“Levica, ki je tej državi vladala tri četrt časa od osamosvojitve (če čas štejemo šele od takrat), je vzpostavila trden mrežni sistem, zid (The Wall, Pink Floyd), ki ga nasprotna stran nikakor ne sme načeti,” ob poskusu odovora na vprašanje, zakaj se v Sloveniji zgodi rompompom vsakič, ko desne vlade izvedejo kadrovske menjave, na Portalu Plus piše Andrej Capobianco.

Kot opozarja, se mreže, ki državo ugrabijo, utrdijo tekom let in se prepletajo predvsem iz osebnih interesov. Ideologija lahko le dodatno poveže ali mobilizira, sicer pa se mnogi niti ne zavedajo, da so “opeka v zidu”.

Sistem ima nadzor nad tokom denarja, ki ga dodeluje posameznim skupinam in posameznikom, prav tako ima vpliv v ključnih podsistemih, kot so državni proračun, gospodarstvo in veliki projekti. Ob tem pa se je začel ustvarjati mit, da levosredinske opcije kadrujejo strokovno, desnosredinske pa vselej politično.

“Cilj ne sme biti, da vsaka opcija poskuša ugrabiti državo, temveč da se lovke mrež izkoreninijo, ali se njihov vpliv močno omeji. Obenem naj se obširnih kadrovskih sprememb ob vsaki menjavi vlade ne izvaja več. Obe opciji lahko k temu veliko pripomoreta, vendar dokler se ne bo pomemben del zgodovinsko dominantne opcije sprijaznil z dejstvom, da lahko legitimno vladajo tudi drugače misleči, se to ne bo zgodilo,” v komentarju še zapiše Capobianco.

1 komentar

  1. Andrej piše: Sistem ima nadzor nad tokom denarja, ki ga dodeluje posameznim skupinam in posameznikom, prav tako ima vpliv v ključnih podsistemih, kot so državni proračun, gospodarstvo in veliki projekti. Ob tem pa se je začel ustvarjati mit, da levosredinske opcije kadrujejo strokovno, desnosredinske pa vselej politično.
    Ta ugotovitev ni nič posebnega vse politične opcije težijo k temu, da bi postavile sistem, ki bi jim omogočal v čimvečji meri in z čimanj zunanje kontrole nadzorovari tok javnega -državnega denarja. Z davčno politiko pa vsakokratna oblast posega tudi v tokove zasebnega denarja.
    Sistemi se bistveno razlikuje v tem koliko so ti tokovi centrakizirani ali decentralizirani.
    Slabost našega sistema je da imamo izrazito centraliziran sistem tako zbiranja kot razdeljevanja javnih sredstev.(vsa javna sredstva pri nas 100% pobira in deli država, v demokratičnih družbah pa se ta sredstva zbirajo in delijo po bolj uravnoteženem sistemu, če naštejem tri najbolj decentralizirane : Dansak 50% občine 25% pokrajine, 25 % država. Begija 25% občine, 50% pokrajini in 25 % država in švica vsak po 1/3. Bistvo vseh anomalij predvsem levih in v manjši meri desnih vlad (ker so tako malo časa na oblasti) se torej skriva prav v centralitziranem sistemu upravljanja denatrnih tokov.
    Ta sistem omogoča, da si v bistvu zelo majhne skupine t.i. elite prilastijo vpliv nad denarnimi tokovi in ga nato kanalizirajo v svoje podsiteme in omrežja, v katerih je javni interes zgolj fasada za neupravičeno bogatenje posameznikov in skupin , ki so blizu vsakokratni vladi.
    Kaj taki decentralizirani sistemi poleg večje demokracije še prinašajo:
    bistveno boljše upravljanja z javnim denarjem (gospodarsnost) , ki ga upravljalci razumejo kot denar, ki ga je bilo treba najprej ustvariti, delitev je zgolj posledica, ki mora obenm zagotavljati, da bo v naslednjem krogu javnega denarja več in ne manj.
    V političnem smislu pa to pomeni bistveno manjši politični in medijski pritisk na vlade, posledično pa tudi manjši razkol ideologij.
    Dokljer bo torej pri nas klučno vprašanje namesto sprememba sistema (decentralizacija) zgolj boj za prevzem sistema ne moremo pričakovati bistveno boljšega delovanja države in podsitemov. Ljudje pa najsi smo lebi ali desni smo krvavi pod kožo in absolutna oblast je še vsakega skazila. Oblast je torej treba porazdeliti med nižje nivoje bližje ljudem. Seveda pa je iluzorno pričakovati, da bodo stranke, ki se borijo za oblast po zmagi same sebi le to zmanjšale. To lahko storimo le ljudje. Da pa bi ljudje postali politično aktivni v prevzemu oblasti bi morali biti dovolj finančno pismeni, da bi sploh vedeli kako deluje obstoječi sitem zbiranja in delitve denar in kdo ima od tega največje koristi.
    Največji problem medijske krajine ni zgolj to da nekritićno podpirajo levo ali desno ideologijo in njene nosilce temveč da o tem osnovnem problemu blaginje povezane s sitemom upravljanja denarja molče.
    Tistim, ki medije financirajo namreč ni v interesu, da bi ljudje -volivci vedeli v čem je point politike, ideologije, moči in oblasti. Prijatelji to je denar=moč=oblast.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime