Sporočilo Amazonske sinode: Cerkev mora sestopiti s svojega prestola in zaživeti evangelij v praksi
Amazonska sinoda je torej končana. Lahko bi rekli: tresla se je gora, rodila se je … no, to bomo še videli kaj. Zadnja beseda je namreč papeževa. Dogajanje na sinodi je bilo deležno veliko pozornosti katoliške javnosti in priporočila, ki so jih sklenili sinodalni očetje, so zelo konkretna in v nekaterih pogledih tudi revolucionarna.
Sinode pa si ne bomo zapomnili le po zgornjem, pač pa tudi po hudih nasprotovanjih le tej s strani ultra konservativnih katoliških krogov. Videti je, da jih je zmotilo prav vse, od oblek predstavnikov domorodcev in njihovih simbolov do nekaterih udeležencev sinode in skoraj vsega, kar je izjavil papež …
Udeleženci sinode poročajo o mirnem in dialoškem vzdušju na sinodi, ki je bilo zaznamovano z veliko svobode govora, kjer je vsak udeleženec lahko izrazil svoje misli. Tako je vsaj povedal kardinal Schönborn.
Vendar če v teh dneh odpreš nekaj tujih spletnih katoliških portalov, imaš občutek, da le ti poročajo o dveh različnih sinodah. Nekateri se zgražajo in vpijejo o malikovanju, obujanju poganstva, zaroti zoper prvine katolištva in v celotnem tritedenskem zasedanju škofov ne najdejo nič dobrega in pozitivnega … drugi pa poročajo o končnem odpiranju Cerkve navzven, o vračanju k evangeliju in potrebnih spremembah …
Pa pustimo ob strani takšna in drugačna trenja, vedno v zgodovini Cerkve so bila, nenazadnje se Cerkev preko njih tudi prečiščuje, in si poizkusimo čimbolj objektivno ogledati, kaj ključnega je po tritedenskem zasedanju prinesla sinoda in kaj so sinodalni očetje prepoznali kot vredno, da najde mesto v sklepnem dokumentu.
Kajti škoda bi bilo, če bi zaradi obrobnih sporov spregledali duhovno bogastvo, ki nam ga sinoda prinaša. Tudi če nas na ali ob njej kaj moti, ostanimo vseeno toliko odprti, da zmoremo videti tudi dobro in pozitivno. In ravno ta odprtost naj bo merilo po katerem presojamo pristnost in pravi namen našega, kdaj tudi kritičnega glasu, ko je le ta potreben.
Ključno sporočilo sinode je, da mora Cerkev sestopiti s svojega prestola in z roko v roki skupaj z ljudstvi vsega sveta zaživeti evangelij v praksi in ga z ljubeznijo in spoštovanjem oznanjevati ... Da sta zavzemanje in skrb za uboge, zapostavljene in izkoriščane neločljiva od evangeljskega sporočila. Da v njeno skrb in zaščito spada tudi narava in da je uničevanje ter brutalno izkoriščanje le te greh. Da mora Cerkev sneti svoja, zgolj evropska, oblačila in si sproščeno nadeti tudi amazonska. Da mora evangelij, ki naj ga oznani vsemu svetu, živeti najprej sama. Da je potrebno spreobrnjenje, tako na osebni kot kolektivni ravni. Tako v Amazoniji kot v Ljubljani. Kulturno, ekološko, družbeno in pastoralno spreobrnjenje.
Sinodalni očetje so tudi priporočili, naj moralni teologi podrobneje definirajo ekološki greh. Po novem boste torej pri spovedi morali omeniti tudi to, da ste jogurtov lonček vrgli med mešane odpadke in morda celo moliti za ozdravljenje družinskega debla, ker je vaš oče pred leti peljal star pralni stroj v gozd …
Šalo na stran, ekološki greh je resna zadeva in čeprav se nam zdi, da je ekologija pogosto močno politično in ideološko obarvana, nas to ne odvezuje skrbi za naš skupni dom. Uničevanje le tega zaradi dobička je greh in tudi na tem področju potrebujemo tako posamezniki kot človeštvo temeljito spreobrnjenje. In ravno Cerkev lahko tukaj ponudi pristno ekologijo, ki ne bo ideološko in politično obarvana, ampak bo izvirala iz ljubezni in odgovornosti do stvarstva in bo preko spoštovanja stvarstva vodila k Stvarniku.
V zaključnem dokumentu je poudarjen pomen celibata v katoliški Cerkvi kot velik dar. Ker pa le ta ni temelj duhovništva in tudi ne absolutni pogoj zanj, so prav tako dali priporočilo, da se v izrednih razmerah na amazonskem območju dovoli tudi posvečenje preverjenih poročenih mož v duhovniško službo.
Prav tako je v zaključnem dokumentu odprta možnost za uvedbo ženskega diakonata in uradno opredelitev služb, ki jih mnoge ženske v Cerkvi že opravljajo.
Nov je tudi predlog, ki ima veliko podporo, da se ustanovi poseben amazonski liturgični obred. Le ta bi upošteval družbene in kulturne posebnosti amazonskega prebivalstva in tako postal 23. obred katoliške cerkve.
Papež je že napovedal, da bo postsinodalna spodbuda objavljena do konca leta. Istočasno pa je dejal, da moramo imeti tudi pogum za ustvarjalnost, za ustvarjalne rešitve … nenazadnje je tudi Sveti Duh kreator - ustvarjalec, zato ni nujno, da bodo poti in rešitve v postsinodalni spodbudi takšne kot si predstavljamo …
V pridigi ob zaključku sinode pa se je obrnil tudi na kritike in opozoril tako imenovano »katoliško elito«, da je zelo nevarno osredotočati se na malenkosti in izpred oči izgubiti bistveno.
Nekateri namreč vztrajno in nadvse samozavestno kritizirajo pravzaprav vse, kar je v povezavi tako s sinodo kot tudi papežem.
Res je, kar pravijo konzervativci, da hoče hudič uničiti sveto Cerkev. Vendar pa ima zato veliko bolj zvita in prefinjena orožja kot so ta, da nam v Cerkev umesti poganske kipce, v liturgijo pretihotapi nekaj kulturološko-pogansko obarvanih prvin in spusti zakonskega moža ali celo žensko malo bližje oltarju …
Prav tako se nam ni potrebno z zahodnega prestola boriti proti tujim malikom, ker imamo dovolj svojih. Kipci Pachamame, ki so, zaradi svojega poganskega ozadja, zaplavali v rimski reki, niso tisti maliki, ki se jih moramo bati. Zelo verjetno hudiča bolj moti ženska rodovitnost, ki jo ti kipci predstavljajo, kot pa Boga moti to, da so jih začasno postavili v Cerkev.
Imamo druge malike preko katerih se pobožno in v svečanih (tudi duhovniških) oblačilih klanjamo mamonu, proti katerimi so kipci Pachamame etnološke otroške ropotuljice. To so mamoni denarja, moči, vpliva, individualizma … Močno podcenjujemo hudiča, če menimo, da od časov našega pokristjanjevanja ni izpopolnil svojih metod. Ena teh je gotovo ta, da nas zavede, da v imenu boja proti njemu rušimo dobro in se sončimo v svojem pravičništvu. Zelo otročje dojemamo Boga, če menimo, da je ogrožen zaradi nekaj lesenih podob, izrazoslovja in povezanosti z naravo, ki je drugačno od zahodnega in iskanja novih poti, po katerih bi lahko prinesli evangelij tudi v najbolj oddaljene kraje sveta.
Res je, hudič hoče uničiti katoliško Cerkev. A je ne bodo uničili amazonski običaji, viri probati, ženske službe, poganske podobe … Pravzaprav je nič ne bo uničilo, ker ima Jezusovo obljubo, da je peklenska vrata ne bodo premagala. Ji pa škodi razkol in napuh tistih, ki jim je lastni prav pomembnejši od Božje volje in naivnost tistih, ki prvim nekritično sledijo.
Cerkev sama ima namreč tudi naročilo, da svojih talentov ne zakoplje, ampak jih razvija, množi, da raste, napreduje in postaja vedno bolj Kristusova nevesta. In nevesta ne spregleda svojega ljubega ženina zgolj zato, ker si je oblekel druga oblačila in namesto klobuka nadel perjanico, ampak gre z njim in za njim, kamorkoli jo ta kliče.
Sinoda pro et contra
Sinode pa si ne bomo zapomnili le po zgornjem, pač pa tudi po hudih nasprotovanjih le tej s strani ultra konservativnih katoliških krogov. Videti je, da jih je zmotilo prav vse, od oblek predstavnikov domorodcev in njihovih simbolov do nekaterih udeležencev sinode in skoraj vsega, kar je izjavil papež …
Udeleženci sinode poročajo o mirnem in dialoškem vzdušju na sinodi, ki je bilo zaznamovano z veliko svobode govora, kjer je vsak udeleženec lahko izrazil svoje misli. Tako je vsaj povedal kardinal Schönborn.
Vendar če v teh dneh odpreš nekaj tujih spletnih katoliških portalov, imaš občutek, da le ti poročajo o dveh različnih sinodah. Nekateri se zgražajo in vpijejo o malikovanju, obujanju poganstva, zaroti zoper prvine katolištva in v celotnem tritedenskem zasedanju škofov ne najdejo nič dobrega in pozitivnega … drugi pa poročajo o končnem odpiranju Cerkve navzven, o vračanju k evangeliju in potrebnih spremembah …
Pa pustimo ob strani takšna in drugačna trenja, vedno v zgodovini Cerkve so bila, nenazadnje se Cerkev preko njih tudi prečiščuje, in si poizkusimo čimbolj objektivno ogledati, kaj ključnega je po tritedenskem zasedanju prinesla sinoda in kaj so sinodalni očetje prepoznali kot vredno, da najde mesto v sklepnem dokumentu.
Škoda bi bilo, če bi zaradi obrobnih sporov spregledali duhovno bogastvo, ki nam ga sinoda prinaša.
Kajti škoda bi bilo, če bi zaradi obrobnih sporov spregledali duhovno bogastvo, ki nam ga sinoda prinaša. Tudi če nas na ali ob njej kaj moti, ostanimo vseeno toliko odprti, da zmoremo videti tudi dobro in pozitivno. In ravno ta odprtost naj bo merilo po katerem presojamo pristnost in pravi namen našega, kdaj tudi kritičnega glasu, ko je le ta potreben.
4 poti k spreobrnjenju!
Ključno sporočilo sinode je, da mora Cerkev sestopiti s svojega prestola in z roko v roki skupaj z ljudstvi vsega sveta zaživeti evangelij v praksi in ga z ljubeznijo in spoštovanjem oznanjevati ... Da sta zavzemanje in skrb za uboge, zapostavljene in izkoriščane neločljiva od evangeljskega sporočila. Da v njeno skrb in zaščito spada tudi narava in da je uničevanje ter brutalno izkoriščanje le te greh. Da mora Cerkev sneti svoja, zgolj evropska, oblačila in si sproščeno nadeti tudi amazonska. Da mora evangelij, ki naj ga oznani vsemu svetu, živeti najprej sama. Da je potrebno spreobrnjenje, tako na osebni kot kolektivni ravni. Tako v Amazoniji kot v Ljubljani. Kulturno, ekološko, družbeno in pastoralno spreobrnjenje.
Ekološki greh
Sinodalni očetje so tudi priporočili, naj moralni teologi podrobneje definirajo ekološki greh. Po novem boste torej pri spovedi morali omeniti tudi to, da ste jogurtov lonček vrgli med mešane odpadke in morda celo moliti za ozdravljenje družinskega debla, ker je vaš oče pred leti peljal star pralni stroj v gozd …
Šalo na stran, ekološki greh je resna zadeva in čeprav se nam zdi, da je ekologija pogosto močno politično in ideološko obarvana, nas to ne odvezuje skrbi za naš skupni dom. Uničevanje le tega zaradi dobička je greh in tudi na tem področju potrebujemo tako posamezniki kot človeštvo temeljito spreobrnjenje. In ravno Cerkev lahko tukaj ponudi pristno ekologijo, ki ne bo ideološko in politično obarvana, ampak bo izvirala iz ljubezni in odgovornosti do stvarstva in bo preko spoštovanja stvarstva vodila k Stvarniku.
Viri probati, ženski diakonat in amazonski liturgični obred
V zaključnem dokumentu je poudarjen pomen celibata v katoliški Cerkvi kot velik dar. Ker pa le ta ni temelj duhovništva in tudi ne absolutni pogoj zanj, so prav tako dali priporočilo, da se v izrednih razmerah na amazonskem območju dovoli tudi posvečenje preverjenih poročenih mož v duhovniško službo.
Prav tako je v zaključnem dokumentu odprta možnost za uvedbo ženskega diakonata in uradno opredelitev služb, ki jih mnoge ženske v Cerkvi že opravljajo.
Nov je tudi predlog, ki ima veliko podporo, da se ustanovi poseben amazonski liturgični obred. Le ta bi upošteval družbene in kulturne posebnosti amazonskega prebivalstva in tako postal 23. obred katoliške cerkve.
Zadnja beseda papeževa
Papež je že napovedal, da bo postsinodalna spodbuda objavljena do konca leta. Istočasno pa je dejal, da moramo imeti tudi pogum za ustvarjalnost, za ustvarjalne rešitve … nenazadnje je tudi Sveti Duh kreator - ustvarjalec, zato ni nujno, da bodo poti in rešitve v postsinodalni spodbudi takšne kot si predstavljamo …
V pridigi ob zaključku sinode pa se je obrnil tudi na kritike in opozoril tako imenovano »katoliško elito«, da je zelo nevarno osredotočati se na malenkosti in izpred oči izgubiti bistveno.
Nekateri namreč vztrajno in nadvse samozavestno kritizirajo pravzaprav vse, kar je v povezavi tako s sinodo kot tudi papežem.
Hudič hoče uničiti Cerkev
Res je, kar pravijo konzervativci, da hoče hudič uničiti sveto Cerkev. Vendar pa ima zato veliko bolj zvita in prefinjena orožja kot so ta, da nam v Cerkev umesti poganske kipce, v liturgijo pretihotapi nekaj kulturološko-pogansko obarvanih prvin in spusti zakonskega moža ali celo žensko malo bližje oltarju …
Prav tako se nam ni potrebno z zahodnega prestola boriti proti tujim malikom, ker imamo dovolj svojih. Kipci Pachamame, ki so, zaradi svojega poganskega ozadja, zaplavali v rimski reki, niso tisti maliki, ki se jih moramo bati. Zelo verjetno hudiča bolj moti ženska rodovitnost, ki jo ti kipci predstavljajo, kot pa Boga moti to, da so jih začasno postavili v Cerkev.
Imamo druge malike preko katerih se pobožno in v svečanih (tudi duhovniških) oblačilih klanjamo mamonu, proti katerimi so kipci Pachamame etnološke otroške ropotuljice. To so mamoni denarja, moči, vpliva, individualizma … Močno podcenjujemo hudiča, če menimo, da od časov našega pokristjanjevanja ni izpopolnil svojih metod. Ena teh je gotovo ta, da nas zavede, da v imenu boja proti njemu rušimo dobro in se sončimo v svojem pravičništvu. Zelo otročje dojemamo Boga, če menimo, da je ogrožen zaradi nekaj lesenih podob, izrazoslovja in povezanosti z naravo, ki je drugačno od zahodnega in iskanja novih poti, po katerih bi lahko prinesli evangelij tudi v najbolj oddaljene kraje sveta.
Res je, hudič hoče uničiti katoliško Cerkev. A je ne bodo uničili amazonski običaji, viri probati, ženske službe, poganske podobe … Pravzaprav je nič ne bo uničilo, ker ima Jezusovo obljubo, da je peklenska vrata ne bodo premagala. Ji pa škodi razkol in napuh tistih, ki jim je lastni prav pomembnejši od Božje volje in naivnost tistih, ki prvim nekritično sledijo.
Cerkev sama ima namreč tudi naročilo, da svojih talentov ne zakoplje, ampak jih razvija, množi, da raste, napreduje in postaja vedno bolj Kristusova nevesta. In nevesta ne spregleda svojega ljubega ženina zgolj zato, ker si je oblekel druga oblačila in namesto klobuka nadel perjanico, ampak gre z njim in za njim, kamorkoli jo ta kliče.
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
10 komentarjev
irena
Odlična vsebina članka. V mojih molitvah bo prošnja, da zmore čimveč ljudi odpreti srce in razločevati, kaj je tukaj res od Boga in kaj od sovražnika. Sama sem mnenja, da so naštete spremembe zelo pozitivne, potrebne in več kot dobrodošle in v resnici navdahnjene od Svetega Duha. Bog živi svojo Cerkev in papeža, podeli nam milosti, da se po Cerkvi zgodi Tvoja volja!
Bacc
"V pridigi ob zaključku sinode pa se je (papež) obrnil tudi na kritike in opozoril tako imenovano »katoliško elito«, da je zelo nevarno osredotočati se na malenkosti in izpred oči izgubiti bistveno."
Torej, če papež, ki opozarja na katoliško elito ni najelitnejša katoliška elita, potem ne vem, kdo je. Dobro se je opozoril sam pred sabo.
darja.veverica
Matija, hvala za izčrpen komentar. Se strinjam z vsem zapisanim.
baubau
Kristusove vedno znova pribijajo na križ.
Kraševka
Nevidni, prehitro se veseliš. Kar obstaja že 2000 let, se ne more zrušiti pri vsakem "potresu", kajti ima pregloboke "korenine".
Janez321
Eni očitno nočejo razumeti ničesar. Ti, ki so to sinodo vodili, skupaj s ''papežem'' ''Frančiškom'', delajo na uničenju Katoliške Cerkve. Če Cerkev ne bi bila Božja in če Jezus ne bi obljubil, da je peklenska vrata ne bodo premagala ( vendar je to obljubo dal Cerkvi in ne Petru ), bi propadla že z II. Vatikanskim koncilom. Ta sinoda je zgolj nadaljevanje II. Vatikanskega koncila.
In ti ljudje prejemajo denar od Sorosa in drugih organizacij, ki med drugim podpirajo splav. Pa ena zadnjih novic, da so ukradli menda 500.000.000,00 EUR nekim ameriškim fundacijam in to ti isti, ki se delajo za takšne prijatelje ubogih. Lahko verjamete v pravljice, v teorijo evolucije, v socializem ali pa v Bergoglia, lahko pa poiščete resnico, ki je toliko očitna, mogoče preveč očitna, da bi se jo videlo.
AlojzZ
"Cerkev mora sestopiti s svojega prestola in zaživeti evangelij v praksi"
Ja, to, to! Cerkev! Samo da meni, tebi, njemu, nama, vama ... ni treba zaživeti evangelij! Tam namreč piše:
Ko je Jezus to slišal, mu je rekel: »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Lk 18,22)
Ma ne dam svoj prav! Svojega benflna! Svoj ugled v družbi! NE DAM! NE DAŠ! NE DA! NE DAVA! NE DASTA! ...
jeremias
Podpišem. Hvala!
Teodor
Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.
BARBARA RAKUN
Bravo Teodor
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.