Arbitraža in pogovori, Slovenija in Hrvaška: status quo. Kako zavarovati nacionalni interes?

vir: TW @BorutPahor
Urejanje političnih razmerij na svetovnem ali evropskem nivoju se godi tako rekoč neodvisno od manjših držav, kar bolj ali manj velja tudi za Slovenijo. Kljub temu, da v Evropski uniji velja načelo enakopravne zastopanosti, večino pomembnih odločitev vlečeta Nemčija in Francija. Manjšim državam tako preostane le, da za uveljavitev določenih interesov poiščejo močnejše zaveznike, se med seboj povežejo (primer Višegrajska skupina) ali pa iščejo nekatere niše. Pri tem so bolj uspešne tiste, ki so uspele opraviti notranjo konsolidacijo glede lastnih vitalnih interesov. Upal bi si trditi, da je zasledovanje zgornjih pragmatičnih ciljev v mednarodnih odnosih obrt, ki jo Hrvaška obvlada mnogo bolje od Slovenije.




Posnetek komentarja Marka Balažica je na voljo na dnu prispevka.



Upal bi si trditi, da je zasledovanje zgornjih pragmatičnih ciljev v mednarodnih odnosih obrt, ki jo Hrvaška obvlada mnogo bolje od Slovenije.

V tej luči lahko razumemo zadnje obiske hrvaških predsednikov v Sloveniji. Cilj hrvaške zunanje politike v zadnjem času je vstop Hrvaške v schengenski sistem, kar njihovi visoki politiki izpostavijo na vsakem koraku. Ena od glavnih preprek na tej poti je ravno Slovenija. Ni naključje, da sta tako Kolinda Grabar-Kitarović, kot Zoran Milanović, namenila Sloveniji svoj zadnji in prvi obisk. Zavedajo se namreč, da bodo s takim pristopom slej ali prej prepričali katerega od pomembnih evropskih igralcev ter si tako zagotovili nadaljnjo integracijo.

Na drugi strani bi lahko govorili o krizi vizije zunanje politike v Sloveniji. Če analiziramo včerajšnje srečanje predsednikov na Otočcu, opazimo, da je najbolj odločen odgovor, ki ga Slovenija ponudi, sramežljivo pogojevanje schengna z arbitražo. Pa še tu počasi izgubljamo kredibilnost, saj vlečemo same napačne poteze. Od tega, da je bila arbitraža slabo zastavljena in je nismo uspeli spraviti v okvire evropskega prava med pogajanji o hrvaškem vstopu v EU, do tega, da je nismo niti enostransko uveljavili ter s tem navzven pokazali, da mislimo resno. Verjetno Pahorju ne bi nihče zameril bolj ostrih besed, saj je bil ravno Milanovič tisti, ki je v vlogi predsednika vlade po njihovo izstopil iz arbitraže. Še več, namesto da bi Pahor okrcal Milanovića, da je eden izmed razlogov za nepripustitev Hrvaške v Schengen tudi postopanje ob migrantski krizi, je moral poslušati očitke o ograji na meji.
Grenak priokus ostaja že od osamosvojitvene vojne dalje, kasneje z obmejnimi incidenti ter z epizodami pri sporazumih Drnovšek-Račan in arbitraži.

Slovenija se iz tridesetletne zgodovine dvostranskih odnosov ni naučila praktično ničesar. Grenak priokus ostaja že od osamosvojitvene vojne dalje, kasneje z obmejnimi incidenti ter z epizodami pri sporazumih Drnovšek-Račan in arbitraži. Predvsem pa Slovenija ni ponotranjila dejstva, da mora politika navzven postopati enotno. Pri nas se niso mogli poenotiti niti na enem političnem polu ter smo bili priča različnim sporočilom predsednika države, vlade in zunanjega ministra. Kaj šele, da bi bili glede vitalnih interesov postopali kot Hrvati -  tam ni važno, ali prihaja predsednik iz vrst reformiranih socialdemokratov, vlado pa vodi premier iz družine Evropske ljudske stranke.

Nova vlada ima priložnost, da zastavi stvari bolj pragmatično ter nameni pomemben razmislek tudi ugledu Slovenije v mednarodni skupnosti. Ugotoviti moramo, na kakšen način bi najbolje zavarovali svoje nacionalne interese, kdo so naši prijatelji in kaj se dogaja v mednarodnih odnosih. Žal pa ne gre zaobiti dejstva, da je prvi korak na tej poti ravno rešitev problema s Hrvaško. Ko bomo namreč iz dnevne agende umaknili mejno vprašanje, se bomo lahko šele začeli ukvarjati z iskanjem zaveznikov na liniji Ljubljana – Dunaj - Zagreb.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike