Andrej Stanovnik: Bratomorno vojno se da premagati le z odpuščanjem sovražniku, spravo z njim in popravljanjem povzročene škode. (2. del)

Vir: osebni arhiv

V prvem delu intervjuja z argentinsko-slovenskim nadškofom msgr. Andrejem Stanovnikom smo govorili o praznovanju velike noči v Argentini in sporočilu največjega krščanskega praznika, o izzivih nadškofije, ki jo vodi, pa tudi o preporodu in očiščenju Cerkve kot institucije. 

V današnjem drugem delu pa smo se dotaknili sekularnosti, ki kot pravi Stanovnik “vodi v kulturno shizofrenijo”, razklanosti argentinske družbe, pa tudi vprašanja sprave na Slovenskem, ponifikatu papeža Frančiška, ki izhaja iz Argentine, in tudi o sinodi v Cerkvi.

Eden od velikih bojev vaše (a nikakor le argentinske) Cerkve je tudi na področju sekularizacije. Tako kot v ZDA, Evropi in Sloveniji, je tudi Cerkev pri vas vpeta v kulturno vojno, deležna napadov, pod močnimi pritiski sekularizacije. Kako kot nadškof vidite svoje poslanstvo in poslanstvo Cerkve v družbi, ki Cerkev očitno potiska vse bolj v zasebno sfero in na obrobje?  

Ni čudno, da je Cerkev predmet preganjanja, saj smo od Jezusa prejeli opozorilo, da bodo vsi, ki mu sledijo, napačno razumljeni in se bo z njimi slabo ravnalo, tako kot se je z Jezusom.

Vendar je treba ločiti proces sekularizacije od sekularizma. Sekularizacija je fenomen, ki je zdrav, ker ustvari potrebno ločitev med tem, kar je začasno in tem, kar je večno. Težava nastane, ko se laični svet postane sovražen do evangeljskega sporočila. V svetu, ki je brezbrižen in pogosto sovražen do Cerkve, so verniki poklicani, da se odzovejo z Jezusovo zapovedjo: ljubite svoje sovražnike, molite za tiste, ki vas preganjajo. Lahko smo namreč prepričani, da je ljubezen močnejša od sovraštva.

Poznam zelo pogumne in drzne kristjane, ki pričujejo o svoji veri in pripadnosti Cerkvi v okoljih, kjer delujejo: v službi, v šoli, v bolnišnici, v javnih službah, na cesti. Vidim, da velikodušno darujejo svoje življenje, so potrpežljivi in vedno vztrajajo v dobrem. Se pravi, ljubijo, čeprav ta ljubezen pogosto tudi boli.

Glede na resno grožnjo, ki visi nad planetom, opustošenim zaradi neodgovornosti ljudi, je že anahrono govoriti o kulturni vojni, ki se jo lahko razume kot ideološki antagonizem vrednot. Danes smo vsi v nevarnosti, da uničimo »kraj«, v katerem živimo, zato je nujno, da se dogovorimo in uporabimo sredstva za zaščito narave, preden ta besno »popravi« agresijo, ki jo povzročamo nad njo. Kar nas mora danes vse združiti, je skrb za planet.

Za sekularnost pa lahko rečem, da je deformacija, saj popolnoma loči realnost Boga in tisto, kar je materialno. Sekularnost lahko postane sovražna do vsega, kar je versko, in vse religiozno spremeni v subjektivno, individualno, v nekaj, ki nima mesta v družbi. Vodi v kulturno shizofrenijo, ki globoko v sebi osebo deli. A oseba je duh, duša in telo – logično je, da v trenutku, ko se to razdeli, zboli.

Argentinska družba je močno razklana, tudi na področju moralnih vprašanj se kažejo veliki premiki k zmanjšanju zaščite nerojenega življenja in odmiku od moralnega in družbenega nauka Cerkve. Kakšen je odgovor lokalne Cerkve na te trende? 

Vir: osebni arhiv

Nekaj ​​številk za ponazoritev: prebivalstvo se lahko vzdržuje z globalno stopnjo rodnosti 2,1. Argentina je trenutno na 1,54 otroka na žensko in očitno upada zaradi protinatalistične vladne politike.

Na področju naše škofije je več organizacij, ki usklajujejo dejavnosti za obrambo in skrb za nerojeno življenje ter za spremljanje mater, ki so splavile. Vendar pa tisti, ki širijo sporočilo moralnega relativizma, vztrajno diskvalifikacijo vsakogar, ki brani življenje matere in nerojenega otroka in uničujejo miselnost otrok in mladostnikov ter v njih ustvarjajo zavest o pravicah posameznika kot absolutnem kriteriju. Iz tega sledi, da če me življenje drugega ogroža, imam pravico, da se ga znebim.

Bog življenja in človeške ljubezni nas opominja, da je življenje Božji dar in je zato prav, da ga ljubeče sprejemamo vedno in tako, kot prihaja.

Tisti, ki širijo sporočilo moralnega relativizma, vztrajno diskvalifikacijo vsakogar, ki brani življenje matere in nerojenega otroka in uničujejo miselnost otrok in mladostnikov ter v njih ustvarjajo zavest o pravicah posameznika kot absolutnem kriteriju.

Odraščanje in vzgoja v argentinski Cerkvi sta močno zaznamovali tudi papeža Frančiška, ki izhaja iz Argentine. Pravite, da papež v svojem aktualnem delu pravzaprav predvsem prenaša lekcije in izkušnje iz Argentine oz. celotne latinske Amerike – iz dokumenta iz Aparecide, ki ga je sam oblikoval na podlagi srečanja škofovske konference latinske Amerike in Karibov. Kako vi, ki ga tudi osebno dobro poznate, vidite njegov pontifikat?  

Res je, papež Frančišek je zrasel in se formiral v Cerkvi v Argentini, v latinskoameriškem kontekstu. Zaznamovala ga je priprava in praznovanje Aparecide, v kateri je imel izjemno vlogo. Aparecida je bila dobro sprejeta tudi zunaj Latinske Amerike in gotovo sta dogodek in dokument prispevala tudi k izvolitvi Bergoglia za papeža.

Od začetka njegovega pontifikata, z apostolskim pismom Evangelii gaudium, nato pa iz njegovega učenja in njegovih kretenj je mogoče opaziti vpliv, ki ga je imela Aparecida in delovanje v vlogi nadškofa v Buenos Airesu na njegovo sedanje papeževanje.

Papež Frančišek je predvsem mož molitve in z velikim darom razločevanja in delovanja, da se odzove na to, kar Duh danes želi za Cerkev in za svet. Njegovo evangeljsko vedenje je za mnoge velik navdih, za marsikoga pa je tudi moteče. Po mojem mnenju je ponifikat svetega očeta izjemno pomemben in ima težo v času, v katerem živimo. Je doktrinarno jasen in zvest tradiciji, hkrati pa evangeljsko ustvarjalen in drzen.

Kaj menite, da bi se Slovenci od sinodalnih korakov lahko naučili od bratov kristjanov v Argentini in celotni Latinski Ameriki, kjer ste v tem smislu precej pred nami?  

Ne vem, ali smo v Argentini in v Latinski Ameriki bolj napredni kot v Evropi in predvsem v Sloveniji glede sinodalne Cerkve, torej z bolj razvitimi zmogljivostmi, da »hodimo skupaj«.

Res je, da se od sredine prejšnjega stoletja redno sestaja 22 konferenc Latinske Amerike in Karibov: spomnimo se Ria de Janeria, Medellina, Pueble, Santo Dominga in Aparecide. Pred kratkim je potekala prva cerkvena skupščina Latinske Amerike in Karibov, ki je povzela bistvo Aparecide z geslom »Vsi smo odhajajoči učenci misijonarji«.

Res je tudi, da je tak način srečevanja na tej celini mogoč, ker obstaja skupna kulturna dediščina, ki nas povezuje že od začetka evangelizacije v petnajstem stoletju. CELAM (Latinskoameriški škofovski svet), ki je nastal po prvi generalni škofovski konferenci latinskoameriškega škofov v Riu de Janeiru leta 1955, je zelo pomemben prostor za občestvo, spodbujanje in izobraževanje, ki nam je dal dragocene izkušnje o tem, kako je mogoče hoditi skupaj in se postopoma odpirati proti vesoljnemu občestvu Cerkve. Aparecida je bila v tem smislu trenutek zorenja in vključevanja Cerkva Latinske Amerike in Karibov v vesoljno Cerkev.

Papež Frančišek je doktrinarno jasen in zvest tradiciji, hkrati pa evangeljsko ustvarjalen in drzen.

Zasledila sem, da redno spremljate tudi nekatere slovenske katoliške medije. Kako tako z distance in drugega kulturnega okolja gledate na družbeno, politično in cerkveno dogajanje v Sloveniji? 

Vir: osebni arhiv

Zelo sem hvaležen, da iz Slovenije redno prejemam tednik Družina in tudi mesečnik Družina in Življenje zakoncev Siter. Poleg tega od slovenske skupnosti v Argentini prejemam tedensko informativno glasilo Oznanilo in mesečnik Duhovno življenje. Vse to in vez, ki jo imam s sorodniki v Sloveniji, mi omogoča, da ohranjam jezik in ohranjam živo slovensko kulturo, ki sem jo prejel od staršev.

Počutim se Slovenec in Argentinec brez mešanja ali zmede, hvaležen za tisto “dvokulturnost”, ki sintezo črpa iz vere. Ko obiščem sorodnike v Sloveniji, se počutim zelo domače, saj tam vse vzbuja domače vzdušje, ki sem ga doživel v svoji hiši, v Sloveniji pa se ne počutim »doma«, torej ni moj dom. Moj dom je v Argentini, tam sem živel od rojstva do danes, tam je moje mesto.

Tudi slovensko družbo še pestijo delitve iz vojnega in povojnega časa. Zdi se, da bi potrebovali še nekakšen sinodalni družbeni proces. Vaša družina je v izseljenstvo prebežala po 2. svetovni vojni. V čem vi vidite rešitev iz te razklanosti v spravo, skupno hojo in sodelovanje naroda? 

V svoji družini sem doživel globoko in nepopravljivo bolečino, ki jo povzroči vojna med brati. Človeška zgodovina, tudi pri ljudstvih zelo primitivnih kultur, priča o premagovanju bratomorne vojne po edini možni poti: odpuščanju sovražniku, spravi z njim in popravljanju povzročene škode. Druge poti za preživetje človeške družine ni.

Dolgo traja, da se želja po spravi in ​​miru pokaže na obeh straneh. A če se ena od strani potrudi in vztraja pri odpuščanju in spravi, ostane druga vsaj brez nasprotnika. To je tudi krščanski predlog.

Vir: osebni arhiv

4 komentarji

  1. Gospod Stanovnik!
    Z vsem spoštovanjem, kje ste bili do dandanes?
    Slepi, gluhi in nedosledni, zakaaaaj, za Božjo voljo?
    Argentinski Slovenci & Slovenski Argentinci so fantastični del naroda Slovencev čisto po vseh vprašanjih – zdajle pa me je sunilo, ker se nekaj očitno ni prijelo!
    ———————————————–
    Ko preberem naslov, me je resnično zadelo.Pa kaj še vedno tako. Še vedno po staremj? Pa kaj jih ni izučilo?
    In butnilo je iz mene: “Istao sranje kor 1941-1945, do poslednjega diha, butasto in do skrajnosti neumno, Slovenec se kar pripogne, nastavi tilnik in ponudi, da ga fentajo !?”
    Ostane veren, zvest sebi, Bogu in Domovini in neki Politiki, še vsej žlahti in vsej sodrgi iz vasi in se da pobit kot samoupravno pobožnjakarsko tele zarukano! ? Pa to ni res!

    Gospod, Stanovnik, nehajte s tem !

    Bratomorno vojno se da ustaviti in se jo mora ustaviti z absoolutno dovoljenim uporom Zlu in uporom zločincem in temu naj sledi odpuščanje , če je izraženo verodostojno in pravno ter Božje priznanje zločina in kesanje.
    O spravi, gospod Stanovnik pa zdajle ne bi, ker je preobilna tema, Definitivno pa ne tako kakor zadnji odmevni poiskusek predsednika Države, SAZUja in nadškofa Zoreta, ki je izbil sodu dno in razvrednotil celo rajdo civilizacijskih in Božjih dosežkov Stvarstva…

    Ponavljam, g. Stanovnik, milo se mi stri, z vsem spoštovanjem, ne samo šokiran in žalosten-vsega tega sranja je več kot preveč, nehajmo s to šalabajzarijo že enkrat – nihče več nas ne bo vozil žejne čez vodo, nihče več nas ne bo zavajal na take note, ki jih pišete, nihče več nas ne bo vozil v klavnice in nihče več nam ne bo nikoli več zamolčal naše svete pravice do samoobrambe, ki so jo katoliški krogi med OF revolucijo krepko zbasali pod preprogo in povzročili prehudo klavnico za naivne, zveste, modre, dostojne, sposobne, vdane in klene Slovenke in Slovence – DOVOLJ JE TEGA !

    Vem iz več prvih rok , niso razumeli kaj mi v bistrvu sporočajo, ko so opisovali kako so odhajali razočarani do neba, zapuščeni, prevarani iz vseh koncev, njihovi najbližji, očetje, bratje, tete, strici v boljševiške klavnice leta 1943 in leta 1945 – in so umirali, moji pričevalci, brez , da so razumeli kaj jim govorim, ker so bili napumpani dobesedno z Božjim strahom
    pred Peklom in pred Božjo Sodbo, ki jim je bila posredovana tako, kot je bila in se je glasila: ” Dragi farani in faranke, zapoved Božja se glasi – Ne ubijaj – nikoli, za nobeno ceno, na noben način in pod nobenim pogojem- tako so jih strašili doli s prižnic … in so se dajali pobijati v svetem prepričanju : ” saj mi ne bojo nič storil, saj nisem ničesar zagrešil/la, sem popolnoma čist/a in nedolžen/a … katastrofa, ki je trajala 4 polna leta in , očitno, traja še dandanes. Groza!
    IN – nihče ne prizna krivde, ne zmote, ne napake, se ne pokesa in ne prosi za odpuščanje, dr. Stres še pred nedavnim, par let nazaj v Družini nekaj razpreda in razlaga kakor, da RKC z zadevami in s spravljanjem nima kaj dosti…če sem si prav zapomnil. Se vrnemo še na to temo, zagotovo!

Komentiraj