Jutri se bomo potopili v dela proste dneve, ki nam jih naša socialistična država tako velikodušno naklanja, piše Andrej M. Poznič, ki ob tem razloži posebnosti mitologije, ki jo naša oblast gradi že 70 let.
Poskus, da bi s krvavo rdečo mitologijo utemeljili naš narod, našo državo, naš politični sistem ali celo našo svobodo propade, ker je vse našteto nastalo, ko smo se odpovedali totalitarizmu in državi, ki so jo tolpe iz gozda vzpostavile, ko so s krvavo orgijo zasedle oblast.
A partijska mitologija je danes potrebna, da opraviči privilegije, ki jih uživa slovenska oligarhija, privilegije delitve denarja “našim”, dostopa do medijev, službe, borčevske penzije …
Ko se odrečemo mitologiji in sprejmemo zgodovino ostanejo množični pokoli brezimnih, nacionalizacija, desetletja družbenega in gospodarskega zastoja in množica, ki hoče utišati svojo vest s ponavljanjem enih in istih laži pred mikrofoni na seansah, imenovanih proslava.
Ko mitologijo zamenjamo z zgodovino, ne ostane več noben razlog, da bi 27. aprila karkoli praznovali. Nihče ni nor, da bi želel odprave dela prostega dneva. Nekateri pa bodo opravili letni ritual svoje partijske vere, ker brez vere je nemogoče živeti.
Pa čeprav vere v preteklost in brezmadežnost boja, ki so ga tako kruto orkestrirali in zlorabili za krvavo, brezbožno revolucijo. Oni bodo imeli svoje »vstajenje«, ko bodo poskušali obuditi mrliča revolucije in ga prikazati kot odrešenika. Njihovo privatno partijsko vero in obredje, ki spada med mite in legende, z zgodovino in spominom naroda nima nič skupnega, zaključi Andrej M. Poznič v komentarju na Časnik.si.
Očitno se Slovenci še dolgo ne bomo mogli sporazumeti, kaj se je dejansko dogajalo med leti 1941 in 1990.
Razdeljeni smo v dva tabora, ki vask trmasto trdi, da ima prav. So seveda tudi takšni, ki trdijo, da jih to ne zanima in da je čas, da se vse pomete pod preprogo in preprosto reče: vsi so isti.
Ne eni, ne drugi in ne tretji nimajo prav.
Trdim, da resnca mora priti na dan. Ta je samo ena. Brez resnce pa ne bo napredka. Slovenija si ne more obetati lepše prihodnosti.
Saj poznate pleskanje železne konstrukcije. Če ta ni temeljito očiščena , kaj kmalu udari rja na dan in opravljeno delo je zaman.
Podobno je z našo preteklostjo ujeto med leti 1941 in 1990.
Nenehno skušamo to očitno kritično obdobje prepleskati, vedno rja prodre na plano in vneti se novi prepir.
Slovenci pa imamo eno dobro lastnost: smo ubogljivi. Zlasti, če nam zapovedo tujci.
Zato vidim rešitev te neskončne zagate, ki dejansko hromi Slovenijo in jo uničuje s tem, da se določi mednarodna komisija strokovnjakov, ki naj prouči vsa znana desjtav v tem kritičnem obdobju in poda oceno. Strokovnjaki bi morali podati pred vsem oceno vojaških dosežkov partizanske vojske in odgovoriti, koliko so ti dosežki vplivali na zmago nad nacizmom in fašizmom. Nadalje bi morali vrhunski pravniki oceniti, koliko legitimno je bilo gibanje OF, ki je izdajalo pravne akte in celo sodilo in dosojalo smrtne kazni. Potrebno je oceniti dosežke na področju ekonomije, gospodarstva. Pred vsem je potrebno oceniti, kakšen napredek in blagostanje je v Slovenijo prinesla nacinalizacija, kolektivizacija, samoupravljanje. Blagina v svetu je pogojena s človekovimi pravicami. Potrebno je oceniti, koliko teh pravic je bilo podeljenih in upoštevanih v kritičnem obdobju. V tem obdobju je Slovenija sledila trendom Jugoslovanske zunanje politike. Potrebno je oceniti, kaj smo Slovenci imeli od tega. Recimo, da nam je bila biže Gana, kot sosednaj Avstrija, s katero smo bili v nenehnem sporu in roko na srce, še sedaj vidimo v Avstrijcih pred vsem naciste in jidlarje, ne pa sosede, ki dajejo kruh številnim Slovencem. In tako dalje in naprej. In končno bi takšno poročilo pokazalo, kaj s eje s Slovenijo in Sloveci dogajalo v naši ne tako daljni preteklosti.
Danes hvalabogu ni več tabujev. Vse, kar se je dogajalo v teh kritičnih letih je bolj ali manj zano.Žrtve so pretete, škoda je ocenjana,stanje Slovenije danes je znano.
Komisija ne bi imala težkega dela,saj ni več mogoče prekrivati dejstev. En in drugi tabor imata dovolj podatkov, da lahko predstavita svoje.
Po tem, ko bi komisija opravila svoje delo in podala oceno obdobja med leti 1941 in 1990 bi Slovenci dobili osnovo za manjkajočo zgodovino.Ta bi potem morala priti v učbenike in mladina bi jo morala privzeti., Potem bi takšna zgodovina očiščena idelologije lahko postala učiteljica.
Po vsem tem pa bi bilo zelo dobro proučiti še to,kaj se je dogajalo po letu 1990 in kaj se dogaja danes.
Odgovoriti je namreč potrebno tudi na temeljno vprašanje: Ali imamo v Sloveniji demokracijo? Ali so res vsi ljudje enaki? Al imajo vsi državljani enake pravice, enake možnosti dostopa do službe, do zasedbe določenih funkcij?
Smo tik pred tem, da izvolimo , oziroma potrdimo predsednika države.
Ta je izvoljen že danes! Je to v demokraciji možno, če veo, da je bil najslabši predsenik vlade. Da je pod njegovo vlado nastala katastrofalna godpodarska kriza od katere se še danes Slovenija ni opomogla. Da je predsenik glavni krivec za TEŠ 6.Nihče o tem ne bo pisal nihče ga ne bo ocenjeval po tem, akj počne danes. Ali ni naše sodstvo doseglo dno? On pa predlaga najvišje sodne funkcionarje. Ali res ni kriv za stannje pravne kulture v Sloveniji.