Sporočilo Amazonske sinode: Cerkev mora sestopiti s svojega prestola in zaživeti evangelij v praksi

Amazonska sinoda je torej končana. Lahko bi rekli: tresla se je gora, rodila se je … no, to bomo še videli kaj. Zadnja beseda je namreč papeževa. Dogajanje na sinodi je bilo deležno veliko pozornosti katoliške javnosti in priporočila, ki so jih sklenili sinodalni očetje, so zelo konkretna in v nekaterih pogledih tudi revolucionarna.

Sinoda pro et contra


Sinode pa si ne bomo zapomnili le po zgornjem, pač pa tudi po hudih nasprotovanjih le tej s strani ultra konservativnih katoliških krogov. Videti je, da jih je zmotilo prav vse, od oblek predstavnikov domorodcev in njihovih simbolov do nekaterih udeležencev sinode in skoraj vsega, kar je izjavil papež …

Udeleženci sinode poročajo o mirnem in dialoškem vzdušju na sinodi, ki je bilo zaznamovano z veliko svobode govora, kjer je vsak udeleženec lahko izrazil svoje misli. Tako je vsaj povedal kardinal Schönborn.

Vendar če v teh dneh odpreš nekaj tujih spletnih katoliških portalov, imaš občutek, da le ti poročajo o dveh različnih sinodah. Nekateri se zgražajo in vpijejo o malikovanju, obujanju poganstva, zaroti zoper prvine katolištva in v celotnem tritedenskem zasedanju škofov ne najdejo nič dobrega in pozitivnega … drugi pa poročajo o končnem odpiranju Cerkve navzven, o vračanju k evangeliju in potrebnih spremembah …

Pa pustimo ob strani takšna in drugačna trenja, vedno v zgodovini Cerkve so bila, nenazadnje se Cerkev preko njih tudi prečiščuje, in si poizkusimo čimbolj objektivno ogledati, kaj ključnega je po tritedenskem zasedanju prinesla sinoda in kaj so sinodalni očetje prepoznali kot vredno, da najde mesto v sklepnem dokumentu.
Škoda bi bilo, če bi zaradi obrobnih sporov spregledali duhovno bogastvo, ki nam ga sinoda prinaša.

Kajti škoda bi bilo, če bi zaradi obrobnih sporov spregledali duhovno bogastvo, ki nam ga sinoda prinaša. Tudi če nas na ali ob njej kaj moti, ostanimo vseeno toliko odprti, da zmoremo videti tudi dobro in pozitivno. In ravno ta odprtost naj bo merilo po katerem presojamo pristnost in pravi namen našega, kdaj tudi kritičnega glasu, ko je le ta potreben.

4 poti k spreobrnjenju!


Ključno sporočilo sinode je, da mora Cerkev sestopiti s svojega prestola in z roko v roki skupaj z ljudstvi vsega sveta zaživeti evangelij v praksi in ga z ljubeznijo in spoštovanjem oznanjevati ... Da sta zavzemanje in skrb za uboge, zapostavljene in izkoriščane neločljiva od evangeljskega sporočila. Da v njeno skrb in zaščito spada tudi narava in da je uničevanje ter brutalno izkoriščanje le te greh. Da mora Cerkev sneti svoja, zgolj evropska, oblačila in si sproščeno nadeti tudi amazonska. Da mora evangelij, ki naj ga oznani vsemu svetu, živeti najprej sama. Da je potrebno spreobrnjenje, tako na osebni kot kolektivni ravni. Tako v Amazoniji kot v Ljubljani. Kulturno, ekološko, družbeno in pastoralno spreobrnjenje.

Ekološki greh


Sinodalni očetje so tudi priporočili, naj moralni teologi podrobneje definirajo ekološki greh. Po novem boste torej pri spovedi morali omeniti tudi to, da ste jogurtov lonček vrgli med mešane odpadke in morda celo moliti za ozdravljenje družinskega debla, ker je vaš oče pred leti peljal star pralni stroj v gozd …

Šalo na stran, ekološki greh je resna zadeva in čeprav se nam zdi, da je ekologija pogosto močno politično in ideološko obarvana, nas to ne odvezuje skrbi za naš skupni dom. Uničevanje le tega zaradi dobička je greh in tudi na tem področju potrebujemo tako posamezniki kot človeštvo temeljito spreobrnjenje. In ravno Cerkev lahko tukaj ponudi pristno ekologijo, ki ne bo ideološko in politično obarvana, ampak bo izvirala iz ljubezni in odgovornosti do stvarstva in bo preko spoštovanja stvarstva vodila k Stvarniku.

Viri probati, ženski diakonat in amazonski liturgični obred


V zaključnem dokumentu je poudarjen pomen celibata v katoliški Cerkvi kot velik dar. Ker pa le ta ni temelj duhovništva in tudi ne absolutni pogoj zanj, so prav tako dali priporočilo, da se v izrednih razmerah na amazonskem območju dovoli tudi posvečenje preverjenih poročenih mož v duhovniško službo.

Prav tako je v zaključnem dokumentu odprta možnost za uvedbo ženskega diakonata in uradno opredelitev služb, ki jih mnoge ženske v Cerkvi že opravljajo.

Nov je tudi predlog, ki ima veliko podporo, da se ustanovi poseben amazonski liturgični obred. Le ta bi upošteval družbene in kulturne posebnosti amazonskega prebivalstva in tako postal 23. obred katoliške cerkve.

Zadnja beseda papeževa


Papež je že napovedal, da bo postsinodalna spodbuda objavljena do konca leta. Istočasno pa je dejal, da moramo imeti tudi pogum za ustvarjalnost, za ustvarjalne rešitve … nenazadnje je tudi Sveti Duh kreator - ustvarjalec, zato ni nujno, da bodo poti in rešitve v postsinodalni spodbudi takšne kot si predstavljamo …

V pridigi ob zaključku sinode pa se je obrnil tudi na kritike in opozoril tako imenovano »katoliško elito«, da je zelo nevarno osredotočati se na malenkosti in izpred oči izgubiti bistveno.

Nekateri namreč vztrajno in nadvse samozavestno kritizirajo pravzaprav vse, kar je v povezavi tako s sinodo kot tudi papežem.

Hudič hoče uničiti Cerkev


Res je, kar pravijo konzervativci, da hoče hudič uničiti sveto Cerkev. Vendar pa ima zato veliko bolj zvita in prefinjena orožja kot so ta, da nam v Cerkev umesti poganske kipce, v liturgijo pretihotapi nekaj kulturološko-pogansko obarvanih prvin in spusti zakonskega moža ali celo žensko malo bližje oltarju …

Prav tako se nam ni potrebno z zahodnega prestola boriti proti tujim malikom, ker imamo dovolj svojih. Kipci Pachamame, ki so, zaradi svojega poganskega ozadja, zaplavali v rimski reki, niso tisti maliki, ki se jih moramo bati. Zelo verjetno hudiča bolj moti ženska rodovitnost, ki jo ti kipci predstavljajo, kot pa Boga moti to, da so jih začasno postavili v Cerkev.

Imamo druge malike preko katerih se pobožno in v svečanih (tudi duhovniških) oblačilih klanjamo mamonu, proti katerimi so kipci Pachamame etnološke otroške ropotuljice. To so mamoni denarja, moči, vpliva, individualizma … Močno podcenjujemo hudiča, če menimo, da od časov našega pokristjanjevanja ni izpopolnil svojih metod. Ena teh je gotovo ta, da nas zavede, da v imenu boja proti njemu rušimo dobro in se sončimo v svojem pravičništvu. Zelo otročje dojemamo Boga, če menimo, da je ogrožen zaradi nekaj lesenih podob, izrazoslovja in povezanosti z naravo, ki je drugačno od zahodnega in iskanja novih poti, po katerih bi lahko prinesli evangelij tudi v najbolj oddaljene kraje sveta.

Res je, hudič hoče uničiti katoliško Cerkev. A je ne bodo uničili amazonski običaji, viri probati, ženske službe, poganske podobe … Pravzaprav je nič ne bo uničilo, ker ima Jezusovo obljubo, da je peklenska vrata ne bodo premagala. Ji pa škodi razkol in napuh tistih, ki jim je lastni prav pomembnejši od Božje volje in naivnost tistih, ki prvim nekritično sledijo.

Cerkev sama ima namreč tudi naročilo, da svojih talentov ne zakoplje, ampak jih razvija, množi, da raste, napreduje in postaja vedno bolj Kristusova nevesta. In nevesta ne spregleda svojega ljubega ženina zgolj zato, ker si je oblekel druga oblačila in namesto klobuka nadel perjanico, ampak gre z njim in za njim, kamorkoli jo ta kliče.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30