Američani in Nemci prisluškujejo. Kaj pa Rusi in Kitajci?

Predvčerajšnjim je POP TV razkril novico, da naj bi ZDA v t.i. operaciji Eikonal s pomočjo nemške obveščevalne službe BND in Deutsche Telekoma med drugim prisluškovale tudi linijam iz Slovenije. Med letoma 2005 in 2008 naj bi prestrezali vse klice iz Slovenije v Bruselj, Amsterdam in Rotterdam.

Tarče prisluškovanj tokrat prvič niso bili politiki in mednarodne organizacije temveč “navadni” ljudje. V operaciji naj bi ZDA testirale, koliko podatkov civilnega prebivalstva lahko zajamejo in kaj lahko iz njih ugotovijo.

V SOVI trdijo, da za operacijo niso vedeli. Premier Cerar zaenkrat še zbira vse informacije, nato pa bo razmislil o naslednjih korakih.

Vseprisotno prisluškovanje

Mesec oktober se je začel z novo afero na področju prisluškovanja. Zdi se, da so te v zadnjem času postale že kar stalnica, saj praktično ne mine mesec, da ne bi nekje v zahodnih medijih pricurljala kakšna nova informacija, da nekdo nekomu prisluškuje.

Prvo uro, dan in mogoče celo teden po razkritju “žvižgačev” govorimo o “šokantnem odkritju”. Ko se prelije nekaj črnila in ko svetovni voditelji izmenjajo nekaj telefonskih pogovorov (ki jim morda spet kdo prisluškuje?) se strasti umirijo, karavana gre dalje, obveščevalne službe pa opravljajo svoje dejavnosti naprej, kar je navsezadnje tudi njihova naloga.

Ali prestrezajo tudi vaše podatke?

Zavedati se moramo, da živimo v kibernetskem svetu, kjer informacije ne potujejo več samo po žicah. Če podatkov ne želimo deliti javno, tako ni priporočljivo, da jih posredujemo preko pametnih telefonov, družabnih omrežij ipd.

V večini držav je, zanimivo, nedovoljeno prisluškovati doma proti lastnim državljanom, ko je klic v kibernetskem prostoru mednarodnega okolja, pa to ni več nezakonito. Previdnost torej ni odveč, poti nazaj običajno ni.

Zakaj svojega Snowdna nimajo tudi Rusi in Kitajci
Medijske naslovnice v zadnjih letih dajejo občutek, da so največji in edini “bad guy” kar se prisluškovanja in vohunjenja tiče Američani.

A poplava teh informacij v javnosti je posledica izdaje državnih skrivnosti ameriških obveščevalnih služb s strani njihovega nekdanjega pogodbenika Edwarda Snowdna.

Demokratični Zahod pri tem ni uporabil “vseh potrebnih sredstev za dosego cilja”, a praksa kaže, da nekatere druge svetovne velesile v podobnih primerih postopajo povsem drugače.

Predvsem v tujih medijih tako lahko občasno prebiramo o sumljivih, nikoli pojasnjenih smrtnih primerih raziskovalnih novinarjev in nekdanjih članov obveščevalnih služb.

Pred časom je bil na spletni strani onlinenewspoint.com objavljen seznam desetih najboljših obveščevalnih služb na svetu. Na seznamu sta tudi kitajsko Ministrstvo za državno varnost in ruska Zvezna varnostna služba, naslednica zloglasne KGB.

Če se sprašujete, zakaj Rusija in Kitajska nimata svojega Snowdna je odgovor na dlani; ker se jima ta enostavno ne more zgoditi. 

Komentiraj