Alojz Kovšca: "Pri nas ima podjetništvo negativen prizvok, zato je treba začeti z vzgojo za podjetništvo" #razprava

V prvem delu intervjuja je predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca spregovoril o delovanju državnega sveta, sodelovanju z vlado Marjana Šarca ter aktualni politični situaciji.

V drugem delu pa smo se v okviru naše razprave o podjetništvu v Sloveniji z njim pogovarjali tudi o pereči problematiki slovenskega odnosa do obrtnikov in podjetnikov. 

Na položaj predsednika državnega sveta je bil Kovšca izvoljen na začetku decembra 2017. V sam Državni svet je bil izvoljen kot predstavnik obrtnikov leta 2007.

Pred kratkim se je po Državnem zboru iskalo šestdeseti glas za spremembo volilne zakonodaje. Katera izmed možnosti je vam najbližja?

Če ukinemo okraje, bomo dobili absolutno dominacijo centra. Največji problem te države trenutno je etatistična ureditev. Ta omogoča ignoriranje interesov lokalne samouprave. Omogoča netransparentno jemanje iz skupne sklede in deljenje javnega denarja tam, kjer ustreza vladajoči eliti. Če ukinemo volilne okraje, bomo dobili še bolj ostro sliko državnega etatizma, kot jo imamo že sedaj.

Slovenija gre že nekaj let in to vedno bolj hitro po pot centralizacije. Periferija se prazni. Ob tem pa se osrednjeslovenska regija polni ne samo s svojo ekonomsko, demografsko ampak tudi s politično močjo. Popolnoma enostavno je predvideti, da bodo tudi postale osebe s političnimi ambicijami, ki prihajajo iz osrednjeslovenske regije bolj prepoznavne in da bodo na volitvah dosegle več glasov. Na koncu koncev se bo Slovenija spremenila v Ljubljano z okolico.

Takšna sprememba volilnega sistema je v tej konstelaciji političnih odnosov in tem načinu vladanja popolnoma neprimerna. Jaz se bolj zavzemam za decentralizacijo. Za ustanovitev pokrajin z vsemi polnomočji. In s tem približevanje oblasti ljudstvu, kar je zapisano tudi v naši Ustavi. Sedaj pa se odmikamo od ideje piscev Ustave.

Vas pa ne skrbi, da bi pokrajine postale ujetnice parcialnih interesov? Da bi zaradi tekmovanja med njimi na koncu trpela država, kot celota.

Niti najmanj, saj državni atributi centralne oblasti še vedno ostajajo. Gre predvsem za to, da se država ne bi mogla več lotiti megalomanskih projektov brez soglasja pokrajin. Gre tudi za to, da bi bila zagotovljena sredstva za financiranje lokalne samouprave z zakonom predpisanim obsegom. Sedaj to ni tako. Vlade kar povrsti kršijo zakon in spravljajo lokalno samoupravo v podrejen položaj ter s tem disciplinirajo župane. Saj že na oko vidite kateri župan se bolj spogleduje, s katero ideologijo in tako se tudi razvijajo kraji. Tega si ne moremo več dovoliti. Slovenski kraji nimajo enakih razvojnih možnosti, niti njihove geografske in demografske ter ekonomske značilnosti ne ustrezajo enotni državni razvojni politiki.

Tukaj jaz zaupam v zdravo pamet slovenskega naroda. Mnogi so kritizirali veliko število občin toda prav veliko število občin nam je v času največje krize omogočilo preživetje malih in srednje velikih podjetij. Saj so na koncu občine tiste, ki so s svojimi investicijami gospodarstvo ohranjale pri življenju. Verjamem, da bi pokrajine to nalogo opravljale veliko bolje, kot jo trenutno opravlja država.

Mnogi so kritizirali veliko število občin toda prav veliko število občin nam je v času največje krize omogočilo preživetje malih in srednje velikih podjetij.

Ker ste sami omenili podjetništvo... Primarno ste podjetnik in pred kratkim je potekal Forum kluba slovenskih podjetnikov, ki ste se ga tudi udeležili. Kako gledate na odnos politika - gospodarstvo, odnos politike do podjetnikov in podjetništva v Sloveniji?

Moj pogled je diametralno različen od tistega, ki si ga je privoščil poslanec državnega zbora, ki je rekel: "A sedaj nam bodo pa gospodarstveniki pisali zakone?". Ja, kdo drug pa naj jih? Jaz mislim, da je glas realnega gospodarstva vse premalo slišan v Sloveniji. Saj, če se udeležite kakšnega foruma, recimo Gospodarske zbornice, Obrtne zbornice, Slovenskega kluba podjetnikov... tam ne slišite nič drugega, kot stavke: Pustite nas pri miru. Dovolite nam, da ustvarjamo. Ne ovirajte nas. Saj nihče ne prosi kruha in vode.

Mislim, da je zastopanost gospodarstva po naravi dejavnosti v politiki premajhna. Kateri resen podjetnik si pa sploh lahko privošči, da se poleg vodenja svojega podjetja, ukvarja tudi s politiko? Mene je v politiko zaneslo kot predstavnika obrtnikov in domača obrt je temu primerno utrpela posledice. Po pravici povem, da trenutno vse dejavnosti, s katerimi smo se ukvarjali, vodi moja soproga. Komaj se uspemo obdržati na trgu. Vse to pa samo z enim vzrokom. Da se bom imel kam vrniti, ko se čez dve leti in pol zaključi moja politična pot. Je pa to težko. Razumem zakaj se gospodarstveniki ne želijo podajati v politiko.

Drugi razlog je pa ta, da tisti, ki stavi na napačnega političnega konja doživi posebno obravnavo s strani zmagovalcev. To je pa tudi očitno in o tem že ptički na vejah čivkajo.

Pri nas ima podjetništvo negativen prizvok grabežljivosti, egoizma. Drugod po svetu pa so podjetniki kot tisti, ki peljejo razvoj, zagotavljajo delovna mesta in skrbijo za standard družbe.

Na prej omenjenem forumu je potekala tudi debata o konkretnih ukrepih, ki naj bi jih politika zasledovala v prihodnosti glede podjetništva. Zanima me vaš pogled na to situacijo. Katere stvari vi vidite, da bi se morale temeljno spremeniti in bi jih politika morala zasledovati ne glede na neke koalicije, opozicije itd.?

Začeti je potrebno z vzgojo za podjetništvo in tekmovalnost v sedaj egalitarnih osnovnih šolah. Pri nas ima podjetništvo negativen prizvok grabežljivosti, egoizma. Drugod po svetu pa so podjetniki kot tisti, ki peljejo razvoj, zagotavljajo delovna mesta in skrbijo za standard družbe. So na veliko bolj uglednem mestu v dojemanju družbe.

Kot drugo se je potrebno odločiti, ali si želimo, da pri nas zaživi slogan "vsi enaki, vsi siromaki", ali pa dopuščamo možnost, da nekateri, ki so bolj sposobni, bolj delavni in bolj ambiciozni zaslužijo tudi več in jim to država pusti. Da lahko reinvestirajo, da se lahko razvijajo in da lahko zaposlujejo druge.

Tretje, kar bi morali storiti: zunanja politika v tej državi podpira podjetniške potrebe, ne pa neke lažne, kakor bivše jugoslovanske solidarnosti, s tistimi od katerih pravzaprav nimamo nobene koristi. Imamo pa lahko veliko politične škode v mednarodnih odnosih. Najbrž ne rabim posebej razlagati kje smo se po nepotrebnem eksponirali kot apologeti nečesa. In, kje smo napadali tiste, s katerimi imam kakovostne ekonomske odnose.

Državni svet veliko dela z mladimi. Kakšen je po vašem mnenju recept za povečanje politične participacije mladih?

Gotovo ne na način kot sedaj deluje Študentska organizacija Univerze. Jaz mislim, da je participacija mladih v politiki mogoča šele takrat kadar mladim omogočimo zgodnjo osamosvojitev od svojih staršev. Kakšen politični faktor pa je človek, ki še pri 25ih letih ne zasluži za svojo eksistenco. Državni svet je v tem smislu podprl tudi uvedbo vajeniškega sistema, ki omogoča zgodnjo zaposljivost mladih. Obenem pa ne zapira njihove karierne poti po izobrazbeni strukturi navzgor vse do akademskih naslovov.

Mladim je treba najprej dati možnost, da ustvarjajo; da se samopotrjujejo in potem bo njihova pot v politiko samoumevna. Dokler pa govorimo o tem, da na mladih svet stoji in jih puščamo izven možnosti, da bi poskrbeli sami zase in za širšo družbo, je to zgolj politična floskula.

Po političnih hodnikih se že dalj časa šušlja, da razmišljate o kandidaturi za predsednika države. Lahko to komentirate? Morda celo potrdite?

Najmlajši sin, ki je star 14 let, me je opozoril na oddajo Milijonar, kjer so nekoga povprašali, kdo je aktualni predsednik Državnega sveta. Šele ob uporabi pomoči "polovičke" in z ugibanjem zadel, da sem to jaz. Tolikšna prepoznavnost in popularnost vsakemu treznemu človeku data vedeti kje je njegovo mesto. In, če bi s tako prepoznavnostjo in brez podpore močnih političnih strank računal na to, da bom kdaj izvoljen za predsednika države, bi bil to optimizem Šarčevega tipa.

Nimam navade skakati v prazen bazen. In moj primarni cilj je biti ponovno izvoljen na polovici mandata. Te volitve so 30. junija letos in če mi to uspe, je potem moja sekundarna naloga dobro izpeljati mandat v Državnem svetu. Če to uspe, sem na nekem življenjskem križišču, kjer se bo potrebno odločiti, ali bom poskrbel za svoje otroke in naprej razvijal obrt. Ali pa me bo odneslo kam drugam. Kolikor lahko sedaj rečem, je takšno razmišljanje v tem trenutku veliko, veliko prezgodaj. Neprepoznavnost pa govori sama zase.

Z vidika naroda in države se sedaj soočamo s kratkoročnimi rešitvami, kar se tiče tvorjenja vlad. Hkrati smo jeseni spremljali kongrese strank, kjer se je govorilo o potrebo po nekem novem narodnem konsenzu, po neki veliki temi okrog katere se bomo poenotili. Kakšna bi morala biti usmeritev slovenske politike v prihodnje? Kaj bi bil za vas ta narodni konsenz?

Najprej je potrebno preprečiti centralizacijo in etatizacijo te države. Zaradi tega, ker se realna moč ne odmika samo od ljudstva ampak tudi od politike in se skriva v nekih oligarhičnih krogih, za katere niti ne vemo kdo so. Prišli smo v fazo razvoja demokracije, kjer lahko zaradi napak storjenih v preteklosti, nekdo z nekim interesom proizvede politika in ga ustoliči prav na najvišjem mestu oblasti. Potrebno se je začeti zavedati, da je državo treba vrniti ljudem.

Vsi skupaj moramo doumeti, da ne glede na to katera vlada bo vladala, lahko porabimo samo toliko kolikor ustvarimo. Sedaj proračun sestavljamo po fiskalnih potrebah. Nikakor pa po fiskalnih zmožnostih slovenskega gospodarstva. Dvigniti je potrebno produktivnost. Vendar ne na račun bolj intenzivnega in dlje trajajočega dela temveč na račun uvajanja novih tehnologij in predvsem preorientacije slovenskega gospodarstva na izdelke široke potrošnje, ki se lahko neposredno realizira na trgu.

Največji paradni konji slovenskega gospodarstva so izvozniki, ki izvažajo polizdelke in pri tem svojem delu ne vplivajo niti na količino, niti ne na hitrost, niti na kakovost, niti na ceno izdelka. Smo kolesce v večjem mehanizmu, ki se lahko vrti samo tako hitro, kot se vrti celoten mehanizem. To je potrebno preseči. V preteklosti smo naredili napake, da smo odprodali vse blagovne znamke in vse gospodarske družbe, ki so proizvajale končne izdelke. Ta makroekonomski vidik je za narod, za neko normalno prihodnost, nesprejmljiv. To je potrebno spremeniti.

Na koncu pa je potrebno najti svoje mesto v Evropski uniji. Obnašamo se tako, da nam nihče več ne zaupa. Včasih tulimo v skupni rog z osrednjimi državami, včasih se oziramo po zavezništvu s perifernimi državami. Ignoriramo vabila Višjegrajske skupine, s katero nas druži skupna zgodovina in večina skupnih težav. Vpletamo se v mednarodne odnose, kjer nas pravzaprav nihče ne potrebuje in naš glas sploh ne prinese nobene spremembe. In molčimo ob dogodkih, ko so na tapeti druge države EU. Vedoč, da bomo nekoč na njihovem mestu tudi mi. Pa naivno pričakujemo, da nas bodo one takrat podprle, čeprav jih mi sedaj ne podpiramo. To so spremembe, ki jih moramo na vsak način doseči. Doseči pa se jih da najprej s tem, da ljudem predstavimo resnične podatke o tem kaj se dogaja pri nas in okrog nas. Ter informacije o tem, koliko nas bo stalo, da do tega pridemo. Pot je vsekakor možna. Nikakor pa ni ne lahka, ne kratka.