Amazonske težave niso daleč od zahodnih
POSLUŠAJ ČLANEK
Te dni se v Vatikanu začenja posebna škofovska sinoda za panamazonsko območje. Junija je bil objavljen Instrumentum laboris, tridelni pripravljalni dokument, ki je zasnovan kot vodilo sinodalne razprave.
Sinodalni očetje bodo razpravljali (1) o realnosti življenja na tem območju; (2) se dotaknili problema zanikrnega varovanja narave, s tem povezane revščine ter razvijali »integralno ekologijo«; in (3) se posvetili stanju Cerkve in njenim pastoralnim izzivom.
Gre za sinodo o konkretnem območju s konkretnimi težavami. Zelo hvalevredno je dejstvo, da papež Frančišek pozornost usmerja tja, kamor je sicer ne usmeri nihče. Tamkajšnjih težav mi na Zahodu niti ne moremo razumeti in marsikdo – tudi jaz – bi morda povsem spremenil mnenje, če bi osebno doživel amazonsko realnost. Tudi papež je sinodo napovedal pred dvema letoma, kakšen mesec po tem, ko je sam obiskal Kolumbijo. Gre torej za konkretno sinodo o konkretnih vprašanjih, ki pa jih zunanji opazovalci včasih stežka razumemo v globino.
Vendarle pa to ne bo le sinoda »iz Amazonije za Amazonijo«. Izmed 185 članov z aktivno volilno pravico je razumljivo največ škofov, ki prihajajo iz devetih »amazonskih« držav; potem pridejo na vrsto člani rimske kurije in drugi povabljeni škofje, nato pa se najde še kopica od papeža imenovanih članov sinode, nekaterih zvenečih imen, ki so v večini zahodnjaki. Z ozirom na to dejstvo se sinoda ne zdi več tako zelo omejena na samo amazonsko območje, ampak dobi zelo katoliški obraz.
Tudi eden glavnih poudarkov – varovanje okolja – je svetovnega pomena. Nekateri znotraj Cerkve to radi omalovažujejo, češ, da imamo druge, pomembnejše probleme. Mene pa se je zelo dotaknila izrecna in osebna papeževa želja, ki jo je izrazil moralnim teologom pred nekaj meseci: »Naravovarstvena stvarnost je neodložljiv del odgovornosti vsake osebe in vsakega naroda … nimamo še zavedanja greha te vrste.« Na odnosu do narave bo torej treba še veliko delati. In ravno amazonsko območje hudo trpi pod bremenom »okoljskega greha«.
Do sem samo najboljše o novi sinodi – zakaj torej ne potihnejo kritike, hkrati pa ni zaslediti posebnega navdušenja niti »z amazonske strani«, ampak se izjemno pogosto oglašajo predvsem zahodni škofje?
Samo dva razmisleka ob »vročih temah« te sinode, še preden se dobro začne, potem pa bomo vsi z zanimanjem spremljali, kaj se bo dogajalo v prihodnjih dveh tednih.
Vprašanje pomanjkanja duhovnikov in spregleda celibata: je to problem velikanskih amazonskih površin in pastoralnih potreb, ali pa duhovnikov manjka, ker vera ni dovolj močna, da bi mlade podpirala v odločnem »ja« Gospodu Jezusu? Če bi to slučajno držalo – je »disciplinski« ukrep potem res pravi odgovor na verski problem, ali pa bo treba iskati globlje?
Druga zelo izpostavljena tema je ekologija. Ekologija, kar se Cerkve tiče, ne more ostati pri osnovnih vprašanjih. Enako velja za s tem povezano vprašanje odnosa do poganskih domorodskih običajev, ki glede na pripravljalni dokument tudi spadajo pod to poglavje. V pripravi na sinodo se je žal včasih zdelo, da se bo Cerkev počasi spremenila v neke vrste dobrodelno-naravovarstveno organizacijo, bolj malo ali pa nič pa je bilo slišati o prvobitni krščanski želji, da se evangelij oznani vsemu stvarstvu. Neokrnjenosti si ne zasluži samo narava, ampak tudi evangelij, kar pa ni povsem razvidno iz Instrumentum laboris.
Sicer pa se seznam amazonskih težav bere kot seznam težav modernizirane evropske Cerkve: vprašanje celibata, spori glede pristne katoliškosti, vprašanje mesta žensk v hierarhiji Cerkve in nedelujoča evangelizacija. Ob koncu omenimo še, da Instrumentum laboris presenetljivo ne omenja nekaterih drugih težav tega območja – tako civilnih kakor cerkvenih – na primer izkoriščanja otrok in vedno večje prisotnosti protestantskih sekt in binkoštnikov.
Težave so torej do neke mere iste, podobni so tudi vzroki, rešitve pa bodo zato zaznamovale celotno Cerkev. Sinodo in papeža Frančiška je torej treba izdatno podpreti, hkrati pa vreči tudi kakšen kritičen pogled na celotno dogajanje, ki nam morda razkrije precej globljo problematiko, kot jo bo verjetno moč zaslediti v medijih, ki se bodo osredotočali le na površinske stvari.
Kličimo torej Svetega Duha nad to pomembno srečanje, ki se ravnokar začenja, da bodo sinodalni očetje skupaj s Svetim Očetom pravilno določili težave in predlagali ustrezne rešitve.
Sinodalni očetje bodo razpravljali (1) o realnosti življenja na tem območju; (2) se dotaknili problema zanikrnega varovanja narave, s tem povezane revščine ter razvijali »integralno ekologijo«; in (3) se posvetili stanju Cerkve in njenim pastoralnim izzivom.
Lokalna sinoda? Katoliška sinoda.
Gre za sinodo o konkretnem območju s konkretnimi težavami. Zelo hvalevredno je dejstvo, da papež Frančišek pozornost usmerja tja, kamor je sicer ne usmeri nihče. Tamkajšnjih težav mi na Zahodu niti ne moremo razumeti in marsikdo – tudi jaz – bi morda povsem spremenil mnenje, če bi osebno doživel amazonsko realnost. Tudi papež je sinodo napovedal pred dvema letoma, kakšen mesec po tem, ko je sam obiskal Kolumbijo. Gre torej za konkretno sinodo o konkretnih vprašanjih, ki pa jih zunanji opazovalci včasih stežka razumemo v globino.
Vendarle pa to ne bo le sinoda »iz Amazonije za Amazonijo«. Izmed 185 članov z aktivno volilno pravico je razumljivo največ škofov, ki prihajajo iz devetih »amazonskih« držav; potem pridejo na vrsto člani rimske kurije in drugi povabljeni škofje, nato pa se najde še kopica od papeža imenovanih članov sinode, nekaterih zvenečih imen, ki so v večini zahodnjaki. Z ozirom na to dejstvo se sinoda ne zdi več tako zelo omejena na samo amazonsko območje, ampak dobi zelo katoliški obraz.
Tudi eden glavnih poudarkov – varovanje okolja – je svetovnega pomena. Nekateri znotraj Cerkve to radi omalovažujejo, češ, da imamo druge, pomembnejše probleme. Mene pa se je zelo dotaknila izrecna in osebna papeževa želja, ki jo je izrazil moralnim teologom pred nekaj meseci: »Naravovarstvena stvarnost je neodložljiv del odgovornosti vsake osebe in vsakega naroda … nimamo še zavedanja greha te vrste.« Na odnosu do narave bo torej treba še veliko delati. In ravno amazonsko območje hudo trpi pod bremenom »okoljskega greha«.
Pomisleki
Do sem samo najboljše o novi sinodi – zakaj torej ne potihnejo kritike, hkrati pa ni zaslediti posebnega navdušenja niti »z amazonske strani«, ampak se izjemno pogosto oglašajo predvsem zahodni škofje?
Samo dva razmisleka ob »vročih temah« te sinode, še preden se dobro začne, potem pa bomo vsi z zanimanjem spremljali, kaj se bo dogajalo v prihodnjih dveh tednih.
Vprašanje pomanjkanja duhovnikov in spregleda celibata: je to problem velikanskih amazonskih površin in pastoralnih potreb, ali pa duhovnikov manjka, ker vera ni dovolj močna, da bi mlade podpirala v odločnem »ja« Gospodu Jezusu? Če bi to slučajno držalo – je »disciplinski« ukrep potem res pravi odgovor na verski problem, ali pa bo treba iskati globlje?
Druga zelo izpostavljena tema je ekologija. Ekologija, kar se Cerkve tiče, ne more ostati pri osnovnih vprašanjih. Enako velja za s tem povezano vprašanje odnosa do poganskih domorodskih običajev, ki glede na pripravljalni dokument tudi spadajo pod to poglavje. V pripravi na sinodo se je žal včasih zdelo, da se bo Cerkev počasi spremenila v neke vrste dobrodelno-naravovarstveno organizacijo, bolj malo ali pa nič pa je bilo slišati o prvobitni krščanski želji, da se evangelij oznani vsemu stvarstvu. Neokrnjenosti si ne zasluži samo narava, ampak tudi evangelij, kar pa ni povsem razvidno iz Instrumentum laboris.
Sicer pa se seznam amazonskih težav bere kot seznam težav modernizirane evropske Cerkve: vprašanje celibata, spori glede pristne katoliškosti, vprašanje mesta žensk v hierarhiji Cerkve in nedelujoča evangelizacija. Ob koncu omenimo še, da Instrumentum laboris presenetljivo ne omenja nekaterih drugih težav tega območja – tako civilnih kakor cerkvenih – na primer izkoriščanja otrok in vedno večje prisotnosti protestantskih sekt in binkoštnikov.
Dobre želje
Težave so torej do neke mere iste, podobni so tudi vzroki, rešitve pa bodo zato zaznamovale celotno Cerkev. Sinodo in papeža Frančiška je torej treba izdatno podpreti, hkrati pa vreči tudi kakšen kritičen pogled na celotno dogajanje, ki nam morda razkrije precej globljo problematiko, kot jo bo verjetno moč zaslediti v medijih, ki se bodo osredotočali le na površinske stvari.
Kličimo torej Svetega Duha nad to pomembno srečanje, ki se ravnokar začenja, da bodo sinodalni očetje skupaj s Svetim Očetom pravilno določili težave in predlagali ustrezne rešitve.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Politični razkol
17. 3. 2024 ob 9:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.