Ana Soklič z Jezusom zakorakala tja, kjer ni prostora za Boga
POSLUŠAJ ČLANEK
Po tem, ko je izvedela, da je zmagovalka Eme in bo s svojo pesmijo Slovenijo zastopala na Evroviziji je Ana Soklič izrekla: »Samo Jezus Kristus je ta, ki nas vodi skozi življenjske poti. Nikoli se ne sme nihče bati, da ni luči na koncu predora, ker je. To upam reči za vse glasbene kolege, da težko prebrodimo vse trenutke, ki so nam dani na tej poti. Ampak ne moremo odnehati, ker ni vrnitve nazaj.«
Pol Slovenije je s tem navdušila, pol razjezila, obojim pa je bilo skupno, da niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo. Kristjani smo bili nad izjavo navdušeni, mnogi so jo označili za pogumno, kar v resnici je, čeprav v nekdaj pretežno katoliški deželi to ne bi smela biti, saj je Ana povedala to, kar si mnogi želimo, pa za to ne zberemo poguma.
Poguma, da bi se zahvalili Bogu, ki nas spremlja vedno, k njemu pa se zatekamo predvsem v težkih trenutkih, pri uspehih pa nanj pogosto pozabimo, tudi ker nas je strah, kaj bodo rekli ljudje. Tudi Ano je bilo strah, pa je vseeno povedala.
Kako je lahko iskrena zahvala in izražanje notranje motivacije sporno? Kako bi se odzvali mediji in splet, če bi namesto pričevanja vere Ana izjavila nekaj v stilu: »Joga me vodi skozi življenje, prek nje se vselej umirim ali ko ne vem kako naprej, pogledam v karte.« Verjetno te izjave ne bi označili za sporno.
Čeprav osebna zahvala in pričevanjska vzpodbudna misel sicer v normalni družbi nikakor ne bi smela biti sporna, je jasno, zakaj je nekatere tako razburila. Na karnevalu levo-liberalnega šova namreč ni bilo nobenega ekscesa, ki bi rušil temelje patriarhalne nadvlade heteronormativnosti, potem pa še zmagovalka tega karnevala poda pozitivno krščansko sporočilo v eter kjer tega res ne pričakujemo.
Ana Soklič je tako na karnevalu, kjer imajo običajno glavno vlogo bradate »pevke«, transvestitski trii in drugi odtenki mavrice, v ospredje postavila Boga. Šok prej omenjenih, ki Evrovizijo v veliki meri vidijo tudi kot orodje svojega boja, je tako po svoje razumljiv. Mnogi so se gotovo počutili, da jim je ukradla njihov šov, dogodek, kjer se proslavlja njihove vrednote in življenjski slog, kjer ni prostora za Boga.
V družbi, ki ločitev Cerkve in države razume kot izločitev verujočih in vsega povezanega z vero iz javnega prostora, bo preteklo še nekaj vode, preden bo zahvala Bogu postala nekaj normalnega in ne nekaj pogumnega ali spornega. Kjer se bomo ljudje skupaj veselili, da ima človek, ki je zmagal v življenju, neko luč, ki ga vodi, mu daje srečo in oporo v težkih trenutkih. In da deliti to pozitivno sporočilo z javnostjo nikakor ni nekaj spornega.
S svojim pričevanjem pa je Ana Soklič naredila točno to, k čemur Jezus vabi vsakega kristjana, ko pravi: »Pojdite in oznanite veselo novico vsemu stvarstvu.« Ana namreč ni pridigala, temveč prinesla veselo novico, upanje, ki ji daje moč in želi to deliti tudi z drugimi. To je izvedla resnično graciozno.
S tem pa vabi tudi nas, kristjane, da stopimo iz svoje cone udobja. Da se ne sprašujemo, ampak pričevanjsko, na vesel, navdihujoč način pričujemo, kar smo prejeli. In hkrati razumemo tiste, ki tega še ne razumejo in se nad nami zgražajo. Tudi Jezus je učence učil tri leta, pa še ni bilo dovolj. Vedno se bo našel nekdo, ki bo rekel: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« ali prevedeno v jezik Evrovizije: »Ne morem f***** verjet.« Ampak tudi tem mora kdo prinesti veselo novico.
Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta
Pol Slovenije je s tem navdušila, pol razjezila, obojim pa je bilo skupno, da niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo. Kristjani smo bili nad izjavo navdušeni, mnogi so jo označili za pogumno, kar v resnici je, čeprav v nekdaj pretežno katoliški deželi to ne bi smela biti, saj je Ana povedala to, kar si mnogi želimo, pa za to ne zberemo poguma.
Poguma, da bi se zahvalili Bogu, ki nas spremlja vedno, k njemu pa se zatekamo predvsem v težkih trenutkih, pri uspehih pa nanj pogosto pozabimo, tudi ker nas je strah, kaj bodo rekli ljudje. Tudi Ano je bilo strah, pa je vseeno povedala.
Boga postavila v središče levo-liberalnega festivala
Kako je lahko iskrena zahvala in izražanje notranje motivacije sporno? Kako bi se odzvali mediji in splet, če bi namesto pričevanja vere Ana izjavila nekaj v stilu: »Joga me vodi skozi življenje, prek nje se vselej umirim ali ko ne vem kako naprej, pogledam v karte.« Verjetno te izjave ne bi označili za sporno.
Mnogi so se gotovo počutili, da jim je Ana Soklič ukradla njihov šov, dogodek, kjer se proslavlja njihove vrednote in življenjski slog, kjer ni prostora za Boga.
Čeprav osebna zahvala in pričevanjska vzpodbudna misel sicer v normalni družbi nikakor ne bi smela biti sporna, je jasno, zakaj je nekatere tako razburila. Na karnevalu levo-liberalnega šova namreč ni bilo nobenega ekscesa, ki bi rušil temelje patriarhalne nadvlade heteronormativnosti, potem pa še zmagovalka tega karnevala poda pozitivno krščansko sporočilo v eter kjer tega res ne pričakujemo.
Ana Soklič je tako na karnevalu, kjer imajo običajno glavno vlogo bradate »pevke«, transvestitski trii in drugi odtenki mavrice, v ospredje postavila Boga. Šok prej omenjenih, ki Evrovizijo v veliki meri vidijo tudi kot orodje svojega boja, je tako po svoje razumljiv. Mnogi so se gotovo počutili, da jim je ukradla njihov šov, dogodek, kjer se proslavlja njihove vrednote in življenjski slog, kjer ni prostora za Boga.
V družbi, ki ločitev Cerkve in države razume kot izločitev verujočih in vsega povezanega z vero iz javnega prostora, bo preteklo še nekaj vode, preden bo zahvala Bogu postala nekaj normalnega in ne nekaj pogumnega ali spornega. Kjer se bomo ljudje skupaj veselili, da ima človek, ki je zmagal v življenju, neko luč, ki ga vodi, mu daje srečo in oporo v težkih trenutkih. In da deliti to pozitivno sporočilo z javnostjo nikakor ni nekaj spornega.
S svojim pričevanjem pa je Ana Soklič naredila točno to, k čemur Jezus vabi vsakega kristjana, ko pravi: »Pojdite in oznanite veselo novico vsemu stvarstvu.« Ana namreč ni pridigala, temveč prinesla veselo novico, upanje, ki ji daje moč in želi to deliti tudi z drugimi. To je izvedla resnično graciozno.
S tem pa vabi tudi nas, kristjane, da stopimo iz svoje cone udobja. Da se ne sprašujemo, ampak pričevanjsko, na vesel, navdihujoč način pričujemo, kar smo prejeli. In hkrati razumemo tiste, ki tega še ne razumejo in se nad nami zgražajo. Tudi Jezus je učence učil tri leta, pa še ni bilo dovolj. Vedno se bo našel nekdo, ki bo rekel: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« ali prevedeno v jezik Evrovizije: »Ne morem f***** verjet.« Ampak tudi tem mora kdo prinesti veselo novico.
Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
MAR
21
Okronana - Ptuj
19:00 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Vroča tema o razmerah v Katoliški cerkvi: Kje je 1.480.156 katoličanov?
13. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.