Ania Golędzinowska: “V svetu mode si samo obešalnik za cunje”, 2. del

Tadeja Kreč
0

V drugem delu intervjuja z Anio Golędzinowsko smo se z bivšo manekenko s težko življenjsko izkušnjo pogovarjali o pokvarjenosti sveta mode in elit, o tem, kako naj mladi danes najdejo pravo pot in kje vidi rešitev za tiste, ki so že zašli. 

Sodobna dekleta si želijo postati manekenke, TV voditeljice, modeli. Tam so njihove vzornice. Zakaj ste zapustili svet slave, bogastva, mode? Česa ste se tam naučili?

Kot model sem imela 50 kg, danes jih imam 68. Nikomur ne morem reči, naj ne gre v ta svet, ker je to nekaj grdega, umazanega, saj mi lahko odgovori: »Ti si šla, si se zabavala … Sedaj boš pa meni rekla, naj ne grem?«

Zato mladim vedno rečem, naj sanje, pa kakršnekoli že, poskusijo uresničiti. Samo na tak način lahko uresničijo tudi sami sebe. Ampak to morajo narediti zaradi sebe, ne zaradi drugih. Predvsem pa ne za vsako ceno. Za ceno sanj ne smejo zavreči tega, kar mislijo, čutijo, kar so. Na žalost namreč v tistem svetu nikogar ne zanima, kdo ti v resnici si. Si samo produkt, ki ga je treba dobro prodajati.

Videla sem, kako so ta dekleta res prodajana, prodana, kako niso vredne res nič. Tudi pri izboru modelov, na kastingih, snemanjih reklam, tam ni nobenega tekmovanja, vse je že dogovorjeno v naprej.

Jaz se samo nasmehnem, ko vidim manekenke, ki pripovedujejo: »Ne, ni droge, ni ničesar.« V tem svetu je ogromno droge, prostitucije, modele prodajajo sponzorjem, direktorjem … vse ima svojo ceno. Če ne igraš po teh pravilih, lahko delaš, ampak prideš samo do določene točke. Če hočeš iti preko, se moraš obnašati kot zahtevajo. Tam obstaja zakon, za katerega vedo vsi, a se ga nikoli ne pove; Ničesar se ne sprašuje, ker če sprašuješ preveč, si hitro zunaj, ampak moraš biti tiho in početi, kar ti rečejo.

Vir: Osebni arhiv
Vir: Osebni arhiv

V nekem trenutku sem svet mode zapustila, ker se tam nisem mogla izraziti. Nikogar ni zanimalo, kaj mislim in kdo v resnici sem. V bistvu si samo obešalnik za cunje.

Potem sem šla delat na televizijo, ker sem se tam lahko izrazila. Preko televizije sem se približala tem, ki odločajo. Ko sem bila med njimi in zaročena z vnukom predsednika Berlusconia, sem videla, kako so ta dekleta res prodajana, prodana, kako niso vredne res nič. Tudi pri izboru modelov, na kastingih, snemanjih reklam, tam ni nobenega tekmovanja, vse je že dogovorjeno v naprej.

Če je ena zaročena z nekom, ki ima toliko denarja, potem tisti lahko pomaga lastniku znamke in tako naprej. Vsi so prijatelji, ko so kamere prižgane. Ko pa se ugasnejo bi vsi drug drugemu zasadili noč v hrbet. To ni pravo življenje.

Če mladi želijo uresničiti svoje sanje, naj jih. Jaz lahko povem, da te nevarnosti obstajajo. Če gredo po tej poti, potem nevarnosti poznajo in to vedo tudi starši, ki svoje otroke spodbujajo ali pošiljajo v ta svet. V nekem trenutku ima pa vsak svobodno izbiro in se mora odločiti. Opozorjeni so pa bili.

Ni torej moč resnično uspeti, če se ne ukloniš pritiskom?

Ne, ne da se. Ljudje, ki v tem svetu odločijo namreč v mladem fantu ali punci, ki je dobra, s pozitivnimi vrednotami, vidijo sebe v ogledalu in vidijo, kako so sami umazani. Oglasi se jim vest in hočejo take ljudi umakniti. Naprej gredo lahko samo tisti, ki so v sebi sposobni narediti kompromise in delati kot jim je naročeno.

Kako naj mladi najdejo pravo pot?

Odgovor je mir v srcu. Če te neka stvar negativno vznemirja. Če čutiš, da te napolnjuje s trpljenjem, z bolečino, potem to ni prava stvar, prava pot. Če poslušaš srce, potem veš, kaj je prav in kaj ne. Nihče ne ve bolj kot ti sam.

Vir: Osebni arhiv
Vir: Osebni arhiv

Danes ni »kul« biti veren, promovirati čistosti, nasprotovati potrošniški kulturi, modi, slavi, denarju. Vas kdo vpraša, če je z vami vse v redu?

Ja, mnogi so mi rekli, da sem nora, da so mi oprali možgane. Jaz pa, ko hodim po svetu, srečamo mnoge sebi podobne. Potem bi morali biti vsi ljudje, ki jih srečam; ki molijo, ki verujejo v Boga, vsi nori. Potem ne bi bilo dovolj psihiatričnih bolnišnic za vse nas (smeh).

Vem, da tisti, ki mi pravijo, da sem nora, vere niso spoznali. Če morem biti za druge nora in v nebesih sveta, potem sem z veseljem nora.

V šole bi vrnila križe, ker se ne smemo sramovati svoje kulture, svojih korenin. Kdor pride k nam, se mora nam prilagoditi. Denar bi vzela bogatim in ga dala revežem.

Kaj bi sporočili mladim, ki so v preizkušnjah, na drogah, nočejo več živeti?

Pridite k meni in pomagala vam bom na vaši poti.

Tudi jaz sem bila izgubljena. Ampak to, kar sem iskala jaz in kar iščejo tudi oni, razlog zaradi katerega uživajo droge, se prostituirajo … je ljubezen. Kako boš prišel do prave ljubezni, če samega sebe ne znaš najprej ljubiti? Nikoli ne boš našel spoštovanja, če se ne spoštuješ.

Mladim bi rada dejala, da so pomembni, da ima Bog za vsakega izmed njih načrt življenja. Niso rojeni naključno, nekdo je hotel, da so tukaj, kjer so. Ne samo njihovi starši – morda jih njihovi starši sploh niso želeli – Nekdo, ki je večji, jih je hotel na tem svetu. In ta izvir morajo prepoznati.

Je kot telefon, ki ga lahko poskušaš polniti na različne načine na mnogih mestih, ampak dokler ne najdeš pravega priključka, ga ne boš nikoli napolnil. Le z Bogom bodo mladi začutili resnično srečo, ker se le tako ta krog zaključi. On je Ljubezen. Bog in Marija sta kot dva starša, ki ju ima vsakdo, ne glede na to, ali je imel svoje starše. Starši lahko tudi grešijo, prizadenejo trpljenje. Morda niso znali ljubiti, morda jih nihče ni naučil, morda niso poznali vere. Izkusiti vero, to je pot.

So ljudje, kot je Whitney Huston, Michael Jackson in drugi, ki so uspeli, ki imajo denar, ki so slavni, pa niso bili srečni. Ker tega, kar osrečuje, ni moč kupiti. Najpomembnejše pa je dajati ljubezen. To namreč napolnjuje. Jaz se večkrat vprašam, ali bi bila pripravljena dati življenje za nekoga. Če ne, potem to pomeni, da ne znam resnično ljubiti. Zato je Jezus pot – ker ljubezen izhaja iz njega in se k njemu vrača.

Kako gledate na splav, evtanazijo?

O splavu je lahko govoriti nam, ki smo že rojeni, živi. Zanima pa me, če bi, ko bi bili mi v trebuhu in bi se nekdo odločal, ali naj pridemo na svet ali ne. Nihče nima pravice odločati o življenju, ki je tukaj.

Za evtanazijo pa mislim, da gre za zapleteno področje, ker ne vem … Tudi tisti, ki so v komi se lahko po več letih iz nje zbudijo. Tudi če mnogi pravijo, da ne slišijo, ne vidijo in ne čutijo ničesar, mnogi potem, ko se prebudijo povedo, da so slišali in čutili, a niso mogli odgovarjati in da jim je prav bližina dragih pomagala, da so vztrajali. Mislim na nekoga, ki čuti, a ne more govoriti, pa jo odklopijo … To je umor.

Mnogi, ki trpijo, ki so bolni in si želijo evtanazije se v veliko primerih zanjo ne odločijo zaradi trpljenja, ki ga doživijo sami. Večja bolečina je to, da si nekomu v breme. Če bi imeli ob sebi ljudi, ki bi jim dale vedeti, da jih imajo radi, ne glede na stanje, v katerem so, ne bi želeli umreti. Vedno je posredi ljubezen.

Kaj načrtujete za prihodnost?

Pravijo, da če hočeš nasmejati gospoda Boga, mu pripoveduj o svojih načrtih za prihodnost. Kar bo, bo. Vse dni si in si bom prizadevala izgovarjati svoj »Da, zgodi se«.

Kaj bi naredili, če bi bili predsednica Italije?

V šole bi vrnila križe, ker se ne smemo sramovati svoje kulture, svojih korenin. Kdor pride k nam, se mora nam prilagoditi. Denar bi vzela bogatim in ga dala revežem. Moje sanje so, da bi na zemlji, kjer ni ničesar zgradila mesto usmiljenja, kjer bi živeli od dela lastnih rok in Božje milosti.

Kako vam je všeč Slovenija?

Zelo. Rad bi šla nabirat gobe. Zelo mi je všeč narava, zelenje. Pa tudi komuno bi tukaj z veseljem ustvarila, če bi mi kdo poklonil košček zemlje.

Vabljeni še k branju prvega dela intervjuja z Anio Golędzinowsko: od razuzdane manekenke do pričevalke o veri in Božji ljubezni (1. del)

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime