Andrej Šter: V Sloveniji nimamo normalnega političnega prostora, ker so pojmi levo in desno, konservativno in napredno arhaično zaprašeni (2. del)

V prvem delu intervjuja z vodjo konzularne službe pri ministrstvu za zunanje zadeve Andrejem Šterom, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo spregovorili o različnih vidikih potovanj, ki se odpirajo v času sproščanja ukrepov. Del odgovorov boste našli tudi v prvi številki tiskane Domovine.

V drugem delu pa smo pogledali na politični parket, spregovorili o Šterovih političnih ambicijah in normalizaciji političnega prostora. Andrej Šter pa je z nami delil tudi nekaj nepozabnih epizod reševanja Slovencev po svetu v začetku pandemije covida-19.

Pred meseci se je vaše ime omenjalo kot ime nosilca liste Povežimo Slovenijo, celo potencialnega mandatarja. Koliko je na tem, glede na to da ste že bili v politiki kot minister za notranje zadeve in kakšna je možnost, da bi vas ponovno videli na takšnih funkcijah? 

Žena me zdaj sumničavo gleda, o čem se zdaj z vami pogovarjam [pogovor je potekal prek videopovezave op. a.], ampak moram direktno povedati, da te možnosti ni. Ko so me omenjali v povezavi s Povežimo Slovenijo to ni bilo na mojo željo, ampak je bila to želja Marjana Podobnika. Prosil sem ga, da naj tako, kot je zadevo lansiral, to tudi delansira, saj jaz teh ambicij res nimam. Mislim, da tista epizoda ni bila najboljši uvod v uspeh strank na sredini in na desnici, jim pa želim vse najboljše in veliko uspeha.

Uspeh na desnici in v slovenskem političnem prostoru sicer vidim v normalizaciji; da bi imeli eno resno levosredinsko stranko in eno resno desno sredinsko stranko. Potem se lahko okoli tega nabere različen šopek strank, ki je osnovan na demokratičnem tekmovanju. Če si slab, izgubiš, zmaga boljši. V slovenskem prostoru je tako, da se imajo nekateri za pretendente, da so ves čas na oblasti, ne glede na to, da so zanič in so zaradi tega še bolj zanič.

Normalnega političnega prostora v Sloveniji še nimamo, ker so tudi pojmi levo in desno, konservativno in napredno arhaično zaprašeni. Operiramo s kategorijami, ki pravzaprav nič ne pomenijo. Na t.i. levici imamo tiste, ki so povezani z velekapitalom, na t.i. desnici pa nosilce socialne ideje in socialnega čuta.

Normalnega političnega prostora v Sloveniji nimamo, ker so tudi pojmi levo in desno, konzervativno in napredno arhaično zaprašeni.

To je skregano s politično doktrino in prav ta nejasnost, nelogičnost in zmeda odvrne ne samo resne ljudi, da bi se ukvarjali s politiko, ampak povzroči tudi apatijo do političnih odločitev nasploh. Potem je kup ljudi, ki rečejo: Ne bom šel volit, saj so vsi isti. Slovensko prekletstvo je, da smo znali razočarati volivce, ki imajo zdrav in izostren čut za to, kaj je prav in kaj ni prav.

Mnenje, da so itak vsi isti, pa širijo tisti, ki od politike dobro živijo. Samo da ne bi dobili kakšne resne konkurence. Po normalnem toku stvari bi morala zdrava desnosredinska opcija v političnem slovenskem prostoru imeti 35 %. 30 %, če nič ne naredi in proti 40 %, če res kaj dela.

Vidite priložnost v tem, da se več manjših list, ki bi sicer težko dosegle parlamentarni prag, poveže v eno skupno listo - ali je to recept, da bomo na koncu dobili parlament, kjer bo deset nepovezanih poslancev?

Manjše stranke imajo vedno ambicijo, da se povežejo, ker je to preživetveni moment. Pri nas je žal skoraj vsaka stranka stranka enega človeka.

Vsake volitve naplavijo nove obraze, ki naj bi jim zaupali. Potem pa pride Krjavelj in s podporo velike finančne donacije spravi v težave celo vrsto resnih političnih opcij vsakršne provinence – enkrat na desni, enkrat na levi. Potem pa Krjavelj gre približno tako, kot je prišel.

Bedno izgleda, da gre stranka, ki ima na Slovenskem tradicijo, mrežo, ekipo – govorim o SD - v tekmovanje z Levico v tem, kdo bo bolj prostaški in populističen.

Defekten politični prostor nikomur ničesar ne prinese. Skrajno sem kritičen do tega, da znaten del političnega prostora na desni zasede ena stranka, ki po konceptu in delovanju ni desna, ampak je kvečjemu precej leva. Govorimo seveda o SDS. Podpre pa jo korpus, ki je gotovo desen, to pa je slovenska Cerkev. Med klerom je veliko pristašev te stranke. Pred časom smo slišali eno kritično do vodje te stranke, da prvič ni niti kristjan, niti ni desen. Gre tudi za stranko s precej skrajnimi opredelitvami.

Ni rečeno, da se bo po volitvah pojavila priložnost za podobno koalicijo, kot je zdaj zasedla sobane, ko je dezertiral Marjan Šarec. Ta zdaj v opoziciji dela to, kar sicer dela opozicija – kritizira. Tudi ta vlada bi v opoziciji delala podobno. Je pa ena ključna razlika. Ta vlada zna vladati poleg tega, da se spopada s kritičnimi ostmi, prejšnja vlada pa ni znala vladati. Samo bili so na oblasti, a se niso ukvarjali s problemi države.

Če vzamete kvartet Šarec, Bratušek, Fajon in Mesec, še najbolj kredibilno izpade Levica, ki ima vsaj nek program. Vsi drugi so samo apologeti. Bedno izgleda, da gre stranka, ki ima na Slovenskem tradicijo, mrežo, ekipo – govorim o SD - v tekmovanje z Levico v tem, kdo bo bolj prostaški in populističen. Kam pa gremo? Enake politične primere bi lahko našli tudi na desnem polu. Povsod bi rabili normalizacijo.

V čem vidite način, korake v smeri te normalizacije?

Levici ravbarske štenge zagotovo nudijo osrednji mediji s svojo absolutno podporo.

Zelo škodljivo je, če nekdo že davno pred volitvami začne tolči po bobnih in vpiti: Naš program pa je, da nihče ne bo sodeloval z Janezom Janšo! Ne moreš graditi na tem. Ta situacija je kot malarska lojtra. Če stoji eden, stoji tudi drugi, če eden pade, pade tudi drugi. Smo ujetniki, tako kot ljudje na forumih v slovenskih medijih, kjer se hitro pojavi vprašanje: Kaj pa partizani in domobranci, kaj pa levi in desni, kaj pa Janez Janša? Izrazitega pomanjkanja ne vidim v politični vljudnosti, ampak v politični kulturi.

Levici ravbarske štenge zagotovo nudijo osrednji mediji s svojo absolutno podporo. To tepe vsakokratno desno opcijo, ki tega nima. Bojim se, da izgubljamo ljudi, ki bi se bili sposobni ukvarjati s politiko. Če pogledate sedanjo vlado, je zelo malo strokovnjakov, ki so se uveljavili na svojem področju. Včasih so bili to uveljavljeni ljudje z akademskimi nazivi, ki so imeli vpliv v javnosti še preden so šli v politiko, in so predstavljali avtoriteto, neodvisno od tega, ali so bili v vladni strukturi ali ne. Zdaj pa politični prostor ni vabljiv, kaj šele za kakšnega mladega strokovnjaka.

Pripadali ste stranki SLS, a ste sedaj že dolgo vodja konzularne službe, čeprav SLS na ministrstvu za zunanje zadeve že dolgo ni imela svojega ministra ali drugih vodilnih kadrov. Kako krmarite med različnimi interesi? Ste se kdaj znašli v težavah zaradi svoje pripadnosti drugi barvi od vodilne na ministrstvu?

Na tem mestu sem od leta 2009, na ministrstvu pa od 1999. Tega dela nihče ne želi delati. A meni je všeč. Na ministrstvu se politično vreme spreminja. Zmeraj je najbolj zanimivo obdobje na začetku, ko se ljudje še posedajo, ko vidiš, da to delo nagovori zmeraj iste ljudi.

V vsaki resni državi je minister za zunanje zadeve drugi človek v vladi. Mi smo imeli redko tako situacijo. Zgodilo se je tudi, da je bil tukaj kakšen popoln analfabet kar se tiče zunanje politike ali kdo, ki je sedež tukaj jemal kot odskočno desko za naprej.

V zadnjem času je bila Slovenija v mednarodnem tisku večkrat izpostavljena v negativni luči. Se to pozna tudi pri delu konzularne službe? Kakšno vlogo ima konzularna služba pri zagotavljanju informacij o Sloveniji in dogajanju v Sloveniji tujim medijem, ki pišejo o Sloveniji?


Da bi formalno pošiljali vprašanja, tega skoraj ni, saj ima ministrstvo svoj mehanizem in svoje linije obveščanja. Res pa je, da se druge države poučijo iz vseh virov, ki jih dosežejo – iz formalnih in neformalnih. Vsak od kolegov, ki delajo v tujini, je del obraza, ki ga Slovenija nudi drugim državam. Če se obnaša neustrezno, je to obnašanje pripisano slovenskemu diplomatu in slovenski diplomaciji.

Ko usposabljamo kolege, ki odhajajo v tujino, jim damo vedeti, da ko odideš v tujino, “greš na tuje špilat fuzbal”. Če si dober, je 0:0. Če je gol, je praviloma v tvoji mreži. Če pa si zelo dober, daš tudi kakšen zadetek sam.

S komunikacijskim pristopom do javnosti in delom med ljudmi ste uspeli zgraditi precejšen ugled za razliko od večine slovenskih politikov. Kaj je njihova največja težava oz. napaka, kaj delajo oni narobe in kaj delate vi prav?

Mogoče je ključna razlika v tem, da ko moram sam nastopati, me vedno sprašujejo o zadevah, ki so povezane z nesrečo, negativnim presenečenjem ali negotovostjo. Zdrava pamet v teh primerih ti da vedeti, da ne smeš prispevati k temu, da bodo solze še bolj tekle in bo še več žalosti.

Skušaš spodbujati pozitivno razmišljanje in v nesrečni okoliščini najti pozitivno stvar, predvsem pa nikoli ne izpostavljati sebe in svojih občutkov ter se navaditi, da je treba zlasti poslušati. Včasih se zgodi, da telefonski pogovor traja 15 min, jaz skoraj ne pridem do besede in na koncu sogovornik reče: "Joj kako ste mi pomagali." In odložiš telefon ter ugotoviš, da si v vlogi morda spovednika, mogoče pomanjkanja odnosov s sorodniki in sosedi.

V času covida-19 je bila vaša vloga prav posebna. Bi za konec z nami delili kakšno ankdoto iz tega obdobja, ki je ne boste pozabili?

Enkratno in poučno je bilo prvo reševanje šestih Slovencev iz križarke v Jokohami. S štirimi od teh - bilo so fejst Korošci - smo se srečali lani poleti. Doživeli so, da je ljudi zajela panika, pa tudi obolele in umrle. K sreči so se dobro držali. Preko ambasade so bili v navezi z nekom, ki jim je nudil psihološko pomoč, neka zdravnica je sprejela, da so jo lahko kadarkoli poklicali. Tisto se je vleklo kar nekaj tednov, da so nato po različnih poteh priromali domov, kar je bila zopet posebna epidzida. Dva sta letela z evakuacijskim letom organizatorja potovanja. Pred vkrcanjem potnikov so rekli, da bodo vkrcali samo za tiste, ki jim bodo njihove države organizirale, da jih bo nekdo prišel iskat v Berlin in jih po zraku odpeljal domov.

Skušaš spodbujati pozitivno razmišljanje in v nesrečni okoliščini najti pozitivno stvar, predvsem pa nikoli ne izpostavljati sebe in svojih občutkov ter zlasti poslušati.

Sam sem rekel: Seveda, bomo poslali Falcona, a ta je bil na popravilu v Švici. Izkazalo se je, da nimamo ničesar. Nek prijazen šef generalštaba se je ponudil, da bodo šli ponje z jurišnimi helikopterji. A ti bi morali na poti dvakrat pristati – na Bavarskem in pred Berlinom, Nemci pa so zahtevali, da se ne ustavljajo nikjer.

Začeli smo iskati komercialne lete. Najprej smo kontaktirali slovenske možnosti, ampak vsakdo, ki smo mu povedali, koga bo vozil je rekel: »Kaj, ta dva?« Pa je bilo: »Aviona nimamo, posadke nimamo, pilot je zbolel!« Več kot 45 kombinacij smo imeli preko borze poletov. Na koncu je vozil srbski prevoznik, ki ga je najela nemška borza poletov. Dejal je, da moramo njegovo posadko obleči v zaščitne obleke. Potem smo dali poleg enega zdravstvenega tehnika. Vse to je bilo potrebno narediti vmes, ko je avion letel iz Jokohame do Berlina.

Potem je brniško letališče sporočilo, da ne posluje, ker smo jih zaprli. Pa sem rekel vojski, da mogoče bi pa pristali v Cerkljah. »Niti slučajno! A zdaj nam boste pa bolezen tja vozili?!« je bil odziv. Potem smo se privatno dogovorili z Mariborčani, ki so po mojem mnenju to naredili samo zato, ker sem rekel, da Ljubljana ni sposobna. Še dobro, da sem imel njihove telefonske številke še iz časov, ko smo po Sloveniji prevažali papeža. In ta, prva dva, sta bila testirana in zdrava.

Potem pa se je pokazala tista pregovorna slovenska lastnost. Na NIJZ so začeli deževati klici: »Jaz se bom selil, tukaj so se naselili bolniki. Sploh ne veste, spet jih je nekdo obiskal!« Obiskali pa so jih samo infektologi, ker smo se dogovorili, da jih dvakrat na dan pride nekdo pogledat. Ampak vsak avto, ki se je ustavil pred hišo, je doživel plaz klicev: "Spet je nekdo prišel na obisk!« In morali so priti v reševalnem vozilu z lučko. Potem so bili pa klici: »Nekaj je narobe, rešilec je pred hišo!"

Reševali smo pa tudi kvartet gospa, skupaj starih skoraj 320 let, ki so bile v Južni Ameriki in naj bi se po potovanju iz Argentine proti severu vrnile iz Mehike. In potem enkrat ena pošlje mail, da so v Hondurasu, kjer so izvedele, da poleta iz Mehike ni. Sem odgovoril, verjetno ga res ni, ker so poleti proti Evropi odpovedani ter da bi bilo še najbolj varno, da bi šle v Čile. Pa so rekle: »Prav, saj čas imamo, denar tudi.« in so šle nazaj proti Čilu. Privoščile so si še 14 dni potovanja, potem pa so šle iz Čila domov.

Če nekoga zajame panika v taki situaciji, lahko naredi veliko sranje. Lahko bi tam čepel in jokal in hotel evakuacijski let. Te gospe so bile mati korajže. Oglasile so se vsak drugi dan, da so povedale, kje so in lepo pripotovale v Čile ter domov. To so srečni momenti, bili pa so tudi manj srečni.