Ameriški faux pas oziroma izgubljeni desetletji Bližnjega Vzhoda

vir: pixabay.com
Nedeljska napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da bo umaknil vojake iz Sirije ter turška ofenziva proti Kurdom, ki je napovedi sledila, predstavljata vrhunec nekonsistentne ameriške zunanje politike do Bližnjega Vzhoda v zadnjih dvajsetih letih.

Če se je Amerika v drugi polovici 20. stoletja pretežno ukvarjala z vprašanjem, kako pridobiti neomejen vpliv s taktiko izrinjanja ostalih interesov/velesil in obvladovanjem manjših bojevitih držav, kar je v devetdesetih letih dosegla, pa smo lahko od 11. septembra 2001 dalje priča čudni mešanici vojaško pacifističnih pristopov brez jasnega geostrateškega cilja. Če je sekretarka Madeleine Albright zagovarjala stališče, da so izidi reševanja sporov boljši, ko ZDA aktivno posežejo, je Barack Obama izjavil, da ZDA ne bodo več igrale vloge svetovnega policista. Trump to politiko nadaljuje ter vodi ZDA v dodatno izolacijo.

Idealistično – geostrateški cilj bi moral biti miren demokratični razvoj držav v regiji, kjer bi ZDA prevzele vlogo hegemona ter bi jo sčasoma lahko predale Evropski uniji. Po vzoru nastanka EU bi povečana ekonomska aktivnost v regiji v času miru prepletla države do te mere, da bi te spoznale, da se jim vojna enostavno več ne splača.
Po vzoru nastanka EU bi povečana ekonomska aktivnost v regiji v času miru prepletla države do te mere, da bi te spoznale, da se jim vojna enostavno več ne splača.

V realnosti – začetek tisočletja je minil v relativnem miru in optimistično ponujal nekatere nastavke, na katerih bi se dalo graditi. 11. september je pomenil radikalni zasuk. George W. Bush se je odzval bojevito s posredovanji v Afganistanu in Iraku. S posredovanjem je porušil krhko ravnotežje moči med Irakom in Iranom ter raztegnil ameriške vojaške sile do te mere, da niso mogle več učinkovito bdeti nad regijami, kamor so izvažale demokracijo. S tem je močno okrepil Iranske interese ter navsezadnje obudil želje Kurdov po lastni državi.

Obama je ubral popolnoma drug pristop. Po eni strani je napovedal umik ameriških sil iz regije, po drugi pa izbral Kitajsko za svoj prvi mednarodni obisk. Obisk na Kitajskem je nakazal, da se končuje taktika izrinjanja interesov ostalih držav. Francozi so se hitro zbudili, posredovali v Libiji ter sprožili ti. arabsko pomlad. Amerika je stala nekako ob strani, sicer dokaj hitro obrzdala Francoze in stabilizirala Egipt, a nikoli zares več posredovala s polno vojaško močjo. Poleg tega je napoved umika povzročila, da so začeli pospešeno vlagati v zaveznike v regiji. Savdska Arabija naj bi prevzela vlogo Iraka ter uravnotežila Iran, Izrael je bil tako ali tako stalnica, Turčija pa bi zaokrožila ta lok na severu.

Ob vsem dogajanju se je nekako pozabilo na Sirijo. Ta je verjetno največja žrtev celotnega dogajanja. Arabska pomlad jo je ošvrknila ravno toliko, da je sesula avtokratski režim Bašarja al Asada, a premalo, da bi lahko pogumno stopila na pot demokratizacije, kot je to storila denimo Tunizija. V kaosu državljanske vojne je ob mejah Izraela svoj pohod začel Iran, Asad se je umaknil precej na jug, na z nafto bogatem Vzhodu pa se je odprl poligon za skrajneže, ki so se združili v Islamski državi.
Nestanovitno politiko Obame je morda najbolje opisal Fracis Fukuyama v intervjuju v knjigi Slovenija in pika! Obama bi vsaj na primeru Sirije lahko odločno posredoval ali pa se držal povsem proč.

Nestanovitno politiko Obame je morda najbolje opisal Fracis Fukuyama v intervjuju v knjigi Slovenija in pika! Obama bi vsaj na primeru Sirije lahko odločno posredoval ali pa se držal povsem proč. Ko so šle stvari že predaleč in ker se ni mogel odločiti, katero varianto bi ubral, ga je moral iz te godlje reševati Vladimir Putin.

Rusija je od mrtvih obudila Asada ter se s tem manevrom zopet utrdila na območju, kjer ni bila prisotna vse od padca Sovjetske zveze. Obenem je disciplinirala Turčijo. ZDA so nekako skušale reševati situacijo tako, da so se v večji meri naslonili na Kurde in preko obljube po kurdski državi želeli vzpostaviti tamponsko cono med interesi Rusije in Turčije.

Z novim predsednikom je spet prišlo do zasuka. Trump je opustil namero lastne tamponske cone in dal Turčiji proste roke. Priložnost je spet začutila Rusija – združila je Asada in Kurde, prav tako bo posredovala med Turčijo in Sirijo. Tamponska cona bo verjetno nastala, Turčija pa se bo s pomočjo Rusov rešila dveh problemov – kurdske države ob svojih mejah in sirskih beguncev, ki jih bo naselila v to območje.
Žalostno je, da celotno dogajanje nemo opazuje EU, ki je tekom migrantske krize nosilA največje posledice.

Žalostno je, da celotno dogajanje nemo opazuje EU, ki je tekom migrantske krize nosila največje posledice. Vse skupaj se dogaja dobesedno na njihovem dvorišču, sami pa zavzemajo zelo podrejeno vlogo. Namesto, da bi skupaj z ZDA skušali potegniti Turčijo nazaj pod svoje okrilje, jo preko napovedi sankcij še v večji meri potiska v naročje Rusije. Podrejena vloga bo še bolj prišla do izraza ob naslednji zahtevi Turčije po denarju, saj bo drugače odprla meje migrantom.

Začaran krog.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike