Angelika se je vendarle "prijela". A kdo v vladnem čolnu je ob tem bledel in bruhal
»Moramo se navaditi, da imamo manjšinsko vlado, ki ima zgolj 42 poslancev,« je majanje vladnega čolna, ki je minuli teden marsikomu na krovu povzročal simptome morske bolezni, komentiral prvi med poslanci LMŠ, Brane Golubović. Nič čudnega, saj je potrjevanje nove ministrice, kar bi bil v normalni državi rutinski postopek v državnem zboru, to oblast in celotno državo pripeljalo do roba politične histerije.
Resda imamo manjšinsko vlado. A »zgolj 42 poslancev« v državnem zboru še zdaleč ni njen največji problem. Tudi z navadno večino in nekaj pogajalske spretnosti se da, brez pretiranega dramatiziranja, skozi parlament spraviti večino vladnih odločitev. A le v koaliciji, ki ve, kaj hoče, ima skupne cilje in enotno pot ter voljo, kako jih doseči.
Šarčeva vlada pa je kot raztepena druščina pijanih mornarjev, kjer vsak vesla po svoje, nad vodo pa jih drži zgolj groza pred uro resnice, ki jo bo prinesla ljudska sodba. Pravzaprav je izvolitev Angelike Mlinar omogočil ravno strah pred predčasnimi volitvami, ki ima ta čas v državnem zboru še politično večino.
Ironija situacije je, da je s takšnimi in drugačnimi grožnjami o odstopih, odhodih in podobno, najglasneje opletala ravno Alenka Bratušek. Stranka z njenim imenom je namreč, ob SMC, prva v čakalni vrsti za soočenje s temno politično usodo. Javnomnenjske ankete SAB komaj še zaznajo, popoln polom so doživeli z zbiranjem podpisov za referendum o »kvalitetnem javnem šolstvu«, kjer so zmotno kalkulirali, da se bodo na krilih razpihovanja ideoloških predsodkov vendarle odbili.
Veliko vprašanje je, koliko političnih udarcev so v SAB še sposobni prenesti, zato velika nervoza ob ustoličevanju Mlinarjeve niti toliko ne čudi. Da pa Šarcu grozijo z razpadom vlade, ko je ta trenutek Kamničan edini, ki bi od predčasnih volitev dejansko profitiral, pa je vendarle izven vsake politične logike in zgolj priča o tem, da jim veščine sestavljanja večjih in manjših krogcev v smiselno celoto še vedno ni uspelo osvojiti.
Nič kaj bolje ni v stranki DeSUS, ki je več kot očitno v popolni krizi vodenja. Zmedeni delegati se lovijo okoli vprašanja, ali bo upokojencem izneverjeni stranki lažje preživeti s Karlom Erjavcem na čelu ali brez njega. Ob zrenju v obraz precej verjetne politične smrti pa pozornost preusmerjajo na samosvojega poslanca Roberta Polnarja, ki je v tem kaosu eden izmed redkih politikov te stranke, ki ve, kaj hoče. No, ob Francu Jurši, ki ve, da hoče v penzijo.
A prav Polnarja ta čas provladni mediji najbolj napadajo, češ, da »ni poslušen« in da ga je »treba disciplinirati«. Zanimivo, kako se v desetletju ali dveh vrednote obrnejo; od čaščenja "visoko etičnega" Puckovega udejanjanja ustavnega določila, da poslanci »niso vezani na nikakršna navodila«, pa do »nedopustne nelojalnosti« koalicijskega poslanca vladnim potrebam.
Jasno, vsi se bojijo, da bo Polnar sledil poslanki SNS Ivanuši in še okrepil Janeza Janšo. A Polnar pravi, da ne gre nikamor, ter da tudi DeSUS »ne bo izključil svojega najkvalitetnejšega poslanca«. Nič kaj skromna, a ne nujno napačna samoocena priča, da Polnar ni ravno običajen tip. Kar pravijo tudi tisti, ki ga poznajo iz lokalnega okolja in znajo povedati, da gre za samosvojega človeka, ki kot tak tudi z SDS-ovimi lokalci ni znal dobro shajati.
Ob imenovanju Angelike Mlinar se je zgolj tri tedne po prvi demonstraciji še enkrat potrdila Jelinčičeva večna vloga zlate rezerve levih vlad. Pa četudi je treba podpreti političarko, ki je denimo izrazita zagovornica promigrantske politike Evropske unije.
Vse to dokazuje, da je politična retorika Zmaga Jelinčiča vedno le poza, ki služi jasnemu namenu; ko zaškripa, se v veliki mozaik politične levice lepo usede tudi njegova kockica.
Politični triler, ki smo mu bili priča, je ena od stranskih posledic triumfa političnih strank, postavljenih čez noč na eni osebi, brez potrebne organizacijske in kadrovske strukture. Zdaj so se v vladi nakopičile kar tri takšne personificirane združbe z začetnicami voditelja v imenu, zato se tako pomanjkanja ustreznih kadrov kot političnega know-howa pri vodenju države ne da skriti.
A to ni edini razlog, da nas za to državo vendarle lahko skrbi kanček bolj, kot bi nas že samo po sebi. Manjšinska vlada Šarcu služi kot odličen alibi, da ni treba spreminjati česa bistvenega (ker pač to »ne gre«), kar bodo državljani javnomnenjsko nagrajevali vse dokler bodo še živeli kolikor toliko dobro in ne bodo občutili spreminjajočih se globalnih razmer.
Prepričani smo lahko, da bo Šarec (z davkoplačevalskimi sredstvi) naredil vse, da volivci ostanejo v vati ugodja vse dokler ga ponovno ne izvolijo – bodisi (posredno) za premierja, morda pa v drugo končno tudi za predsednika republike.
Podcast komentarja je na voljo na dnu prispevka
Resda imamo manjšinsko vlado. A »zgolj 42 poslancev« v državnem zboru še zdaleč ni njen največji problem. Tudi z navadno večino in nekaj pogajalske spretnosti se da, brez pretiranega dramatiziranja, skozi parlament spraviti večino vladnih odločitev. A le v koaliciji, ki ve, kaj hoče, ima skupne cilje in enotno pot ter voljo, kako jih doseči.
Šarčeva vlada pa je kot raztepena druščina pijanih mornarjev, kjer vsak vesla po svoje, nad vodo pa jih drži zgolj groza pred uro resnice, ki jo bo prinesla ljudska sodba. Pravzaprav je izvolitev Angelike Mlinar omogočil ravno strah pred predčasnimi volitvami, ki ima ta čas v državnem zboru še politično večino.
Nevrotična Alenka
Ironija situacije je, da je s takšnimi in drugačnimi grožnjami o odstopih, odhodih in podobno, najglasneje opletala ravno Alenka Bratušek. Stranka z njenim imenom je namreč, ob SMC, prva v čakalni vrsti za soočenje s temno politično usodo. Javnomnenjske ankete SAB komaj še zaznajo, popoln polom so doživeli z zbiranjem podpisov za referendum o »kvalitetnem javnem šolstvu«, kjer so zmotno kalkulirali, da se bodo na krilih razpihovanja ideoloških predsodkov vendarle odbili.
Veliko vprašanje je, koliko političnih udarcev so v SAB še sposobni prenesti, zato velika nervoza ob ustoličevanju Mlinarjeve niti toliko ne čudi. Da pa Šarcu grozijo z razpadom vlade, ko je ta trenutek Kamničan edini, ki bi od predčasnih volitev dejansko profitiral, pa je vendarle izven vsake politične logike in zgolj priča o tem, da jim veščine sestavljanja večjih in manjših krogcev v smiselno celoto še vedno ni uspelo osvojiti.
Da v SAB Šarcu grozijo z razpadom vlade je izven vsake politične logike in zgolj priča o tem, da jim veščine sestavljanja večjih in manjših krogcev v smiselno celoto še vedno ni uspelo osvojiti.
Brez Karla pogreb, s Karlom pa tudi
Nič kaj bolje ni v stranki DeSUS, ki je več kot očitno v popolni krizi vodenja. Zmedeni delegati se lovijo okoli vprašanja, ali bo upokojencem izneverjeni stranki lažje preživeti s Karlom Erjavcem na čelu ali brez njega. Ob zrenju v obraz precej verjetne politične smrti pa pozornost preusmerjajo na samosvojega poslanca Roberta Polnarja, ki je v tem kaosu eden izmed redkih politikov te stranke, ki ve, kaj hoče. No, ob Francu Jurši, ki ve, da hoče v penzijo.
A prav Polnarja ta čas provladni mediji najbolj napadajo, češ, da »ni poslušen« in da ga je »treba disciplinirati«. Zanimivo, kako se v desetletju ali dveh vrednote obrnejo; od čaščenja "visoko etičnega" Puckovega udejanjanja ustavnega določila, da poslanci »niso vezani na nikakršna navodila«, pa do »nedopustne nelojalnosti« koalicijskega poslanca vladnim potrebam.
Jasno, vsi se bojijo, da bo Polnar sledil poslanki SNS Ivanuši in še okrepil Janeza Janšo. A Polnar pravi, da ne gre nikamor, ter da tudi DeSUS »ne bo izključil svojega najkvalitetnejšega poslanca«. Nič kaj skromna, a ne nujno napačna samoocena priča, da Polnar ni ravno običajen tip. Kar pravijo tudi tisti, ki ga poznajo iz lokalnega okolja in znajo povedati, da gre za samosvojega človeka, ki kot tak tudi z SDS-ovimi lokalci ni znal dobro shajati.
Brez nuje se Jelinčič ne obuje
Ob imenovanju Angelike Mlinar se je zgolj tri tedne po prvi demonstraciji še enkrat potrdila Jelinčičeva večna vloga zlate rezerve levih vlad. Pa četudi je treba podpreti političarko, ki je denimo izrazita zagovornica promigrantske politike Evropske unije.
Vse to dokazuje, da je politična retorika Zmaga Jelinčiča vedno le poza, ki služi jasnemu namenu; ko zaškripa, se v veliki mozaik politične levice lepo usede tudi njegova kockica.
Jelinčičeva politična retorika je vedno le poza, ki služi jasnemu namenu; ko zaškripa, se v veliki mozaik politične levice lepo usede tudi njegova kockica.
Šarčeva alibi igra
Politični triler, ki smo mu bili priča, je ena od stranskih posledic triumfa političnih strank, postavljenih čez noč na eni osebi, brez potrebne organizacijske in kadrovske strukture. Zdaj so se v vladi nakopičile kar tri takšne personificirane združbe z začetnicami voditelja v imenu, zato se tako pomanjkanja ustreznih kadrov kot političnega know-howa pri vodenju države ne da skriti.
A to ni edini razlog, da nas za to državo vendarle lahko skrbi kanček bolj, kot bi nas že samo po sebi. Manjšinska vlada Šarcu služi kot odličen alibi, da ni treba spreminjati česa bistvenega (ker pač to »ne gre«), kar bodo državljani javnomnenjsko nagrajevali vse dokler bodo še živeli kolikor toliko dobro in ne bodo občutili spreminjajočih se globalnih razmer.
Prepričani smo lahko, da bo Šarec (z davkoplačevalskimi sredstvi) naredil vse, da volivci ostanejo v vati ugodja vse dokler ga ponovno ne izvolijo – bodisi (posredno) za premierja, morda pa v drugo končno tudi za predsednika republike.
Morda Anita res ni nikoli, a na Angelika se vendarle kdaj tudi kaj prime ...
https://youtu.be/X6FBb-VajTw
https://youtu.be/X6FBb-VajTw
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
9 komentarjev
Rajko Podgoršek
Ne razumem komentatorja Janeza: kaj je sploh s člankom narobe?!? Opisuje pač politično aritmetiko vladajoče manjšinske koalicije! V Sloveniji ljudje očitno nočejo slišati resnice, vsaka malce bolj "poetično" formirana kritika je širjenje 'zagrenjenosti, sovražnosti in razdvojenosti' Slovencev. Človek bi se smejal, če takšno razmišljanje ne bi bilo žalostno! Se pravi so Slovenci zmožni procesirati samo članke v mislu TOF-a? Očitno je za Domovino.je tudi nek trg, saj v nasprotnem primeru ne bi imela v tako kratkem obstoju neko že kar lepo število bralcev. Tako kot jih ne bi imela tudi spet malo bolj drugačna in pač provokativna NovaTV! Nekateri insinuirajo, naj se pač drugačemisleči Slovenci zadovoljijo s TOF-om in recimo Jonas-ovim 'Kaj dogaja' :) To je šele žalitev in spodbujanje razdvojenosti!
Tako kot obstaja nek trg za Mladino pa recimo spet neko tržišče za Finance in njihov portal, obstaja tudi trg za potrtal Domovina in ostale. Za Janeza je pač bolje da presedla na portal Mladine ali pa Dela.si. Če ju bo podprl finančno, bosta imela tudi večjo možnost preživeti in prav tako njuni novinarji.
Kraševka
Tudi jaz prepoznam Janeza, kot OBČUDOVALCA medijev iz Titovih časov. V tistem času so vsi mediji hvalili Tita, CENTRALNI KOMITE ZK........ Tako so bili objektivni, da si resnice niso nikoli upali napisati. Janez pač ne razume DEMOKRACIJE, pa tudi svobodo govora ne. Je pač ljubitelj DIKTATURE, kjer so novinarji pisali "na ukaz", ali pa izgubili delo. Mislim, da je portal - DOMOVINA dokaj objektivna. Take medije potrebujemo !
MEFISTO
K levičarskemu zgražanju k načinu in tonu razprave ob imenovanju Angelike Mlinar in ob domnevnem nezadovoljstvu koroških Slovencev in slovenskih narodnih organizacij želim dodati nekaj misli
Koroški Slovenci so enako racionalno konzervativni kot večinski avstrijski narod.
Predvsem tudi ne dajo veliko na tako imenovane slovenske narodne organizacije, ki jih je ustanavljala ter financirala slovenska udba in ki so koroškim Slovenecem bolj škodovale kot koristile.
Sploh pa so tudi koroški Slovenci dovolj konzervativni, da odklanjajo ekstremni neoliberalizem Angelike Mlinar, kar edino poleg dvomljive pripravljenosti za ministrski položaj so ji očitali v slovenskem parlmentu.
Dvomim, da so se koroški Slovenci pripravljeni odpovedati krščanstvu in avstrijsko slovenski kulturi, negovani skozi stoletja, in se podrediti muslimanski mentaliteti in kulturi ter LGBT ideolologiji, ki ju oboje ročno sprejema Angelika Mlinar.
MEFISTO
Tole bi še dejal! Kot najmočnejše spričevalo za usposobljenost Angelike Mlinar zam ministrski položaj so naši levičarji in neoliberalci šteli dejstvo, da je bila trikrat izvoljena v avstrijski parlament in v parlament EU in sicer - prvikrat, zadnjikrat in nikoli več. Kdo se še spominja četic kuharjev, kuharic in gospodinjskih pomočnic, bralk in bralcev, ki so bile na listi Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića ter Stranke Mira Cerarja izvoljeni v slovenski parlament? Nihče!
MEFISTO
Dzi, ne bi bil rad indiskreten, vendar te iz usmiljenja moram vprašati, ali si pri borni penziji ob največjih krščanskih praznikih lahko privoščiš vse, kar se ti "zahoče"?
Kraševka
Dobro povedano. Mislim, da večina Koroških Slovencev ceni tradicionalne EVROPSKE VREDNOTE. Prav zato so zadovoljni, da so se znebili LIBERALKE - Mlinarjeve.
Hribarjev Rafko
Slovenija s.p.
A ni to nenavadno? Za vodenje doo.ja, ali pa s.p.ja rabiš nekaj znanja, se izpopolnjuješ v manegmentu, marketingu, ... Da bi bil vsaj tako dober, kot je povprečje v panogi, želiš si pa vsekakor biti nadpovprečen.
A kdo vodi našo državno Slovenijo s.p.?
Z nekaj popravci na poklicni tišlarski si ravno pravšnji za generalnega direktorja na direktoratu guvernerjev...
Pa tudi drugi "vodilni direktorji" vlade niso ravno nek cvetober najboljšega iz Slovenije s.p.
Tako vodene firme gredo v stečaj, ali pa jih poceni pokupijo Kitajci.
# Kwa se čmo z delom bost, k smo pa sami seb čist zadost...#
AlojzZ
A kdo vodi našo državno Slovenijo? Strici iz ozadja. Pahor in oni iz Kamnika so zgolj lutke na vrvici.
Alojzij Pezdir
Kot prva poslanska zvezda sicer več kot mučne in mestoma nedostojne parlamentarne razprave o kandidaturi dr. Angelike Mlinar za minstrico se je uspel predstaviti in prepoznavno izdvojiti svobodni in samosvoji poslanec Erjavčevega Desusa Robert Polnar.
Njegov nastop na temo pomanjkanja elementarnega sramu med poslanci ter s tem tudi elementarnega dostojanstva izvoljenih predstavnikov ljudstva je daleč presegal primitivno medstrankarsko popadljivost, ki se ni sposobna samokritična pogledati v ogledalu in še manj (si) izreči odkrito in jasno samokritiko. Pokazal je redko poslančevo samorefleksijo in samokritičnost ter enkraten pogum za tvegano javno razkrivanje in soočenje z ukročenimi in omrtvičenimi poslanskimi kolegi iz Desusa ter iz strank Šarčeve vladajoče koalicije.
In z jasnim dejanjem dokazal je, da je izvoljeni poslanec lahko tudi v naši prilagodljivi in upogljivi parlamentarni praksi lahko svoboden in odgovoren zgolj in samo lastni vesti ter celotnemu volilnemu telesu.
Državljani, davkoplačevalci in volivci v RS lahko le srčno upamo, da bodo visoki zgled svobode in odgovornosti lastni vesti in celotnemu volilnemu telesu poslanca Desusa Roberta Polnarja sprejeli kot spodbudo in pozitiven zgled tudi drugi izvoljeni poslanci v Državnem zboru RS ter se bodo v skladu z veljavno ustavo in temelji resnične pluralne parlamentarne demokracije jasno in glasno s svojimi jasnimi stališči in glasovi podobno odločno uprli dosedanji samoumevni, rutinski, kompromisarski in politikantsko protiustavni diktaturi strankarskih vodstev oz. strankarskih prvakov osebno na eni strani ter Vladi RS na drugi strani.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.