Anketa: Osamosvojitev premalo obravnavana v šolah, preveč v politki, med prijatelji pa ravno prav

Vir: Flickr

Na praznični dan je čas tudi za refleksijo tega, kje in kakšno je po treh desetletjih od osamosvojitvenih dogodkov njihovo mesto v slovenski družbi danes.

Anketa, ki jo je za Domovino izvedel Episcenter kaže, da je tema osamosvojitve v šolah po mnenju večine premalo obravnavana, medtem ko je politiki, preveč obravnavana. Pogledali smo tudi, kakšne so strankarske preference.

V komentarju uredništva ugotavljamo, da je bila osamosvojitev izbira celotnega naroda, zato je njeno omalovaževanje delo proti temu narodu.

Koliko osamosvojitev obravnavajo politika, šola, mediji, civilna družba in prijatelji?

Anketirani so z močno večino (61 %) ocenili, da osamosvojitev premalo obravnava šola. Da učitelji to tematiko obravnavajo ravno prav je menilo 32 odstotkov anketiranih, medtem ko je le malo (7 %) ocenilo, da šola osamosvojitev obravnava preveč.

Povsem drugačna pa je bila slika na področju politike. Vsak drugi anketirani je bil mnenja, da ta osamosvojitev obravnava preveč. Slaba tretjina je menila, da je ta v politiki obravnavana premalo, slaba petina (18 %) pa, da ravno prav.

Glede na anketo Slovenci »ravno prav« o osamosvojitvi govorimo med prijatelji. Tako je menilo 67 odstotkov anketiranih, medtem ko je približno četrtina ocenila, da to tematiko med prijatelji obravnavajo premalo.

V civilni družbi po oceni 42 odstotkov anketiranih o osamosvojitvi v Sloveniji govorimo premalo, malenkost več (dve odstotni točki) vprašanih pa je ocenilo, da civilna družba osamosvojitev obravnava ravno prav.

Da ravno prav osamosvojitev obravnavamo mediji je ocenilo 43 odstotkov anketiranih, medtem ko jih je 35 odstotkov menilo, da osamosvojitev mediji obravnavamo premalo, dobra petina (22 %) pa, da preveč.

Da je v družbi, medijih in šolah osamosvojitev premalo obravnavana, menijo predvsem volivci SDS in NSi, da je ta tema preveč obravnavana v politiki pa so predvsem volivci Levice, LMŠ, SD in SAB

Opredeljeni volivci vseh šestih strank (SDS, SD, LMŠ, Levica, NSi in SAB) v večini menijo, da osamosvojitev med prijatelji obravnavajo ravno prav. Volivci NSi najbolj menijo, da med prijatelji osamosvojitev obravnavajo premalo. Sledijo jim volivci SDS (40 %) in SD (17 %). Medtem volivci LMŠ je bilo največ tistih, ki so menili, da med prijatelji osamosvojitev obravnavajo preveč.

Prav tako je bilo med volivci LMŠ skoraj petino (18 %) takšnih, ki so menili, da je osamosvojitev preveč obravnavana v civilni družbi, vsak drugi (51 %) pa je menil, da je v civilni družbi osamosvojitev obravnavana ravno prav. Podobno večinsko menijo tudi volivci SD; Levice in SAB. Da je v krogih civilne družbe osamosvojitev obravnavana premalo pa so večinsko menili volivci SDS (63 %) in NSi (54 %).

Po mnenju okrog četrtine volivcev leve opozicije (med 25 in 28 %) pa mediji osamosvojitev obravnavamo preveč. Medtem ko le 6 % volivcev Levice meni, da je osamosvojitev v medijih obravnavana premalo, je takih malo več v SD (16 %), LMŠ (19 %) in SAB (23 %), medtem ko osamosvojitev v medijih močno pogrešajo volivci SDS in NSi. Slednji najbolj pogrešajo obravnavo osamosvojitve v medijih (72 % anketiranih, med volivci SDS je takšnih dve tretjini.

Skupno je na področju politike najmanj anketiranih ocenilo, da je osamosvojitev v politiki obravnavana ravno prav, so se pa močno razlikovali pri tem, ali je je tam preveč ali premalo. Obravnavo osamosvojitve v politiki so kot najbolj prekomerno ocenili v volivci Levice in LMŠ (79 in 77 odstotkov jih je ocenilo, da je v politiki osamosvojitev obravnava preveč, medtem ko je na drugi strani 61 odstotkov volivcev SDS ocenilo, da je osamosvojitev v politiki obravnava premalo.

Najbolj pa je po mnenju anketiranih osamosvojitev zanemarjena v šoli. Tako najmočneje menijo volivci NSi (84 %) in SDS (83 %), manj pa volivci leve opozicije, kjer jih je med tretjino in dobro polovico ocenilo, da je osamosvojitev v šoli obravnavana premalo.

 

 

Osamosvojitev je za naš narod temelj skupne prihodnosti
Anketa najprej jasno pokaže, da je v šoli osamosvojitev obravnavana premalo, kar so že večkrat izpostavili tudi različni profesorji in učitelji. Temu botruje dejstvo, da gre za temo, ki je praviloma obravnavana na koncu zadnjega leta tako osnovne in srednje šole, kjer je posledično obravnavana na hitro, če že ne zmanjka časa za njeno obravnavo.

Medtem ko si v politiki volivci desnih strank želijo več osamosvojitve, je ta manj »intimna« volivcem leve politične opcije. A verjetno je trenutno politika tista institucija, ki obravnava osamosvojitev na nek način tudi na račun drugih, na primer šole in civilne družbe. Kar je moteče strankam, za katere se pogosto zdi, da bi raje živele v prejšnji državi. Domoljubna čustva so, kot kaže (tudi) anketa, danes močnejša pri volivcih desnice.

Čeprav smo ob osamosvojitvi spremljali močno enotnost za osamosvojitev, pa danes volivcem leve politične opcije srce za osamosvojitev ne bije tako odločno kot pred tremi desetletji, za kar odgovore lahko iščemo tako v šolstvu kot tudi v voditeljih leve politične opcije, alergiji na desnico, oživljenju jugonostalgije in omalovaževanju osamosvojiteljev, pa tudi bojkotu udeležbe na proslavi ob 30 obletnici državnosti in še kje.

A brez spomina osamosvojitvenih dogodkov, ki so temelj naše samostojne Slovenije, za Slovence ni skupne prihodnosti. Osamosvojitev je bila intimna opcija celotnega naroda, zato je njeno omalovaževanje delo proti temu narodu.

Izvajalec raziskave, Episcenter d.o.o., je anketiranje izvedel med 10. in 15. junijem 2021 s pomočjo spletne in telefonske ankete med polnoletnimi prebivalci Slovenije na reprezentativnem realiziranem vzorcu 800 odraslih oseb.

4 komentarji

  1. Ob osamosvojitvi je imela Slovenija 1,9 mio prebivalcev.
    Danes jih ima 2,1. V teh tridesetih letih se je izselilo najmanj 100.000 Slovencev.
    Se pravi, da se je število Slovencev zmanjšalo za 300.000, kar pomeni za 15%.
    Prišleke pač malo briga domoljubje, slovenska kultura, slovenske navade.
    Ob poudarjenem levičarstvu in propagandnih medijih prav nikogar ne zanima, kaj se dogakja s Slovenijo in Slovenci.
    Včeraj je bila alternativna proslava ob državni. Če se bo trend nadaljeval, državne proslave ne bo več možno prirediti, saj Slovencev ne bo več.

    • Pridružujem se vašemu mnenju.
      Ljubljana postaja vedno bolj “Jugoslavija v malem”, od kar županuje Jankovič.

      Kako ponižujoče je bilo sinoče, ko je imel govor Pahor, smo doma pred TV ekranom, lahko slišali, kako v ozadju z avtomobili “hupajo”. Verjetno je Jankovič poslal na cesto “svoje taksiste”.

      Koalicija “Komunistične koalicije” s kratico “KK”, ki ni KUL, skupaj z bivšim predsednikom in nekdanjim UDBOVCEM – Danilom Turkom, pa se je uradni proslavi odpovedala. Ljubše ji je bilo razgrajati na “Prešercu” in tam so trosili LAŽI.

      Če bomo zavedni Slovenci ohranjali zdrav razum, se bomo povezali v dobrih idejah in hotenjih, tako, da nam ne bodo drugi – teptali naše kulture!
      Sveti Papež, Janez Pavel II, je Slovence spodbudil z besedami: “Korajža velja”.

  2. Dejstvo je, da standardni učni načrti za obvezno osnovno šolo in izbirne srednje šole praviloma postavljajo lapidarna poglavja iz najnovejše svetovne in slovenske splošne zgodovine ter umetnostne, literarne, likovne, glasbene …. zgodovine povsem na zaključek učnih programov in načrtov, zaradi česar so ta poglavja po tradiciji večinoma skrajno slabo obravnavana ali celo povsem spregledana in zanemarjena.
    Razen častnih izjem redkih zglednih učiteljev in profesorjev, ki se zavedajo svoje ključne vloge pri vzgoji in izobraževanju mladih čim bolj široko razgledanih ter samostojno razmišljujočih osebnosti, se večina učencev v precej brezbrižnem in utrujenem javnem šolskem sistemu komaj prebije do splošne in skrajno površno posredovane zgodovine ter zgodovine umetnosti 20. stoletja, zaradi česar je v družbi opazno zaskrbljujoče nazadovanje na področju splošne izobraženosti in omike ter splošnega selektivnega okusa na področju pol-pretekle zgodovine, različnih sodobnih umetnosti, slogovnih in žanrskih usmeritev ter najizzivalnejših umetniških praks.
    A za slabo obveščenost in osveščenost o ključnih pojavih in nosilcih zgodovinskega, družbenega, političnega, gospodarskega, znanstvenega, duhovnega in umetniškega razvoja vse do današnjih dni nikakor niso odgovorne le vzgojne in izobraževalne ustanove in učitelji ter profesorji, saj bi na teh področjih lahko mnogo več koristnega in spodbudnega storili tudi vse prodornejši in vplivnejši množični mediji z državnim kombinatom RTVS na čelu ter profesionalne kulturne ustanove, zlasti t. i. nacionalnega pomena, od SNG Opere in Drame v Ljubljani in Mariboru, preko Narodnega muzeja, Narodne galerije, Moderne galerije in galerije sodobne umetnosti, Cankarjevega doma … do brezštevilnih kulturnih centrov in kulturnih domov ter javnih knjižnic, muzejev in galerij po vsej Sloveniji in v zamejstvu.

    Vprašajte se, kaj so nam pripravili strokovnjaki, umetniki, raziskovalci, muzealci, kuratorji, programski voditelji … v vodilnih profesionalnih nacionalnih ter regionalnih javnih zavodih s področja kulture, umetnosti ter ohranjanja in prezentiranja kulturne dediščine ob letošnjem veličastnem okroglem jubileju svobodne, samostojne, suverene, demokratične in politično pluralne RS?
    Zdi se, da je večina “kulturnikov” protestno in rekreativno politično biciklirala, o treh desetletjih gospodarskega, družbenega, političnega, kulturnega razvoja pa so sami ali celo z zunanjimi sodelavci zgolj na hitro napaberkovali nekaj fotokopij iz časopisov, revij, zbrali nekaj fotografij iz zajetnih zasebnih zbirk kakega Joca Žnidaršiča ali Toneta Stojka, in “s tujim perjem” vsaj za silo potolažili pričakovani interes javnosti in profesionalne zahteve zgodovinske ter muzealske vede.

    Nihče se ni potrudil, da bi v letu zgodovinskega jubileja kritično pregledal in prikazal najznačilnejše ter razvojno najpomembnejše pojave zadnjih treh desetletij v slovenski literaturi, likovni, glasbeni umetnosti, v filmski in avdio-vizualni produkciji. Da bi afirmativno in kritično ponudil kratke, atraktivne, pomenljive in ilustrativne razstave, projekcije, uprizoritve, s katerimi bi omogočili zainteresiranim globlji vpogled v duhovno, filozofsko, umetniško izročilo zadnjih treh desetletij, a tudi nujne primerjave s sočasnimi dosežki drugih narodov in kultur ter z dosežki tega naroda in kulture v prejšnjih časih političnega in kulturnega enoumja.
    Preprosto rečeno, ne vzgojno-izobraževalni in ne kulturni sektor (vključno z množičnimi mediji), nista storila nič opaznega za večjo in globljo razgledanost državljanov po splošni zgodovini ter po zgodovini različnih umetnosti, zaradi česar je splošna raven državljanske in demokratične zavesti prebivalstva zaskrbljujoče nizka.
    Posledice so več kot očitne: velika nagnjenost “intelektualno neoboroženih” množic k nekritičnemu sprejemanju vsakršnih lažnih resnic in teorij zarote, k nekritičnemu sprejemanju političnega zabavništva, zabavljaštva in celo politične pornografije, k pasivnemu sprejemanju senzacionalizma, lažnih mitologij in lažnih prerokov. Ter suženjsko pristajanje na politični daltonizem, na skrajno primitivno sovražno razdvojenost vsega bivajočega na “črne” in “bele”, “naše” in “njihove”, “nazadnjake” in “naprednjake” …, ki se lahko stopnjuje in dokonča le s skrajno nerazumnim fizičnim nasiljem in uničenjem “tekmeca”, “nasprotnika”, ki je v tem svetu vselej “sovražnik”, s katerim se ne moremo, ne smemo, ne želimo in nočemo pogovarjati.
    Politika iz-števanja, iz-ločanja, raz-človečenja “drugega”, “tekmeca”, “sovražnika”, se vselej konča z nasiljem, z zločinom.
    Tega brezupnega in samouničujočega načina razmišljanja bi se morali zavedati vsi, ki v demokratičnem ustavnem okolju odklanjajo spoštljiv in dostojen dialog med enakovrednimi izvoljenimi predstavniki celotnega ljudstva kot ustavnega suverena v RS.

Komentiraj