Angelika se je vendarle "prijela". A kdo v vladnem čolnu je ob tem bledel in bruhal

Vir foto: pixabay
»Moramo se navaditi, da imamo manjšinsko vlado, ki ima zgolj 42 poslancev,« je majanje vladnega čolna, ki je minuli teden marsikomu na krovu povzročal simptome morske bolezni, komentiral prvi med poslanci LMŠ, Brane Golubović. Nič čudnega, saj je potrjevanje nove ministrice, kar bi bil v normalni državi rutinski postopek v državnem zboru, to oblast in celotno državo pripeljalo do roba politične histerije.

Podcast komentarja je na voljo na dnu prispevka


Resda imamo manjšinsko vlado. A »zgolj 42 poslancev« v državnem zboru še zdaleč ni njen največji problem. Tudi z navadno večino in nekaj pogajalske spretnosti se da, brez pretiranega dramatiziranja, skozi parlament spraviti večino vladnih odločitev. A le v koaliciji, ki ve, kaj hoče, ima skupne cilje in enotno pot ter voljo, kako jih doseči.

Šarčeva vlada pa je kot raztepena druščina pijanih mornarjev, kjer vsak vesla po svoje, nad vodo pa jih drži zgolj groza pred uro resnice, ki jo bo prinesla ljudska sodba. Pravzaprav je izvolitev Angelike Mlinar omogočil ravno strah pred predčasnimi volitvami, ki ima ta čas v državnem zboru še politično večino.

Nevrotična Alenka


Ironija situacije je, da je s takšnimi in drugačnimi grožnjami o odstopih, odhodih in podobno, najglasneje opletala ravno Alenka Bratušek. Stranka z njenim imenom je namreč, ob SMC, prva v čakalni vrsti za soočenje s temno politično usodo. Javnomnenjske ankete SAB komaj še zaznajo, popoln polom so doživeli z zbiranjem podpisov za referendum o »kvalitetnem javnem šolstvu«, kjer so zmotno kalkulirali, da se bodo na krilih razpihovanja ideoloških predsodkov vendarle odbili.

Veliko vprašanje je, koliko političnih udarcev so v SAB še sposobni prenesti, zato velika nervoza ob ustoličevanju Mlinarjeve niti toliko ne čudi. Da pa Šarcu grozijo z razpadom vlade, ko je ta trenutek Kamničan edini, ki bi od predčasnih volitev dejansko profitiral, pa je vendarle izven vsake politične logike in zgolj priča o tem, da jim veščine sestavljanja večjih in manjših krogcev v smiselno celoto še vedno ni uspelo osvojiti.
Da v SAB Šarcu grozijo z razpadom vlade je izven vsake politične logike in zgolj priča o tem, da jim veščine sestavljanja večjih in manjših krogcev v smiselno celoto še vedno ni uspelo osvojiti.

Brez Karla pogreb, s Karlom pa tudi


Nič kaj bolje ni v stranki DeSUS, ki je več kot očitno v popolni krizi vodenja. Zmedeni delegati se lovijo okoli vprašanja, ali bo upokojencem izneverjeni stranki lažje preživeti s Karlom Erjavcem na čelu ali brez njega. Ob zrenju v obraz precej verjetne politične smrti pa pozornost preusmerjajo na samosvojega poslanca Roberta Polnarja, ki je v tem kaosu eden izmed redkih politikov te stranke, ki ve, kaj hoče. No, ob Francu Jurši, ki ve, da hoče v penzijo.

A prav Polnarja ta čas provladni mediji najbolj napadajo, češ, da »ni poslušen« in da ga je »treba disciplinirati«. Zanimivo, kako se v desetletju ali dveh vrednote obrnejo; od čaščenja "visoko etičnega" Puckovega udejanjanja ustavnega določila, da poslanci »niso vezani na nikakršna navodila«, pa do »nedopustne nelojalnosti« koalicijskega poslanca vladnim potrebam.

Jasno, vsi se bojijo, da bo Polnar sledil poslanki SNS Ivanuši in še okrepil Janeza Janšo. A Polnar pravi, da ne gre nikamor, ter da tudi DeSUS »ne bo izključil svojega najkvalitetnejšega poslanca«. Nič kaj skromna, a ne nujno napačna samoocena priča, da Polnar ni ravno običajen tip. Kar pravijo tudi tisti, ki ga poznajo iz lokalnega okolja in znajo povedati, da gre za samosvojega človeka, ki kot tak tudi z SDS-ovimi lokalci ni znal dobro shajati.

Brez nuje se Jelinčič ne obuje


Ob imenovanju Angelike Mlinar se je zgolj tri tedne po prvi demonstraciji še enkrat potrdila Jelinčičeva večna vloga zlate rezerve levih vlad. Pa četudi je treba podpreti političarko, ki je denimo izrazita zagovornica promigrantske politike Evropske unije.

Vse to dokazuje, da je politična retorika Zmaga Jelinčiča vedno le poza, ki služi jasnemu namenu; ko zaškripa, se v veliki mozaik politične levice lepo usede tudi njegova kockica.
Jelinčičeva politična retorika je vedno le poza, ki služi jasnemu namenu; ko zaškripa, se v veliki mozaik politične levice lepo usede tudi njegova kockica.

Šarčeva alibi igra


Politični triler, ki smo mu bili priča, je ena od stranskih posledic triumfa političnih strank, postavljenih čez noč na eni osebi, brez potrebne organizacijske in kadrovske strukture. Zdaj so se v vladi nakopičile kar tri takšne personificirane združbe z začetnicami voditelja v imenu, zato se tako pomanjkanja ustreznih kadrov kot političnega know-howa pri vodenju države ne da skriti.

A to ni edini razlog, da nas za to državo vendarle lahko skrbi kanček bolj, kot bi nas že samo po sebi. Manjšinska vlada Šarcu služi kot odličen alibi, da ni treba spreminjati česa bistvenega (ker pač to »ne gre«), kar bodo državljani javnomnenjsko nagrajevali vse dokler bodo še živeli kolikor toliko dobro in ne bodo občutili spreminjajočih se globalnih razmer.

Prepričani smo lahko, da bo Šarec (z davkoplačevalskimi sredstvi) naredil vse, da volivci ostanejo v vati ugodja vse dokler ga ponovno ne izvolijo – bodisi (posredno) za premierja, morda pa v drugo končno tudi za predsednika republike.


Morda Anita res ni nikoli, a na Angelika se vendarle kdaj tudi kaj prime ...

https://youtu.be/X6FBb-VajTw

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike