališča. A stvar le ni tako preprosta – to, da je Cerar odpotoval v Zagreb, je sporočilo mednarodni javnosti, da Slovenija ni tista, ki bi zavračala dialog oz. bila nekonstruktivna. In to mnenje bo v naslednjih mesecih (morda pa tudi letih) pač odločilno za usodo tega dokumenta.

Dejstvo je, da lahko v uveljavitev arbitražne odločitve Hrvaško posredno “prisilijo” le mednarodna diplomacija in organizacije, še posebej seveda tiste, katerih članica je tudi Hrvaška. To pomeni predvsem EU in nekatere druge evropske povezave, saj je za ZN spor pač preveč nepomemben, ZDA kot neformalne voditeljice zahodnega sveta pa so se očitno od zadeve popolnoma distancirale, kar posredno pomeni uspeh Hrvaške in poraz Slovenije, o čemer smo že pisali.

Podoba spora v mednarodni javnosti

Slovenci se namreč verjetno slabo zavedamo, kako spor vidijo v tujini, torej tisti, ki na stvar gledajo od daleč, nevtralno in neprizadeto. Za njih je vse skupaj v prvi vrsti precejšnja nevščenost, neprijetnost. To, da dve državi, ki sta že nekaj časa članici EU, že 20 let ne moreta urediti mejnega spora, ne pritiče ravno Evropi leta 2017.

Zato si želijo čim manj kompliciranja, poglabljanja v problem in pač neke čim hitrejše kompromisne rešitve spora. To se je najlepše videlo l. 2009, ko je Slovenija blokirala Hrvaško pri pristopnih pogajanjih z EU – takrat nas je večina Evrope videla kot večje ali manjše nergače, nekonstruktivne “problem-makerje” in imela za naša sporočila dokaj malo posluha in potrpljenja; ni je prav dosti zanimalo, da so Hrvati predložili prejudicirane zemljevide.

Do neke mere lahko to vidimo tudi danes – v tujini redko koga zanima, na kakšen način so Hrvati odstopili od arbitraže oz. ali je bilo to dejansko upravičeno ali ne.

Dejstvo je, da lahko v uveljavitev arbitražne odločitve Hrvaško posredno “prisilijo” le mednarodna diplomacija in organizacije, še posebej seveda tiste, katerih članica je tudi Hrvaška.

Balkanski način funkcioniranja južne sosede

Spomnimo se še enkrat, kako se je to zgodilo, saj je zelo pomembno za razumevanje načina delovanja hrvaške diplomacije in politike.

Hrvaški obveščevalci so v prisluhe ujeli slovenskega člana arbitražnega sodišča Jerneja Sekolca, ki se je o poteku arbitraže pogovarjal in dogovarjal z visoko uradnico slovenskega zunanjega ministra. Pa pustimo ob strani dejstvo, da so južni sosedi prisluškovali visokim predstavnikom sosednje suverene države.

Kako neverjetno škandalozno in krivično je bilo to početje? Toliko, da je hrvaški sabor soglasno odstopil od pravno zavezujočega dogovora s sosedo o mednarodnem posredovanju pri rešitvi spora, ki ga državi sami prej nista mogli rešiti 17 let; kljub temu da se je slovenskega sodnika (sicer 1 od 5) takoj zamenjalo in izločilo določene dokumente, nadaljevanje postopka pa so jasno podprli pri EU in še mnogi drugi.

Oprostite, ampak ali resnično lahko verjamemo, da se hrvaški član sodišča – torej Hrvat – o poteku postopka ni nikoli nič pogovarjal s svojo, hrvaško diplomacijo? Osebno pač ne morem.

Dosti bolj verjetna se mi pač zdi razlaga, da je hrvaška politika začenjala dobivati signale, da se odločitev začenja nagibati v korist Slovenije bolj, kot je pričakovala – predvsem meja na morju je za hrvaško severno primorje pomembna, saj bi z nedostopom Slovenije do mednarodnih voda pomembno pridobila hrvaška pristanišča, predvsem Reka. Tedaj je pač pograbila edino, kar je lahko – pridobljene prisluhe, ki so očitno pač nekaj normalnega, in v slogu svoje tradicije spet odstopila od dogovora; po balkansko pač.

Kako ravnati dalje?

A vse to dogajanje zelo zelo malo zanima povprečnega tujca. Zanj se je omenjena komunikacija slovenskega člana seveda zgodila in pika (brez razmišljanja o ozadju zgodbe) in Hrvati pač imajo določeno pravico, da postopek označujejo za kompromitiran ter zdaj “ponujajo dvostranski dialog”.

Zanj ima pač vsaka stran svojo količino masla na glavi in ga ne zanima prav dosti, da je to že tretji dogovor, od katerega je Hrvaška naknadno odstopila. Tudi ne jemlje prav resno opozoril, da na Balkanu poštenje velja manj kot v Evropi.

Tega se je potrebno zavedati in seveda vztrajati pri tem, da je razsodba mednarodnega sodišča v Haagu, ki ga priznava ves zahodni svet, za obe državi pravno zavezujoč dokument. To je namreč močan slovenski adut, ki ima zato na evropskem parketu kljub vsem trenutno najbrž “upper hand”.

Noben evropski diplomat namreč nima namena izpodbijati ali drugače razvrednotiti razsodbe mednarodnega sodišča, za postopek pred katerim sta se državi dogovorili ob pokroviteljstvu EU.

7 KOMENTARJI

  1. Prvič:
    Sekolc je zasral, ker je prisluškoval a ni slišal nič drugega kot ultra desne pesmi tipa Mata in Sude mi od Škorota.

    Drugič:
    Leta 1845 je avstrijski pater nesel enega ustaša starega samo 17 let v samostan. Tam ga je položil v posteljo in šel vprašat opata, če mu lahko pomaga. Opat si ga je strokovno ogledal in povedal: “Naredil bom vse, ker bom lahko, toda obljubiti ti ne morem ničesar. Ker ima prestreljena pljuča, visoko vročino in izgubo krvi težko verjamem, da bo preživel.” Takrat se je ranjenec prebudil, ga pogledal in se z obema rokama oprijel njegove roke. Prosil je samo, če mu pusti umreti v samostanu. No umrl je šele čez 50 let v ta istem samostanu. To se je govorilo po Avstriji.
    In to da jasni dokaz, da so Hrvati zelo desni narod.

    • Nič ne rečem, mogoče so slabi mogoče dobri, toda nihče ni samo slabi in nihče ni samo dober. Zato mislim, da se tudi mlad psihopat lahko poboljša in postane pater.

  2. Kot, da bi poslušal okajene fante za šankom. Najbolj pa v oči bode trditev o “krivdi” hrvaških obveščevalcev, ki so ujeli Sekolca in Drenikovo v goljufanju kar jehuda kršitev evropskega pravnega reda. Zato je Hrvaška upravičeno izstopila, nad vsiljenim, arbitražnim cirkusom.
    Za določitev meje na morju je edino merodajno Mednarodno sodišče za pomorsko pravo s sedežem v Hamburgu.

  3. Dokler Slovenci ne bomo( bodo) spoznali, da služi spor o meji le nesposobnim in egositičnim slovenskim politikom, tako dolgo bodo napetosti med Slovenijo in Hrvaško rasle. Košček Piranskega zaliva, ki smo ga pridobili z arbitražo ne pomeni popolnma nič. Če ga izvrednotimo pomeni to ulov 5kg rib na dan in niveč. Na vseh ostalih točkah pa je Slovenija arbitražo izgubila. Pahor hvali arbitražno razsodbo zato, ker je Slovenijo pahnil v to norost, ki se je slabo končala za Slovenijo in noče priznati poraza. Cerar z izsiljevanjem implementacije rešuje svojo kožo, saj povzdigovanje sovraštva do Hrvatov in Hrvaške, služi le za prikrivanje katastrofalnega upravljanja s Slovenijo.
    Pritlehni nesposobnež Erjavec pa izkorišča spor s Hrvaško samo za svojo ničemernost, saj si na račun neumnih, neumesnih, za Slovenijo škodljivih nedlipolmatskih izjav gradi imiđ nepopustljivega borca za mejo, v bistvu pa sramoti Slovenijo doma in v svetu in dobro ve, da s takšnimi izjavami zavaja naivne Slovence, kar pa mu prinaša politične točke, ki so mu potrebne za igranje večnega zunanjega ministra. Pokvarjeni prevarant!!!
    Ko bodo Slovenci to spregledali, bo implementacija razsodbe šla v pozabo in bo meja med Slovenijo in Hrvaško določena takrat, ko bosta na obeh straneh prevladala razum in tolerantnst. Danes pa služi meja le za postavljanje nesposbnim slovenskim politikom, ki bi jih morali Slovenci poslati čim prej na smetišče zgodovine.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime