“All in” na Boga

Spomnim se najstniških let, ko mi je bila radikalnost izjemno ljuba. V knjigah in filmih sem dosledno zasledoval točko preloma, ko se je bilo potrebno odločiti, za katere vrednote so bo borilo. Takrat se mi je močno vtisnilo v spomin pričevanje moškega srednjih let, agnostika, ki je bil vedno manj zadovoljen z dejstvom, da o Bogu ne more izreči ničesar absolutnega in znanstvenega.

Tako ga je težilo, da razum ne more posvetiti v temo duhovnosti, da se je odločil, da bo naredil vse in zase rešil to zagato. Prodal je vse, kar se je dalo prodati, v službi dal odpoved in se odpravil na Camino, na mesečno peš romanje na grob apostola Jakoba. Tišina, iskrenost, pristnost, samota in premišljevanje so trčili ob milost, ki je prihajala naproti. Skozi romarski mesec se je počasi rodila živa vera, ki je postopoma ustalila in umirila njegovo življenje.

Danes ima pričevalec v lasti tretjino nekdanjega imetja in po človeških standardih bi težko rekli, da je to zgodba o uspehu, prej obratno. Vendar nove duhovne izkušnje, pristne izkušnje življenja z Bogom ne zamenja več za nič na svetu. Bogu je hvaležen za mir, za obogaten pogled na življenje.

Ko se spogledujem v današnjem evangeliju z ubogo vdovo, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico vse, kar je imela, si ne moram pomagati, da mi ne bi misli odhitele v čase, ko je Cerkev delala prve korake. Ne želim zaviti le v tempelj, kjer je stalo 13 nabiralnikov, v katerih so zbirali tempeljske davke in prostovoljne prispevke. Tempelj je bil namreč osrednje versko svetišče in srce judovske kulture. To je bil kraj živahnih teoloških razprav, debat o identiteti naroda, preverjanj političnih odločitev, zato so ga podpirali vsi, gmotno in duhovno.

Želim pa poleg templja in njegove imenitne zgodovinske vloge videti tudi Jezusa, ki sedi nasproti tempeljski zakladnici in se iskreno navdušuje nad ubogo vdovo. Uboga vdova je templju, ki je »mesto velikega kralja«, (Mt 5, 34) izročila popolnoma vse, kar se je dalo dati iz žepa in še tisto, kar se je dalo dati iz srca. In to slednje je posvetilo in pozlatilo novčiča.

Ko na Boga vstaviš vse

Vdovin dar predstavlja to, kar v igrah na srečo poznamo pod imenom »all in«, staviti vse. Predstavlja otroško zaupanje in trdno vero, da je Bog gospodar časov in da se brez Božjega privoljenja ne bo »izgubil niti las z naše glave« (Mt 5,34). Predstavlja poseben milosten trenutek, ko se človek zave, kako ničeva je zemeljska minljivost in se z vsem srcem odloči za Boga, za nebesa, za človeka, za darovanje.

Vdovin dar na obzorju nakazuje tudi veličino Jezusovega daru, nakazuje, kako je za vsakega izmed nas zastavil svoje življenje, ga brezkompromisno izročil Očetu v boju za človeka. Jezusovo življenje je bilo »Judom v spotiko, poganom norost« (1 Kor 1,23), zaključek pa naravnost katastrofalen za kariero duhovnega učitelja. Seme je bilo zakopano in šele takrat je pokazalo vso svojo moč. Smrt je rodila vstajenje, vstajenje pa je razkrilo Strica – Očeta iz ozadja.

Vdovin dar nakazuje Jezusovo pot, Jezusova pot pa narekuje ritem Cerkve.

Vdovin dar nakazuje Jezusovo pot, Jezusova pot pa narekuje ritem Cerkve. Koliko učencev, ki so prodali vse kar so imeli, zato, da bi delili s tistimi, ki imajo manj! Koliko pričevalcev, ki so iskali načine, kako bi se v sovražnem okolju zbirali k nočnim nedeljskim evharistijam, ker ni bil v hoji za Kristusom noben napor preveč! Koliko mučencev, ki so za svoje vrednote, za svojega Boga, za svojo skupnost – Cerkev zastavili vse – sposobnosti, moči, zdravje, in če je bilo potrebno, tudi svoje življenje; in vsak je na svoj način potrdil Jezusove besede »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!« (Mt 10,28) (prim. Lk 21,18)

Pa ni potrebno iskati toliko daleč v preteklost. Spomnimo se sv. Maksimilijana Kolbeja, ki je prostovoljno zamenjal družinskega očeta v plinski celici koncentracijskega taborišča. Norost? Ne. Samo sindrom uboge vdove, ki sveti v blagrih in vznemirja vse nas. Vznemirja, da bi zaradi Jezusa vstali iz udobja in stavili več. Amen.

5 komentarjev

Komentiraj