Amazonska sinoda – nova pot za Cerkev?

V prihodnjih dnevih se bo v Rimu pričela sinoda z naslovom Amazonija, Nove poti za Cerkev in za celostno ekologijo, ki bo od 6. do 27. oktobra sklicala okoli 300 katoliških voditeljev iz 9 južnoameriških držav. Obravnavala bo teme kot so pravice staroselcev, pravica do zemlje, migracije, korupcija, misijonska prizadevanja Cerkve na tem območju, lokalna liturgija, trajnostni razvoj …

Sinoda buri katoliške »duhove« vse od svoje napovedi. Papežu Frančišku (in njegovim kritikom) je, hote ali nehote, uspelo narediti sinodo širše zanimivo in jo popularizirati. Že dolgo ni nobena sinoda doživela niti približno toliko zanimanja kot ta. O njej pišejo vsi mediji, verniki, v katerih umu je bil do danes pojem sinoda nekaj nedoločljivo dolgočasnega, pa z zanimanjem pričakujejo njen pričetek. Ker že v Razodetju piše, da Bog ni ljubitelj dolgočasnosti - mlačnosti, se gotovo sinode veselijo tudi v glavnem mestu nebes Odondod :).

Podobna pozornost se sicer obeta tudi »nemški« sinodi … vendar o tem kdaj drugič.

Pa poglejmo najbolj »kontroverzne« teme amazonske sinode:

Viri probati

Največ prahu dviguje napoved, da bi naj sinodalni očetje preučili možnost posvetitve preverjenih poročenih mož (viri probati) v duhovniško službo. Zakaj? Ker je na amazonskem območju veliko pomanjkanje duhovnikov in številni ljudje na oddaljenih območjih več mesecev ne pridejo do zakramentov.

Na tem mestu niti nima smisla navajati klasičnih argumentov proti celibatu, med katerimi prednjači zgodovinski kontekst, saj na sinodi ne bo govora o odpravi celibata, kar je tudi papež zelo jasno povedal. Ne gre za to, da bi se duhovniki lahko poročali. Gre za to, da se v izrednih primerih dovoli posvečenje poročenih mož.

Poročeni duhovniki sicer niso nekaj novega v Cerkvi, tudi če odmislimo prva stoletja in Pavla, ki pravi da naj bo škof mož ene žene … ( 1 Tim 3,2) tudi v modernem času je Cerkev v posebnih primerih dovolila izjeme, saj predpis ni nad človekom.

Papež je sicer na začetku leta dejal, da je njegovo osebno mnenje, da »izbirni celibat« ni prava pot. Toda prav tako, da se ne čuti dovolj pomembnega, da bi stal Bogu na poti glede te odločitve, če bi slučajno Bog menil drugače …

Vloga žensk

Iz ust površnih kritikov se pogosto slišijo tudi očitki, da bodo na prihajajoči sinodi obravnavali možnost posvetitve žensk. O tem v pripravljalnem dokumentu ni govora. Dokument govori le o tem, da bi naj ovrednotili in pravilno umestili delo žensk, predvsem misijonark, ki ga le te, na območjih brez duhovnikov, že opravljajo. V praksi duhovno vodijo skupnosti, krščujejo, poročajo, izvajajo poučevanje, duhovno spremljanje, vodijo molitve … ohranjajo krščanstvo na širšem območju. Njihova vloga naj bi že davno, samodejno, prerasla v diakonsko. Ali bodo sinodalni očetje (oz. sveti oče, saj je sinoda predvsem posvetovalni organ) znova oživili starodavno službo diakonis, jo primerno umestili znotraj cerkvene hierarhije ali bodo poiskali povsem novo pot …?

Ekologija

Kot pomembna tema na prihajajoči sinodi je predvidena tudi ekologija. Ne samo zaradi nedavnih obsežnih požarov na tem območju, ampak zaradi splošnega naravnega bogastva in njegove pomembnosti tako za lokalne prebivalce kot ves svet.

Na temo ekologije mnogi, še posebno politično aktivni kristjani, gledajo z nezaupanjem. Pogosto upravičeno, saj je ekologija vse pogosteje izrabljena v politične namene in je dandanes povprečnemu človeku težko presoditi, kdo ekološke teme odpira z iskrenimi in preudarnimi nameni, kdo jih izrablja za svojo politično agendo in diskretizacijo političnih nasprotnikov ter kdo je zgolj »koristni idiot« s sicer najboljšimi nameni, a v službi zgornjega …

Vendar nas ta sodobna zmešnjava okoli politiziranja ekologije nikakor ne bi smela odvrniti od resnega preudarka o teh temah. Ekologija je pomembna in naš odnos do planeta nujno potrebuje korenite spremembe. Zavedati se moramo tudi, da so med glasnimi kritiki ekologije tudi tisti, ki bi jim bolj strogi predpisi glede varovanja okolja porušili kapitalske interese.

Še posebej pa se te teme ne bi smeli izogibati, ker je ravno krščanstvo tisto, ki ima prave odgovore na »ekološka« vprašanja. Že z odgovornim odnosom do stvarstva, ki izvira iz Svetega pisma ter cerkvenim učiteljstvom, ki je skozi stoletja razvijalo nauk o spoštljivem odnosu do stvarstva in še posebej v modernem času, z drugim vatikanskim koncilom, teologijo Janeza Pavla II. in papeža Frančiška, imamo kristjani trdne temelje za razvoj »krščanske ekologije«, ki ne bo stvarstva niti brutalno izkoriščala in uničevala za svoje sebične interese niti propagirala naivnega panteizma, pač pa spodbujala človeštvo k odgovornemu odnosu do stvarstva, ki je vreden človekovega dostojanstva. In le to moramo predati svetu. Zato je izjemno pomembno, da Cerkev obravnava in prečiščuje te teme in išče izvirne rešitve tudi za to območje.

Dežurni kritiki

Kritiki so seveda glasni, prihajajo predvsem iz konservativnih krogov. V pripravljalnem dokumentu iščejo skorajda »slovnične« napake, nekaj škofom, ki se oglašajo, pripisujejo preroško poslanstvo, istočasno pa gladko ignorirajo ostalih nekaj tisoč škofov (in kardinalov), ki sinodo pričakujejo v edinosti s papežem.

Sicer pa velja omeniti, da se očitno papež Frančišek ne sekira kaj preveč zaradi konservativnih napadov nase. Pred kratkim je namreč tovrstne napade nase označil celo za čast.

Papež ni noben naivno levičarski multikulti komunist, ki bi rad Cerkev spravil na kolena s herezijami. Da herezija tokrat ni prehuda beseda, dokazujejo številni ameriški (in drugi kristjani), ki pod vodstvom papeževega dežurnega kritika kardinala Burka, začenjajo 40 dnevni post in molitve, da bi bila Cerkev pod papežem Frančiškom obvarovana herezije. Lepo, molitev in post sta dobra, škoda le, da jih kardinal ni pozval k postu in molitvi za blagoslov sinode in nenazadnje Amazonije, saj ob takem pozivu ostaja rahlo grenak priokus, da tudi znotraj Cerkve, podobno kot pri ekoloških temah, nekateri novačijo »koristne idiote« …

Papež misli s Svetim Duhom resno. Nedavno je opozoril, da sinoda ni nikakršen parlament in da se na njej ne sklepa kompromisov, pač pa išče Božja volja. Če bo le ta po amazonski sinodi glede nekaterih tem drugačna kot smo bili navajeni ali kot naši predsodki, bo kljub temu najboljša, tako za Cerkev kot za celotno človeštvo.