Volitve se na prvi pogled zdijo še daleč in kakor trenutno kaže, je obdobja zmagovanj novih obrazov konec. Kot glavni tekmici za volilno zmago se izrisujeta dve stabilni, ustaljeni stranki – SDS in SD.
V naslednjih mesecih se bodo na političnem prizorišču sicer še pojavili novi igralci, vendar se bodo tokrat potegovali kvečjemu za uvrstitev v državni zbor in ne za relativno zmago.
Ankete javnega mnenja sicer zaznavajo veliko število neodločenih, oziroma neopredeljenih volivcev, a sklepati je, da se največ teh volitev ne bo udeležilo. Določeni izmed njih se bodo aktivirali v prid tiste od sorodnih opcij, ki bo obetala, da lahko premaga njim nesprejemljivo stranko, del neopredeljenih pa bo volil nove stranke in jim morebiti omogočil vstop v državni zbor.
Tokrat smo v naši mesečni analizi javnomnenjskih anket združili marčevske rezultate Ninamedie in Mediane (v absolutnem številu glasov za posamezno stranko) ter vključili samo strankarsko opredeljene anketirance.
Ti so največji delež glasov, 27,6 % namenili SDS, sledi SD z 18,8 %, SMC s 13,5 %, DeSUS 11,2 %, ZL 9,7 %, NSi 8,5 %, SNS 3,3 %, SLS 3,0 %, PS 2,7 % in ZaaB 1,5 %.
Marčevske rezultate smo primerjali s podobno analizo, ki smo jo opravili julija 2016 in številke združili v skupen graf.
Slednjega napoveduje tudi zatišje pred viharjem, v katerem se stranke pripravljajo na dolg in naporen volilni boj.
V tem trenutku je smiselno pogledati, s kakšno popotnico se vanj podajajo.
Tako zgornji graf dveh merjenj v časovni razliki slabega leta dni kot anketni rezultati zadnjih mesecev nedvomno kažejo na nekatere premike znotraj strankarske podpore.
Medtem ko SDS ohranja svojo pozicijo in ne pridobiva ali izgublja, se vse bolj krepijo Socialni demokrati (SD). Ti bodo najverjetneje, bodisi na čelu z Dejanom Židanom ali morebiti celo Tanjo Fajon, glavni Janšev tekmec za volilno zmago. Obetajo se lahko tudi bonusa protestnih glasov volivcev, ki se vedno znova mobilizirajo proti prvaku SDS.
SMC v izhodiščni poziciji za naskok na novo volilno zmago vse bolj izgublja. Njen negativni trend je sicer počasen, a zanesljiv in jasen. Stranka ne bo poniknila, a če ne bo zgodilo nekaj nepredvidljivo drastičnega, lahko računajo kvečjemu na tretjino glasov, ki so jih prejeli ob svoji volilni zmagi.
Bolj kot se bližamo volitvam, bolj se krepi DeSUS, kar je logična posledica dejstva, da je Karel Erjavec z medijsko odmevnim predlogom o ponovni uvedbi služenja vojaškega roka uspešno začel volilno kampanjo. S spretnim nagovarjanjem starih staršev mu lahko pri vzponu škodila nova stranka Glas za otroke in družine.
Zanimivo je, da se, glede na potencial, ki ga je kazala v prvih letih mandata, vse bolj izgublja Združena levica. Očitno njen politični radikalizem prepoznava vse več ljudi in se okoli nje koncentrira predvsem trdno levičarsko jedro, ki je nekoč volilo stranko Zares. Kljub vsemu bo na naslednjih volitvah svoj rezultat najbrž popravila, vendar nikakor ne toliko, kot je v nekem trenutku obetala.
NSi se vrti okrog osmih, devetih odstotkov razmeroma stabilne podpore, ki je zelo verjetno ne bo resneje zajedla tudi Primčeva Za otroke. Kljub vsemu bodo zanjo naslednje volitve defenzivne narave, vsaj če noče podceniti poskusa marginalizacije, v katero jo želi potisniti glavni tekmec na desnici.
SLS se kljub medijski nepojavnosti vseskozi giblje na meji parlamentarnega praga, kar je dober znak, slab pa je, da (šibka) karizma njenega predsednika ne obeta, da bi ji predvolilna medijska pozornost kaj prida koristila. Res pa je, da Zidanšek še ni dobil prave priložnosti za profilizacijo svojega političnega imidža.
Zadnje mesece se od nikoder ponovno pojavljata tudi SNS in Jankovićeva PS. Jelinčič lahko ob obnovitvi migrantske krize z lahkoto ponovno vstopi v parlament, tudi Jankovića se nikoli ne sme podcenjevati. Ljudje namreč na grehe politikov včasih (pre)hitro pozabljajo.
V obstoječa razmerja bodo zarezali še nepredvidljivi faktorji, kot so politična (ne)spretnost novih strank (Za otroke, Dobovškova Dobra država, Kanglerjeva NSLS in še katera), razplet arbitraže s Hrvaško, epilog zgodbe s Teranom, morebitni nov migrantski val, teroristična grožnja, razplet volitev v Franciji in Nemčiji, dogajanje okrog Rusije in še kaj.
Ankete kažejo čudovito podobo za tiste, ki čakamo, da bodo naši končno prišli do krmila in rešili drveči avtobus Slovenija v brezno. Ampak pozor, te čudovite ankete so še vedno do sedaj pripeljale na oblast levico oziroma kontinuiteto in yugo nostalgike. Potrebujemo kaj več kot ankete, ki praktično nikoli ne pokažejo prave podobe stanja v Sloveniji.
Predlagam, da si na youtubu pogledate predavanja gospoda Davida Ickea, spoznali boste marsikatero resnico, ki ni samo teorija zarote.
Dokler nam bodo državne poslance preko nepreglednega in manjšim strankam pretirano naklonjenega sorazmernega volilnega sistema zgolj v potrditev vsiljevala oz. diktirala najožja vodstva strank, bo volilna udeležba padala in se bo v parlamentu utrjevala od volivcev vse bolj odtujena in samopašna strankokracija.
Za večjo volilno udeležbo na volitvah v DZ ter s tem za bistveno večjo legalnost in legitimnost ter demokratičnost delovanja izvoljenega najvišjega zakonodajnega organa v RS bi bilo nujno potrebno bistveno zmanjšati vpliv vodstev političnih strank na volilne izide, in sicer vsaj z uveljavitvijo obveznega prednostnega glasu posameznim kandidatom znotraj sorazmernega volilnega sistema, kar bi okrepilo neposredni vpliv volivcev in zmanjšalo moč najožjih strankarskih vodstev.
Kandidate bi bilo potrebno geografsko oz. krajevno vezati na volilne okraje oz. enote, v katerih imajo tudi veljavno prijavljena stalna bivališča. Za vse javno voljene funkcije v organih zakonodajne, izvršne in sodne veje oblasti pa bi morali uveljaviti omejitev opravljanja posamezne funkcije največ dva polna mandata. Enako, kot to že velja za opravljanje neposredno izvoljene funkcije predsednika RS. Brez možnosti ponovnega kandidiranja v tretje.
Z obema predlaganima spremembama bi povečali interes in demokratično motiviranost volivcev za aktivno volilno udeležbo, okrepili bi neposredni stik in medsebojno odgovornost med volivci v posameznih volilnih okrajih in enotah ter njihovimi izvoljenimi odposlanci v parlamentu. Z omejitvijo možnega števila mandatov na posamezni državni funkciji (poslanca, ministra, predsednika organa, ipd.) zgolj na dva polna mandata pa bi pospešili pomlajevanje in vsakršno osvežitev funkcionarskih vrst ter s tem pristrigli peruti ugodnim pogojem za korupcijo, nepotizem, pojave pragmatične in kdaj celo kriminalne zlizanosti med funkcionarji v nasprutju z ineteresi volivcev in najširše javnosti itd.
Ali si katera od današnjih strank v resnici želi takšnih ali podobnih sprememb in izboljšav, bo kmalu pokazala nova predvolilna kampanja.