Arbitraža in pogovori, Slovenija in Hrvaška: status quo. Kako zavarovati nacionalni interes?
Urejanje političnih razmerij na svetovnem ali evropskem nivoju se godi tako rekoč neodvisno od manjših držav, kar bolj ali manj velja tudi za Slovenijo. Kljub temu, da v Evropski uniji velja načelo enakopravne zastopanosti, večino pomembnih odločitev vlečeta Nemčija in Francija. Manjšim državam tako preostane le, da za uveljavitev določenih interesov poiščejo močnejše zaveznike, se med seboj povežejo (primer Višegrajska skupina) ali pa iščejo nekatere niše. Pri tem so bolj uspešne tiste, ki so uspele opraviti notranjo konsolidacijo glede lastnih vitalnih interesov. Upal bi si trditi, da je zasledovanje zgornjih pragmatičnih ciljev v mednarodnih odnosih obrt, ki jo Hrvaška obvlada mnogo bolje od Slovenije.
V tej luči lahko razumemo zadnje obiske hrvaških predsednikov v Sloveniji. Cilj hrvaške zunanje politike v zadnjem času je vstop Hrvaške v schengenski sistem, kar njihovi visoki politiki izpostavijo na vsakem koraku. Ena od glavnih preprek na tej poti je ravno Slovenija. Ni naključje, da sta tako Kolinda Grabar-Kitarović, kot Zoran Milanović, namenila Sloveniji svoj zadnji in prvi obisk. Zavedajo se namreč, da bodo s takim pristopom slej ali prej prepričali katerega od pomembnih evropskih igralcev ter si tako zagotovili nadaljnjo integracijo.
Na drugi strani bi lahko govorili o krizi vizije zunanje politike v Sloveniji. Če analiziramo včerajšnje srečanje predsednikov na Otočcu, opazimo, da je najbolj odločen odgovor, ki ga Slovenija ponudi, sramežljivo pogojevanje schengna z arbitražo. Pa še tu počasi izgubljamo kredibilnost, saj vlečemo same napačne poteze. Od tega, da je bila arbitraža slabo zastavljena in je nismo uspeli spraviti v okvire evropskega prava med pogajanji o hrvaškem vstopu v EU, do tega, da je nismo niti enostransko uveljavili ter s tem navzven pokazali, da mislimo resno. Verjetno Pahorju ne bi nihče zameril bolj ostrih besed, saj je bil ravno Milanovič tisti, ki je v vlogi predsednika vlade po njihovo izstopil iz arbitraže. Še več, namesto da bi Pahor okrcal Milanovića, da je eden izmed razlogov za nepripustitev Hrvaške v Schengen tudi postopanje ob migrantski krizi, je moral poslušati očitke o ograji na meji.
Slovenija se iz tridesetletne zgodovine dvostranskih odnosov ni naučila praktično ničesar. Grenak priokus ostaja že od osamosvojitvene vojne dalje, kasneje z obmejnimi incidenti ter z epizodami pri sporazumih Drnovšek-Račan in arbitraži. Predvsem pa Slovenija ni ponotranjila dejstva, da mora politika navzven postopati enotno. Pri nas se niso mogli poenotiti niti na enem političnem polu ter smo bili priča različnim sporočilom predsednika države, vlade in zunanjega ministra. Kaj šele, da bi bili glede vitalnih interesov postopali kot Hrvati - tam ni važno, ali prihaja predsednik iz vrst reformiranih socialdemokratov, vlado pa vodi premier iz družine Evropske ljudske stranke.
Nova vlada ima priložnost, da zastavi stvari bolj pragmatično ter nameni pomemben razmislek tudi ugledu Slovenije v mednarodni skupnosti. Ugotoviti moramo, na kakšen način bi najbolje zavarovali svoje nacionalne interese, kdo so naši prijatelji in kaj se dogaja v mednarodnih odnosih. Žal pa ne gre zaobiti dejstva, da je prvi korak na tej poti ravno rešitev problema s Hrvaško. Ko bomo namreč iz dnevne agende umaknili mejno vprašanje, se bomo lahko šele začeli ukvarjati z iskanjem zaveznikov na liniji Ljubljana – Dunaj - Zagreb.
Posnetek komentarja Marka Balažica je na voljo na dnu prispevka.
Upal bi si trditi, da je zasledovanje zgornjih pragmatičnih ciljev v mednarodnih odnosih obrt, ki jo Hrvaška obvlada mnogo bolje od Slovenije.
V tej luči lahko razumemo zadnje obiske hrvaških predsednikov v Sloveniji. Cilj hrvaške zunanje politike v zadnjem času je vstop Hrvaške v schengenski sistem, kar njihovi visoki politiki izpostavijo na vsakem koraku. Ena od glavnih preprek na tej poti je ravno Slovenija. Ni naključje, da sta tako Kolinda Grabar-Kitarović, kot Zoran Milanović, namenila Sloveniji svoj zadnji in prvi obisk. Zavedajo se namreč, da bodo s takim pristopom slej ali prej prepričali katerega od pomembnih evropskih igralcev ter si tako zagotovili nadaljnjo integracijo.
Na drugi strani bi lahko govorili o krizi vizije zunanje politike v Sloveniji. Če analiziramo včerajšnje srečanje predsednikov na Otočcu, opazimo, da je najbolj odločen odgovor, ki ga Slovenija ponudi, sramežljivo pogojevanje schengna z arbitražo. Pa še tu počasi izgubljamo kredibilnost, saj vlečemo same napačne poteze. Od tega, da je bila arbitraža slabo zastavljena in je nismo uspeli spraviti v okvire evropskega prava med pogajanji o hrvaškem vstopu v EU, do tega, da je nismo niti enostransko uveljavili ter s tem navzven pokazali, da mislimo resno. Verjetno Pahorju ne bi nihče zameril bolj ostrih besed, saj je bil ravno Milanovič tisti, ki je v vlogi predsednika vlade po njihovo izstopil iz arbitraže. Še več, namesto da bi Pahor okrcal Milanovića, da je eden izmed razlogov za nepripustitev Hrvaške v Schengen tudi postopanje ob migrantski krizi, je moral poslušati očitke o ograji na meji.
Grenak priokus ostaja že od osamosvojitvene vojne dalje, kasneje z obmejnimi incidenti ter z epizodami pri sporazumih Drnovšek-Račan in arbitraži.
Slovenija se iz tridesetletne zgodovine dvostranskih odnosov ni naučila praktično ničesar. Grenak priokus ostaja že od osamosvojitvene vojne dalje, kasneje z obmejnimi incidenti ter z epizodami pri sporazumih Drnovšek-Račan in arbitraži. Predvsem pa Slovenija ni ponotranjila dejstva, da mora politika navzven postopati enotno. Pri nas se niso mogli poenotiti niti na enem političnem polu ter smo bili priča različnim sporočilom predsednika države, vlade in zunanjega ministra. Kaj šele, da bi bili glede vitalnih interesov postopali kot Hrvati - tam ni važno, ali prihaja predsednik iz vrst reformiranih socialdemokratov, vlado pa vodi premier iz družine Evropske ljudske stranke.
Nova vlada ima priložnost, da zastavi stvari bolj pragmatično ter nameni pomemben razmislek tudi ugledu Slovenije v mednarodni skupnosti. Ugotoviti moramo, na kakšen način bi najbolje zavarovali svoje nacionalne interese, kdo so naši prijatelji in kaj se dogaja v mednarodnih odnosih. Žal pa ne gre zaobiti dejstva, da je prvi korak na tej poti ravno rešitev problema s Hrvaško. Ko bomo namreč iz dnevne agende umaknili mejno vprašanje, se bomo lahko šele začeli ukvarjati z iskanjem zaveznikov na liniji Ljubljana – Dunaj - Zagreb.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
10 komentarjev
APMMB2
Nehajte že enkrat z arbitražo. Tisoč et poteka mea med Slovenijo in Hrvaško pa sporov ni bilo. Niso potrebni in če se bo nekoč, morda čez 50 ali pa čez 100 let našel junak, ki bo potegnil mejo, mu lahko že sedaj vnaprej postavimo spomenik.
Odlično pravno znanje pa pustimo na Pravni fakulteti
Alojzij Pezdir
V ozadju pogubne odločitve, da bo RS v mednarodnem arbitražnem tribunalu polnopravno zastopal dotlej popolnoma neznani pravnik dr. Jernej Sekolec, je bil tedanji predsednik RS dr. Danilo Türk in v ozadju najverjetneje celo pro-jugoslovanska sovražna ovaduška omrežja civilne SDV in vojaške KOS (JLA). Prav tedanji predsednik države dr. Türk, ki je bil tudi najhujši in najvztrajnejši nasprotnik vstopa RS v evro-atlantsko obrambno zavezništvo Nato, je namreč na nepojasnjeni način preprečil neformalni dogovor o kandidaturi za ta ključni položaj med tedanjim premierom Vlade RS Borutom Pahorjem ter mednarodno uglednim in vsestransko operativno preverjenim profesorjem mednarodnega prava, politikom, diplomatom, izvoljenim ustavnim sodnikom in predsednikom Ustavnega sodišča RS dr. Ernestom Petričem.
Korenine vsega, kar se je negativnega zgodilo v procesu mednarodne arbitraže tudi po zaslugi naslednjih nekompetentnih vlad in še posebej nekompetentnih zunanjih ministrov, zagotovo segajo k tej ključni in za Slovenijo usodni zmotni kadrovski odločitvi.
Kraševka
Res je, da smo v zadnjih 15 letih imeli na pomembnih POLOŽAJIH ljudi, ki so v bistvu delali PROTI Sloveniji. Levica je naredila ogromno škode, skupaj s predsednikom Danilo Turkom, ki je javno znano, da je bil aktiven član UDBE. Ta pa je vedno varovala le Komunizem in nikoli Republike Slovenije. Zato so že po letu 1945 zapravili Savudrijo, ki je bila vedno del PIRANSKE OBČINE. In proti Sloveniji so delovali komunisti že od Kardelja dalje, kar je dokončal Turk, Erjavec in Cerar skupaj s Sokolcem, ki je bil imenovan po partijski liniji. Vsekakor bi bil veeeliko boljši Ernest Petrič, ki je pokončen mož, sposoben pogledati v levo-desno in predvsem spozna se na MEDNARODNA pravila ter loči, kaj je PRAV in kaj NAROBE. Veliko pametnih ljudi je med Slovenci, toda v pogubo je to, da levica se gre NEGATIVNO SELEKCIJO. Zato pa Slovenija povsod samo IZGUBLJA. Hrvaška se od nas zelo razlikuje.
IgorP
Janez Janša je garant, da se bodo uveljavili hrvaški nacionalni interesi! Potem pa še počasi madžarski in italijanski.......Avstrijci pa tako in tako ne marajo politikov tipa Haider, ki mu je Janša blizu!
MEFISTO
Haider je bil peder, torej je bil bliže vam levičarjem.
Kraševka
Močno pretiravaš, Igor, kot vedno. Od vedno velja nasvet, da je dobro gojiti dobre medsoseske odnose. Na vsezadnje, tudi naša HIMNA to opeva.
MEFISTO
To ni stvar kulture, temveč spolne usmerjenosti. Menda ne boš trdil, da so homoseksualci nekulturni ljudje?
AlojzZ
Kako zavarovati nacionalni interes?
Prvi korak je, da ne volimo politikov tipa Serpentinšek, Erjavec, Pahor in pa predvsem ne postkomuniste z Janezovo izjemo. Slednji je zelo tvegana izbira, ampak do Hrvatov je bil do sedaj še najmanj slab, kar se tiče slovenskega nacionalnega interesa.
Kraševka
V Sloveniji vladajo pretežni čas LEVIČARJI. Levica pa ne pozna DOMOLJUBJA, ker ljubi internacionalo. Sporazum Drnovšek-Račan, dva LEVIČARJA, so sklenila nekaj podobnega, kot sedaj imamo. Bi pa lahko rekli, da smo mi za ARBITRAŽO izbrali NESPOSOBNEŽE. Predvsem Sokolec je pokazal veliko nesposobnosti, ali pa, da je celo igral igro, DVOJNEGA AGENTA. Kako je možno, da je poklical po navadnem telefonu našo agentko. Mislim, da tu nosi največjo krivdo Sokolec, in Erjavec, ter seveda nadrejeni Erjavcu - Miro Cerar. Za to blamažo,ki je povzročila Sloveniji nepopravljivo škodo, bi morali stopiti pred SODIŠČE, tako Sekolc, kot Erjavec, ker so se izkazali, kot IZDAJALCI Slovenije.
MEFISTO
Nacionalni interes je, da se nikomur, niti Hrvaški, ne vsili niti koščka slovenske zemlje.
Hrvati so se pokazali za edinega varuha slovenskega nacionalnega interesa, ker zavračajo odločbo arbitraže, zaradi katere bi se Slovenija znova skrčila.
Kolikič že po zaslugi nekdanje komunistične in sedanje postkomunistične levičarske vladavine?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.